Sliko z naslovom Dulle Griet (Blazna Griet) so januarja 2017 odpeljali v restavratorsko delavnico kraljevega inštituta za kulturno dediščino v Bruslju, da bi jo tam raziskali in jo spravili v brezhibno stanje za zaznamovanje jubileja Brueglove smrti. Sliko sicer hranijo v muzeju Mayer van den Bergh v Antwerpnu, kamor se bo vrnila septembra prihodnje leto, kjer bo slika, med obiskovalci ena najljubših v zbirki muzeja, zasedla prominentno mesto, poroča portal Art Daily.

Restavratorji so odstranili poznejše preslikave in porumenel lak, pod plastmi katerega so se dolga desetletja skrivale prefinjene Brueglove poteze. Po čiščenju slike je lepše vidna polnost barv, celota deluje bolj sveže, Brueglovo mojstrstvo pa pride tako bolj do izraza.

Slika dve leti mlajša, kot so sprva domnevali
Po čiščenju je slika jasnejša, prizor pa dobi večjo globino. Bolj do izraza pride figura osrednje protagonistke, ki otovorjena z zakladom odločna maršira proti peklu, ki pred prostrano pokrajino in množico detajlov v ozadju stopi v ospredje. Restavratorski poseg je prinesel tudi nekaj novih spoznanj; pomembnejše je to, da je slika dve leti mlajša, kot so domnevali. Do zdaj jo je stroka datirala v leto 1561, datacija na sliki pa pove, da jo je Bruegel v resnici naslikal leta 1563. Ker se je v tem četi Bruegel poročil in preselil iz Antwerpna v Bruselj, je nova datacija takoj sprožila ugibanja, kje je naslikal prizor – v Antwerpnu ali Bruslju.

V Bruslju ali Antwerpnu?
Analiza dela je pokazala tudi, da Bruegel vendarle na sliko ni zapisal besede Dulle, kot je do zdaj veljalo, pač pa je zapis poznejši. Obe spoznanji sta en kamenček več v skrivnostnem mozaiku Brueglove umetnosti. Kdaj točno se je Bruegel preselil v Bruselj, ni povsem znano, avgusta 1563, ko se je poročil z Mayken Coecke, je bil še v Bruslju. Pri tem nič ne pomaga sama podlaga slike, saj je ta material uporabljal tako v letih pred nastankom slike kot po tem, ni pa znano, kje ga je kupil. Če bi Dulle Griet naslikal le v štirih ali petih mesecih, bi jo lahko v celoti končal v Bruslju, po drugi strani je prav tako mogoče, da jo je v celoti naslikal pred selitvijo, ali pa delno v Antwerpnu, dokončal pa jo je v Bruslju.

Strokovnjaki so s pomočjo novih tehnoloških prijemov analizirali površino slike in same pigmente, prav tako so dokumentirali posamezne plasti poslikave. Veliko jim je povedala tudi študija podlage v beli kredi. Čeprav gre za v Brueglovi maniri za izredno kompleksen prizor, poln drobnih figur in pripovedi, je podrisba zelo ekonomična in natančna, z le nekaj odstopanji od končne kompozicije v središču slike. Proces slikanja ustreza temu, kar je sicer znanega od umetnikovih metod; najprej je pobarval ozadje, detajle in manjše prizore pa pustil prazne, zavedajoč se intenzivnost, ki jo bodo barve ohranile, če jih nanese na svetlo podlago, namesto na temneje pobarvano ozadje. Plasti barve so izredno tanke, nikoli pa ni nanesel več kot dveh plasti.

Osvežene barve
Pred restavratorskim posegom je bilo delo pridušenega kolorita, v katerega je bila potopljena temna pokrajina in nebo rjavkastega tona. Nekaj več nam pove o barvah risba, ki jo je slikar na podlagi svoje slike naredil sam (hranijo jo v Kunstpalast v Düsseldorfu). Ker so barve na risbi zelo dobro ohranjene, lahko na podlagi teh strokovnjaki sklepajo, kakšna je bila intenzivnost izvorne palete na oljni sliki. Precej intenzivnosti sta skozi leta izgubili predvsem dve barvi na platnu – in sicer modra (gre za kobaltovo modro in azurit) in zelena, kar vpliva na vtis celotnega prizora. Po restavraciji deluje celota veliko bolj sveže, do izraza pa pridejo tudi detajli, ki jih je bilo do zdaj težko ali celo nemogoče opaziti.

Otovorjena Griet, ki zre v ustje pekla
Avtor prve Brueglove biografije Karel van Mander je leta 1604, torej 35 let po slikarjevi smrti, o motiviki slike zapisal: "Dulle Griet, ki zre v ustje pekla." Griet je bilo posmehljivo in zaničevalno ime za prepirljivo žensko, ki jo flamski pregovor opiše nekako takole: "Lahko bi plenila pred peklom in se vrnila brez praske". Brueglova slika je torej satirična podoba glasne in prepirljive ženske, obenem pa obsodba pohlepa. Griet je naslikal otovorjeno s številnimi predmeti, ki pa nje in njenega ženskega spremstva ne ustavi, da se ne bi podale v sam pekel po nov plen. Slika je bila nekoč v zbirki cesarja Rudolfa II., od koder so jo oplenile švedske sile leta 1648. Leta 1800 je dokumentirana v Stockholmu, 1897 pa jo je na dražbi v Kölnu našel zbiralec Fritz Mayer van den Bergh in jo ne zavedajoč se, čigavo delo kupuje, pridobil za razmeroma majhen znesek. Šele čez nekaj dni je spoznal, da gre za Brueglovo delo, ki je nato ostalo v njegovi zbirki. Ko se bo prihodnje leto slika vrnila v po njem poimenovan muzej v Antwerpnu, jo bodo tam 5. oktobra vključili v novo stalno razstavo.