Zaradi natančne in zelo zamudne slikarske tehnike je Johannes Vermeer ustvaril številčno skromen opus. Po domnevah strokovnjakov mu je na leto uspelo dokončati le po tri naročila. Foto: EPA
Zaradi natančne in zelo zamudne slikarske tehnike je Johannes Vermeer ustvaril številčno skromen opus. Po domnevah strokovnjakov mu je na leto uspelo dokončati le po tri naročila. Foto: EPA
Johannes Vermeer
O Vermeerjevem življenju vemo relativno malo, saj so arhivski viri s podatki o njem skopi. To je verjetno botrovalo k temu, da ga je likovni kritik Thoré Bürger v drugi polovici 19. stoletja poimenoval za uganko iz Delfta. Foto: EPA
Johannes Vermeer
Junija bodo razstavo odprli v Dublinu, jeseni pa jo bodo preselili v Washington. Foto: EPA

Zelo malo dokumentov je, ki omenjajo Vermeerjeva potovanja, po drugi strani pa o mojstrovem življenju tudi sicer ni veliko znanega. Za proučevanje njegovega življenja je na voljo relativno skromno število virov; nekaj matičnih knjig, uradnih dokumentov in zapisov drugih umetnikov. Z Delftom, kjer se je rodil leta 1632, je ostal povezan vse življenje, mesta skoraj ni zapuščal.
Vermeer in mojstri žanra
Umetnostna zgodovina mu pravi tudi Vermeer Delftski, da ga tako loči od krajinarja Vermeerja Haarlemskega. Vemo, da podobno kot starejši Rembrandt tudi Vermeer nikoli ni potoval v tujino, kar pa ne pomeni, da izolirani slikar nikoli ni zapustil rojstnega kraja, ki ga je ovekovečil na nemara eni najlepših vedut v zgodovini umetnosti. Kot kaže razstava z naslovom Vermeer in mojstri žanra, ki jo v Louvru odpirajo jutri in bo na ogled do 22. maja, je dela sodobnikov poznal.

Soočenje nekaterih Vermeerjevih platen s tistimi, ki so jih naslikali sodobniki, pokaže, da so slednji vplivali na delftskega slikarja, vendar pa je bil ta pri svojih rešitvah veliko uspešnejši. Primer je slika Ženka piše pismo, ki jo je okoli v obdobju 1655-1656 naslikal Gerard ter Borch. Delo, ki ga hranijo v Mauritshuisu v Haagu, je v Lovuru postavljeno ob Vermeerjevo Pišočo žensko, ki je nastala približno desetletje pozneje (hranijo jo v washingtonski Narodni galeriji).

Ter Borchevo delo je prva poznana obravnava tematike v nizozemski umetnosti in Blaise Ducos, eden od kustosov razstave v Louvru, meni, da je Vermeer sliko moral poznati. Morda jo je videl v Ter Borchevem ateljeju v Deventerju ali pa pri zbiralcu iz Rotterdama. Vermeer je kompozicijo zastavil drugače, obraz pišoče protagonistke je zasukal proti sebi oziroma gledalcu, s katerim vstopa v nemi dialog. Kot so želeli pokazati z razstavo, je Vermeer dela sodobnikov poznal, iz njih tudi črpal, vendar pa jih s svojimi deli prekašal.

Zatočišče Delft, ki pa ga je vendarle kdaj zapustil
Kot besede Ducosa povzema portal Art Newspaper, so se tudi njemu, ki se je pet let ukvarjal z razstavo, šele zdaj, ko slike visijo druga ob drugi, v celoti razjasnile povezave med Vermeerjem in nekaterimi drugimi slikarji. "Vermeer je moral potovati in videti dela drugih žanrskih slikarjev, v nasprotnem primeru ne bi bil tako seznanjen z njihovim ustvarjanjem. Kot Rembrandt tudi sam nikoli ni odšel v tujino, kljub temu pa ni ostal izoliran v Delftu, v svojem majhnem ateljeju," še pojasnjuje.

Razstava, ki jo spremlja tudi katalog, dostopen v angleškem jeziku, se bo junija selila v Irsko narodno galerijo v Dublinu, kjer bo na ogled od 17. junija do 17. septembra, zatem pa še v Narodno umetniško galerijo v Washingtonu (od 22. oktobra do 21. januarja 2018).