Para sta gostovala v oddaji Dobro jutro, kjer sta razkrila marsikatero zanimivost iz dolgih zakonov. “Na najini poroki leta 1950 ni bilo koračnice, bila sva študenta,” je povedala Veronika Zlobec. Kot je pojasnil pesnik, je na poti v internat, kjer jo je zasnubil, odlomil nekaj vejic španskega bezga. “Za vsak primer, ker nisem vedel, kaj bo, sem šopek držal za hrbtom. Mimo je prišel konj, in hlastnil po mojem šopku, malo je pojedel, večino sem pa rešil,” je pojasnil zaplet z rožami. Ker so bili takrat drugačni časi, bila sta namreč revna študenta, tudi nista imela denarja za fotografa, ki bi ovekovečil njun poročni dan.

Ljubezen je treba požlahtniti s fikcijo
Kot pravi pesnik, je ljubezen zakoncev zelo posebna kategorija ljubezni, in zelo nevarno je, da se ljubezen iz začetnega zanosa spremeni v navado, kar zbije vrednost skupnega življenja. “Zato sem jaz, mogoče tudi zaradi tega, ker sem zašel v pesniške vode, mnenja, da je treba tudi ljubezen požlahtniti s fikcijo. Da še vedno dopoveduješ, da je tvoja partnerica idealiteta, kot je bila za čas zaljubljenosti, da je tako lepa, kot je bila na začetku, tudi recimo v zrelih letih, kajti poznih let za žensko ni nikoli. Kot pesnik imam singtagmo: Ljubezen dvoedina je večen boj dveh, ki imata neko abstraktno vizijo ljubezni, v resnici pa, če je prava, sta vedno dve. Je dvoje in eno torej.”

Za uspešen zakon morata zakonca ohraniti vsak svoj ego
Kot je pojasnila Veronika Zlobec, njuna jutranja rutina vključuje objemanje in zahvalo, da se imata. “Vsako jutro se zbudiva, objemava, in si rečeva, hvala Bogu, da se imava.” Pravi, da so ji pogosto dejali, kako je lepo, da ste žena pesnika. “Lepo je, ampak ni vedno lahko. Ker jaz sem takšen tip, da mislim, da mora v srečnem zakonu vsak obdržati svoj ego, ker če ga zgubiš, si podložen, eden ali drugi, in tak zakon ni v redu,” še pravi Veronika Zlobec.

Majda je prišla k Poličevim na povabilo Radka, ne Vasilija
“Takrat je pa že igrala koračnica, ko sva se poročila 5. maja 1962,” je povedala Majda Polič. In kako sta se spoznala? “Prvič sem jo zagledal na vratih stanovanja staršev. Meni se je svet, v lepem pomenu besede, podrl,” je bil slikovit nekdanji ustavni sodnik, pisatelj in igralec Vasilij Polič.

Kot je pojasnila njegova žena, je k Poličevim prišla na obisk. “Prišla sem s prijateljicami na vrata, ker nas je Rac povabil na kartanje, on (Vasko) se je pa ravno odpravljal na stadion na trening. To je bil zadnji trening, ker je doma ostal,” se je zasmejala ob obujanju spominov na prvo srečanje.

“Bil mi je všeč, ker je znal vsemu na široko odpreti vrata, ne samo pokukati. In prijateljicam sem takoj povedala, da ga morajo pri miru pustiti,” je hudomušno dodala Majda.

Nasprotja se privlačijo
Po Vaskovih besedah sta si ženo značajsko zelo različna, ločuje ju že horoskop: ona je škorpijonka, on devica. “A ravno ta nasprotja naju zelo privlačijo. Tako da imava po eni strani zelo razburljivo življenje, hkrati pa sva enotna, kar se tiče vzgoje otrok, odnosa do družine.” Kot je pojasnil, sta ubrala črto, od katerega ne odstopata: imata veliko mero ljubezni, potrpežljivosti, žrtvovanja. “Najino življenje, več kot 52 let, je ves čas lepo, hkrati pa ves čas naporno,” pravi Vasko Polič.

In kako sta para funkcionirala kot starša? Po besedah Veronike Zlobec, z možem nista imela enotne vzgoje. “Pri otrocih je rekel, ti boš imela vzgojo in izobraževanje, jaz pa ljubezen. In je bilo kar naprej tako, da sta pri njem iskala potuho. Je rekla hčerka pri štirih, ko sem jo kregala:” Oče, a ne boš poslal te ženske nekam, da bova sama?” se spominja.

Tudi pri zakoncih Polič je bila vzgoja otrok primarno na plečih mame, ker je bil Vasko veliko odsoten. Ko je pa bil doma, je bil popustljiv. “Ona je bila mati volkulja, jaz sem se temu podredil, ker oba imava otroke in vnuke zelo rada, ona odigra glavno vlogo, jaz sem samo asistent, ki jo pri tem podpiram,” je njuno funkcioniranje v družini opisal Vasko Polič. “Bistvo dolgotrajnega zakona je ljubezen, ljubezen in nič drugega kot ljubezen,” strne recept za dolg zakon.

Huda bolečina našla pot na papir
V dolgem zakonu se zgodi marsikaj, pridejo vzponi in padci, lepi dogodki in hude preizkušnje. S tem sta se morala soočiti tudi zakonca Zlobec, ki sta izgubila oba otroka. “To je nekaj, kar je zelo globoko doživeto in ostaja nerazložljivo. Preprosto nemogoče je razumeti, da starši preživijo svoje otroke, še zlasti, ker sta bila najina čudovita in temelj sreče,” je ganljivo povedal Ciril Zlobec.

“Čuden preobrat, jaz sem mislil, da bom znorel od bolečine, nisem mogel sprejeti resnice, in na koncu, ker imam to srečo ali nesrečo, da pišem poezijo, sem to svojo bolečino skušal izliti skozi poezijo. Ljubezen sem enačil s poezijo. Ko sem skušal razumeti kreacijo poezije, sem ves čas skušal razumeti tudi to, kaj se mi je zgodilo. In čedalje bolj sem se, mogoče patološko, tolažil s tem, da nikoli ne bi doživel tako plemenite bolečine, kot sem jo ob tem. Pogosto mi bolečina osmišlja življenje, tudi ženi, in tako se mi nekako zdi, da sem tisti čuvar spomina otrok,” je razložil. Ob tem je dodal, da je ljubezen začel razumeti, veliko bolj kot bi sicer, tudi z vidika družbenega konteksta. “V ljubezni sem našel in ga vedno najdem - smisel življenja. “

Spodaj si lahko ogledate pogovor v oddaji Dobro jutro.