V zadnjih nekaj letih je mobilnost gibalno oviranih eksponentno narasla. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
V zadnjih nekaj letih je mobilnost gibalno oviranih eksponentno narasla. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Nino Batagelj je opozoril, da je solidarnosti v družbi sicer veliko, a vse se neha na parkiriščih. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Že takšen majhen robnik je lahko za marsikatero gibalno ovirano osebo hud problem. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Znakovni jezik je osnovno komunikacijsko orodje gluhih, zato si želijo, da bi bil na vseh večjih prireditvah prisoten tolmač. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Prometni analitik Gregor Cunder je pojasnil, da je večina ljubljanskih avtobusov registriranih za en invalidski voziček, težava zaradi tega pa se pojavi vsega nekajkrat letno. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Sodobni avtobusi so dodobra prilagojeni gibalno oviranim. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Talne oznake po pločnikih vodijo slepe, vodoravnice delujejo kot vodilo, nazobčana površina pa sporoča, da je konec hodnega območja, torej začetek ceste. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Slikanica, opremljena z znakovnim jezikom. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Prepreke ovirajo invalide

Povprečnemu človeku križi in težave, ki težijo gluhe in naglušne, slepe in slabovidne ter gibalno ovirane, še na misel ne padejo, za slednje pa je lahko že nekaj centimetrov visoka stopnica "misija nemogoče". V okviru evropskega Tedna mobilnosti so, da bi javnost to lahko čim bolje spoznala, na Kongresnem trgu v Ljubljani pripravili akcijo OVIRANtlon. Prvi del proge je bilo treba prevoziti na invalidskem vozičku in premagati različne ovire, srednji del je opozoril na komunikacijsko oviranost gluhih v družbi, zadnji del proge do cilja pa je bilo treba prehoditi z belo palico in zavezanimi očmi, opirajoč se na talne oznake, in tako na lastni koži občutiti slepoto.

"Lastna izkušnja ljudi najbolj prepriča, usedejo se na invalidski voziček in soočijo s težavami, na katere, ko hodiš, niti ne pomisliš. To so neprimerne klančine, višina pragov pri vratih, po navadi se vsem že pri prvih nekaj centimetrih zatakne, kolesa invalidskega vozička padajo med rešetke, preproge so kot travnata površina in kolesa se ugreznejo, tudi na prireditvah so električni kabli speljani pod nekakšnim pragom," je za MMC pojasnil Nino Batagelj iz Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine.

Postoriti je torej treba še veliko? "Da, ampak povsod ne moremo trave z asfaltom zamenjati, lahko pa bi zagotovili pravilne klančine, pravilne rešetke, v katere se ne ujamejo kolesa, nižje pragove …" je odvrnil in dodal, da je v zadnjih nekaj letih, sam je na vozičku že devet let, mobilnost gibalno oviranih eksponentno narasla. "Sploh po sprejemu zakona o izenačevanju možnosti, po katerem nam država sofinancira predelavo osebnih vozil, do tega, da je, vsaj v Ljubljani, mestni promet že popolnoma prilagojen z nizkopodnimi avtobusi, tudi po centru Ljubljane so že dodobra izginili stari tlakovci, ki so grozno tresli," je še pristavil.

Klančine za dostop invalidov so postale vseprisotne, kako problematične so še vedno stopnice? "Stopnica lahko še vedno vztraja na poti do avtobusne postaje, pri pločniku pred javno ustanovo, ki rampo sicer ima, a ti do tja ne prideš, stopnica za nas predstavlja prepad, infrastruktura se spreminja na bolje, a jih je vseeno še dosti," je še opozoril.

Solidarnosti je konec na parkiriščih
Solidarnosti do gibalno oviranih je sicer med ljudmi glede na njegove izkušnje veliko. "Če se kje zataknem, pomaham, in nekdo bo priskočil na pomoč, ne smemo pa na to gledati, kot da mi mora nekdo priskočiti na pomoč, kot da je to neka obveza – je pa lepo, če ti," je nadaljeval Batagelj.

Ko pa sede za volan svojega prilagojenega avtomobila, opaža, da je solidarnosti, kar se parkirnih mest, rezerviranih za invalide, tiče, hitro konec, saj ljudje "vsakodnevno izkazujejo ignoranco", ko parkirajo na mesta za invalide, drug problem pa je, da pogosto parkirajo preblizu avtomobila z invalidsko oznako. "Ljudje se ne zavedajo, da mi nimamo parkirišč za invalide zato, da smo bliže vhodu, pač pa zato, da lahko vrata odpremo na stežaj in da je ob avtomobilu dovolj prostora za normalno premikanje invalidskega vozička. Ko parkirajo preblizu, mi nič ne pomaga, dokler oseba ne umakne avta," je opozoril.

LPP-jeva vožnja na klic
Gibalno ovirani potniki Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) imajo na voljo "vožnjo na klic", s katerim si lahko zagotovijo pomoč voznika pri vstopanju in sestopanju z avtobusa. "Nekateri potniki so fizično na takšni ravni, da zanje skoraj še stopnice niso ovira in zlezejo gor povsod, drugi pa potrebujejo našo pomoč, in ko je na postaji veliko avtobusov in ljudi, voznik zlahka spregleda invalida, ki mu maha," je na vprašanje, zakaj je dobro, da vsi, ki potrebujejo pomoč, prej pokličejo, za MMC odgovoril prometni analitik Gregor Cunder. Za ponazoritev je opozoril na problematično točko postajališča Kino Šiška, kjer je s petcentimetrskim robnikom tlakovana kolesarska steza. "Avtobusov s stopnicami ni več, zdaj se ukvarjamo samo še z obnovo avtoparka," je dodal.

