Stane Granda med pogovorom v oddaji Intervju z voditeljem Jožetom Možino. Foto: MMC RTV SLO
Stane Granda med pogovorom v oddaji Intervju z voditeljem Jožetom Možino. Foto: MMC RTV SLO
Stane Granda

V tokratnem intervjuju, ki bo na sporedu v nedeljo ob 21.05 na TV Slovenija 1, bo Granda, ki zase pravi, da je patriot, uvodoma izpostavil dogajanje v 19. stoletju, ko je slovenski narod stopil na pot emancipacije. Z zgodovinsko študijo, objavljeno v knjigi Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, je dokazal, da gibanje za slovensko avtonomijo ni bilo samo zadeva elit, ampak tudi običajnih ljudi, tudi kmetov, ki so podpisovali peticijo za zedinjeno Slovenijo po vseh slovenskih deželah. "Posebej sem se ukvarjal s kmetom, posebej z letom 1848 in z vsem tistim, kar nas je pripeljalo do samostojne slovenske države." Granda je po 30 letih iskanja znamenite podpisane peticije za Zedinjeno Slovenijo našel v dunajskih arhivih in s tem podrl številne mite. Zanj je to življenjsko delo in eno največjih odkritij v slovenski zgodovini.

Granda je v pogovoru naredil časovni lok narodovega razvoja do nacije, ki je potekal prek Države SHS oz. Kraljevine Jugoslavije do druge svetovne vojne in socialistične Jugoslavije po njej. Granda kot dober poznavalec slovenske gospodarske zgodovine izpostavlja, da je bilo tako rekoč celotno slovensko ozemlje v trgovskem smislu zaledje Trsta, zato je bila izguba tega mesta za slovensko stvar veliko udarec. Razkosanje slovenskega ozemlja z rapalsko mejo in koroškim plebiscitom je bilo delno ublaženo s priključitvijo Prekmurja.

Za obdobje vojne je zelo zanimivo pojasnil svojo družinsko izkušnjo: mamina družina je bila na partizanski strani, očetova je bila privržena tradicionalnemu taboru. Mamin oče je bil partizanski zaupnik, ki so ga partizani po pomoti ubili, čeprav sta bila oba njegova sinova partizana, partizani pa so imeli pri njih sedež VOS-a. Grandov oče je pripadal slovenskemu četniškemu gibanju. Komunisti so osvobodilni boj hitro prepletli z revolucijo, tradicionalni tabor pa se je najprej zavzemal, da slovensko ozemlje ne bi bilo razkosano na več okupatorjev, njegov poglavitni politični motiv pa je bila restavracija kraljevine Jugoslavije. Granda meni, da takrat pomiritev med sprtima stranema ni bila možna, ker je bil to boj za oblast.

Za obdobje po vojni, kot ga je doživljal sam, se spomni ozračja nesvobode in strahu pred represijo, ki jo je njegov sošolec izkusil na lastni koži. Granda je odraščal v Novem mestu, v družini, ki je bila zelo povezana s tamkajšnjim frančiškanskim samostanom, saj je njegov oče kot čevljar izdeloval posebne sandale za ta cerkveni red, vendar je že iz otroških let srkal vase pripovedi ljudi, ki so prihajali k očetu in so bili zelo različnih prepričanj. To mu je dalo širši pogled in odprtost za vrednote sožitja. Iz otroških let se živo spominja pogovorov o povojnih pomorih, kar je takrat močno zaznamovalo razmišljanje ljudi in odnos do režima, ki je s propagando in že medvojnim razdeljevanjem veleposestniške zemlje sprva marsikoga pritegnil.

Razpad Jugoslavije je zanj logična posledica dejstva, da to ni bila naravna tvorba, ampak je šlo za dva kulturna svetova, ki nikoli v zgodovini nista šla skupaj: "Bom vzel za primer Tavčarja, ki se je imel za velikega Jugoslovana. In ko je šel prvič po prvi svetovni vojni v Beograd, je prišel nazaj ves zgrožen. /…/ Slovenci smo glede mentalitete plačali veliko žrtev na oltar Jugoslavije." Med aktualnimi ostalinami oblastne garniture prejšnjega režima je za Grando zelo škodljiva kadrovska zasedba v slovenskih bankah: "Vidite, kako se je partija silno specializirala za banke in so potomci vseh teh udbovskih družin zasedali ključne položaje v bančništvu."

Granda omenja, da se na polju zgodovinskih interpretacij vrstijo poskusi, da bi slovensko osamosvojitev utemeljili še pred letom 1990: "Danes se hoče potvarjati novejša slovenska zgodovina – hoče se polastiti osamosvojitve." Prvi poskus, da bi jo neposredno povezali z obdobjem partizanstva, se je po njegovem mnenju izjalovil zaradi povojnih pobojev, "danes pa hočejo dokazati, to je najnovejše, da se je začela slovenska osamosvojitev z nastankom Teritorialne obrambe leta 1968," kar Granda zavrača, saj je bila TO takrat sestavni del Jugoslovanske armade.

Za Grando je najhujši očitek nekdanjemu režimu to, kot pravi, "da še vedno zasužnjuje Slovence z lažnivimi temami, ki nimajo nobene zveze z resnico, in izrablja človeško stisko za poglabljanje razdora med Slovenci".

Kot svetlo točko narodovega poenotenja, ki je zanj trajni vir za domoljubno povezovanje nacije, vidi Granda obdobje osamosvojitve. Tudi sam je bil od prvega dne vojne za Slovenijo v Teritorialni obrambi in ima status veterana. Za sedanji čas, ki ga ocenjuje za čas nasprotovanja in nestrpnosti do drugače mislečih, Granda meni, da gre za prelomen trenutek ne samo glede zgodovinske resnice, ampak tudi glede realnih razmer in demokracije. Zanj je bistveno, v katero smer bo šla naša država: "Ali bo Slovenija spet dežela laži, manipulacij in lažnih mitov ali pa bomo rekli, slovenska osamosvojitev je tako velik dogodek, da ga ni možno, ker ga res ni, primerjati z ničimer."

Stane Granda