Picassova slika predstavlja eno izmed osrednjih del muzejske stalne zbirke, zato so ob 25-letnici muzeja prav to sklenili približati obiskovalcem. Foto: EPA
Picassova slika predstavlja eno izmed osrednjih del muzejske stalne zbirke, zato so ob 25-letnici muzeja prav to sklenili približati obiskovalcem. Foto: EPA
Pablo Picasso
Picasso je Italijo prvič obiskal februarja leta 1917, ko je torej še divjala velika vojna. V tem obdobju so se številni modernistični umetniki naslonili na stare mojstre in klasično slikarstvo. Picasso se je pri tej "vrnitvi k redu" med drugim posebej navdihoval pri Rafaelu in Ingresu. Pa tudi sicer je v svojem slikarstvu vedno znova interpretrial nekatere likovne velikane, ki jih je posebej občudoval in z njimi tudi tekmoval, vključno z Velazquezom. Foto: EPA
Pablo Picasso: Pierrot, 1918, olje na platnu, 92.7 × 73 cm, MoMa, New York.
Pablo Picasso: Pierrot, 1918, olje na platnu, 92.7 × 73 cm, MoMa, New York. Foto: Wikipedia

Ker gre za eno izmed osrednjih zbirk v madridskem Muzeju Thyssen-Bornemisza, so se odločili, da jo postavijo v središče praznovanja svoje 25-letnice. Picassovo sliko so vzeli pod drobnogled, da bi na eni strani obiskovalcem pokazali, na kakšen način je Picasso slikal, na drugi pa približali tudi samo muzejsko delo kot tako in možnosti, ki jih muzealcem, konservatorjem in umetnostnim zgodovinarjem nudijo nove tehnologije.

V prvi vrsti so želeli osvetliti predvsem zanimiv vpogled v sam ustvarjalni proces slike, v detajlih pokazati, kako je nastajala, da bi s tem lažje razumeli Picassove metode dela. Sliko so poslali v laboratorije in jo preiskali s pomočjo različnih postopkov, od infrardeče reflektografije do analize pigmentov ter celovite fotodokumentacije. Tako lahko strokovnjaki razumejo slikarjevo tehniko, sam material in njegov nanos, predvsem pa spremembe in popravke, ki so se zgodili med nastajanjem dela.

Izsledke opravljenih analiz so po poročanju portala Art Daily kontekstualizirali v videu, ki obiskovalcem razloži Picassov način dela. Spoznajo se med drugim s samimi materiali, barvnimi plastmi in s prostim očesom nevidnimi detajli.

Cirkuški svet otožnih klovnov
Čeprav je na sliki ena sama figura, združuje ikonografija različne elemente in like iz sveta cirkusa in commedie dell'arte, ki sta Picassa dolgo navduševala. Oblačilo pripada akrobatu, obraz Pierrotu, ki z maski podobnim obrazom zakriva identiteto naslikanega umetnika. V monumentalni figuri Harlekina je začutiti odmev novega slikarskega jezika, h kateremu je Picasso prešel po potovanju po Italiji leta 1917. Seveda eden vodilnih predstavnikov modernizma klasične izkušnje, ki jo je videl ob opazovanju likovne dediščine Italije, ni dobesedno povzemal, ampak jo je začetnik kubizma pregnetel v svojo unikatno govorico.

Suverene konture velikega mojstra
Infrardeča reflektografija, ko so jo opravili na sliki Harlekina z zrcalom, je med drugim pokazala, kako je Picasso pripravljal svoja platna za nadaljnje delo. Kot se je izkazalo, ga je grundiral z neenakomerno podlago različnih sivo-rjavih nians in poudaril volumne v beli barvi. Zatem je s čopičem naglo zarisal grobe obrise, nato pa nanesel plasti barve in forme dodatno poudaril z jasnejšimi črnimi konturami. Linije, s katerimi je pri pripravi začrtal obrise, in tiste, s katerimi jih je pri nadaljevanju slikanja okrepil, se bolj ali ne prekrivajo, kar kaže na Picassov izredno suveren in odločen ustvarjalni pristop.

Zgoščeno v ploskovit barvni nanos
V prvi fazi je bil Harlekin naslikan v stabilni drži s širše razprtimi nogami, pozneje pa mu je slikar levo nogo nekoliko zasukal navznoter, s tem pa dosegel vtis gibanja in nestabilnosti. Analize so še pokazale, da je na začetku ustvarjalnega procesa kompozicijo snoval mnogo bolj naturalistično in s sproščeno potezo, postopoma pa barvne ploskve zgostil v ploskovitejše zaplate.