Za senzorično ovirane, bodisi slepe in slabovidne ali gluhe in naglušne, pa tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju, starostnike z demenco itd., se po njegovih besedah priporoča izdelava identifikacijske kartice (na spletni strani LPP-ja), ki vozniku avtobusa pomaga osebi pomagati. "Problem je komunikacija, naj navedem primer slabovidnega fanta, ki je nosil temna očala, in voznik ni dojel, da ima okvaro vida in mu je, ko ga je ta vprašal, kateri avtobus je to, zabrusil: 'Očala daj dol in poglej!'," je navedel primer neprimerne izjave, do katere ne bi prišlo, če bi fant pokazal identifikacijsko kartico.


Braillova pisava, zavezane oči in bela palica
"Na OVIRANtlonu predstavljamo vidik slepote, in sicer sistem Braillove pisave, tako da lahko mimoidoči poskusijo na Braillov pisalni stroj napisati svoje ime, pripravili pa smo tudi simulacijo proge, na kateri se z belo palico in z zavezanimi očmi s pomočjo talnih oznak premikate po progi od starta do cilja," je pojasnil Bogdan Saksida iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Slepi in slabovidni so informacijsko ovirani, zato jim morajo biti te informacije podane bodisi slušno ali tipno. "Na zvezi izdajamo knjige in časopise tako v brajici kot tudi v zvoku, ki nato spregovorijo tudi slepim in slabovidnim," je izpostavil. Pri sami mobilnosti pa so po njegovih besedah v največjo pomoč glasovni signali semaforjev in talne taktilne oznake, ki slepim pomagajo pri orientaciji v prostoru, povedo, v katero smer je treba iti, kje se začne cesta ipd. Večina ulic v središču Ljubljane je že opremljena z njimi, v pozitivno smer pa se premika tudi v drugih slovenskih mestih, "še en svetel primer je Nova Gorica, a v povprečju je veliko slabše, kot je v Ljubljani".

Gluhi kot "nevidni" invalidi
"Javnost se premalo zaveda invalidov, še posebej gluhih, smo 'nevidni' invalidi, ko gluhi hodimo naokoli, smo za okolico, dokler ne začnemo komunicirati, popolnoma neopazni. Takrat pa se pojavijo težave, saj brez tolmača težko komuniciramo s komerkoli, vse nam je v tem smislu nedostopno, saj slišoči znakovnega jezika ne znajo," pa je Frida Planinc iz Društva gluhih in naglušnih Ljubljana in članica sveta za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir ljubljanske občine izpostavila največjo težavo gluhih.

Po njenem mnenju se stanje v družbi počasi izboljšuje. "Za Mestno občino Ljubljana (Mol) lahko rečem, da imajo vsi kulturni domovi in institucije na voljo indukcijsko zanko (namenjena uporabnikom slušnih aparatov, op. n.), a ta gluhim ne pomaga, ti potrebujejo tolmača. Vse večje prireditve bi morale avtomatično poskrbeti za tolmača, med občinstvom so lahko tudi gluhe osebe, prav je, da smo enakovredni in vemo, kaj se dogaja," je pojasnila in dodala, da zadevo rešijo tudi podnapisi na kakšnem velikem zaslonu.

Za gluhe so po njenih besedah problematični tudi televizijski programi, ki ne vključijo tolmača ali podnapisov. "Ko so dogodki v živo, bi ti morali biti prilagojeni gluhim s tolmačem, na žalost še vedno ni tako, na primer zvečer, ko je oddaja Odmevi, se pojavijo znani gostje, ki komentirajo aktualno dogajanje, zelo zanimive stvari, a na žalost je to za gluhe nedostopno," je opozorila in dodala, da se naglušni velikokrat pritožujejo, da gluhi dobijo tolmača, sami pa bi potrebovali podnapise, saj ne znajo znakovnega jezika.

Izobrazba je velik problem
Gluhi imajo v šolskem sistemu posledično zelo težavno pot in so v povprečju zelo slabo izobraženi, saj višjo šolo od poklicne konča vsega odstotek gluhih. Prav izobrazba pa je ključ za mobilnost ljudi navzgor po družbeni lestvici. "Gluhi otroci nikoli ne slišijo nobene besede, slovenščine se učijo, kot da gre za neki tuji jezik, gre za izredno mukotrpno delo," je Planinčeva opozorila, da bi bilo na področju šolstva treba vložiti še več energije in gluhim učencem še bolj pomagati.

Dogodek je organiziral Svet za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir pri Molu, ki je ob tej priložnosti izdal tudi knjižico priporočil za spoštljiv pristop in uspešno komuniciranje z gibalno oviranimi, gluhimi in naglušnimi ter slepimi in slabovidnimi osebami.

Prepreke ovirajo invalide