Postavitev sledi razvoju slovenskega gledališča od jezuitov do Ivana Cankarja in po besedah direktorja muzeja Iva Svetine priča o tem, "kako smo potovali z gledališčem ali za gledališčem skozi čas". Prehodnost slovenskega ozemlja se je še enkrat izkazala za pomemben dejavnik, kot pravi Svetina, je imela Ljubljana srečo, da je bila na poti med Benetkami in Dunajem, saj so zato skozi mesto potovali številni gledališki umetniki. Če bi parafrazirali Nietzschejevo delo Rojstvo tragedije, "bi lahko rekli, da je pri nas rojstvo naroda iz duha gledališča", je pomen gledališke umetnosti pri nas orisal Svetina.
Zaradi odločitve, da predstavijo gradivo iz prejšnjih stoletij, ki ga imajo najmanj - muzej so namreč ustanovili leta 1952 - so morali po besedah soavtorja Štefana Vevarja tega pridobiti zunaj muzeja.
Za oblikovanje in koncept razstave je poskrbela Sanja Jurca Avci, ki je pojasnila, da je zaradi prostorskih omejitev postavljena v dve sobi, ki zgodovino slovenskega gledališča delita na dve poglavji. Prva soba predstavlja čas, ko gledališče "še ni imelo doma". Razstavo uvede dialog med očetom in sinom iz Trubarjevega Abecedarija, sledijo mu jezuitske predstave, med njimi najbolj znana Hoja za paradižem iz leta 1657, kapucinske procesije, Škofjeloški pasijon (1721) in ruške igre. Sklene se z bukovnikom Andrejem Drabosnjakom.
Duh narodni se je vnel
Druga soba je namenjena času, ko je gledališče dobilo dom, ko "so na območju današnje Slovenije začele vznikati gledališke stavbe", do Cankarjevega Jakoba Rude in Ignacija Borštnika. Soavtorica razstave Tea Rogelj je dejala, da ima v primeru slovenskega naroda gledališče izjemen pomen pri oblikovanju zavesti o slovenstvu in oblikovanju jezika. Zato je druga soba, kjer v ospredje stopi posvetno gledališče, poimenovana Duh narodni se je vnel.
Razstava je zastavljena kanček arhaično, pravi. V prihodnjem letu jo nameravajo namreč izpopolnjevati s predmeti, ki so v preteklosti zaznamovali gledališče. "Zdelo se nam je nesmiselno tekmovati s sodobno tehnologijo, pa tudi prav nič gledališko ne bi bilo."