V stalni zbirki Narodne galerije lahko svojevrsten 'genius loci' te nadarjene družine občudujemo ob portretih tistih članov, ki jih je Janez Šubic naslikal med svojim obiskom v Poljanski dolini v letih 1880 in 1881. Že dolgo so razstavljeni portreti Janezovih staršev Ance in Štefana, tudi on je bil vodja znane podobarske delavnice v Poljanah nad Škofjo Loko, sestre Mice, bratranca Ivana, zadnji pa je v galerijo pred nekaj leti prišel portret tete Jere (Janezove tete).

Zdaj se je Narodni galeriji ponudila priložnost, da umetnostno zanimivo zbirko portretov dopolni s podobo še enega družinskega člana, slikarjevega strica Janeza, ki je bil tudi sam slikar v Škofji Loki. Gre za očeta bratranca Ivana in moža tete Jere, vendar se k pojasnjevanju zapletenih vezi družinskega drevesa Šubicev vrnemo pozneje.

Pomagajo lahko tudi obiskovalci
Potomci družine Šubic in trenutni lastniki portreta strica Janeza so tega ponudili v odkup osrednji galerijski ustanovi starejše slovenske umetnosti, ki se je pri zbiranju potrebnih sredstev obrnila tudi na pomoč javnosti. Glavnino sredstev - cena slike je 6.000 evrov - bo sicer prispevalo ministrstvo za kulturo, in čeprav se v galeriji zavedajo, da pomoč javnosti najverjetneje ne bo predstavljala ključnega dela potrebne vsote, bo vseeno "pokazala naše prizadevanje, da bi prišli do te slike," nam je pojasnil kustos Ferdinand Šerbelj.
Obiskovalci si lahko Portret strica Janeza te dni ogledajo v galeriji, ki zaradi prenove Narodnega doma stalno zbirko slovenske umetnosti predstavlja v prenovljeni postavitvi. Prostovoljnim prispevkom je namenjena skrinjica ob sliki, morebitni radodarnejši ljubitelji naše umetnosti pa se lahko obrnejo na galerijo.
Uspešna "vrnitev" Krošnjarja
Na potrebo po pripravi zakonskih osnov za oblikovanje intervencijskih fondov za nakupe umetnin, ki so nepogrešljive za nacionalne zbirke, je nedolgo tega že pokazala sicer uspešno zaključena zgodba pridobivanja slike Krošnjarja enigmatičnega slikarja 17. stoletja Almanacha. Delo, ki se je našlo na dražbi londonske hiše Christie's, zdaj visi ob mojstrovih slikah Kvartopirci II in Deček s puranom.

Narodna galerija je sicer letos za odkupe novih del od ministrstva za kulturo po letni odločbi prejela 30.000 evrov namenskih sredstev, konec leta pa so po dopolnilni odločbi dodatno prejeli še 22.722 evrov. Po besedah direktorice galerije Barbare Jaki si glede na napovedi ministra Uroša Grilca, da bo v naslednjem letu sredstev za odkupe umetnin znatno več (za Narodno galerijo in Moderno galerijo skupaj 300.000 evrov), v prihodnosti obetajo boljše čase.

Kdo je bil mož na portretu?
Za boljše razumevanje kulturnozgodovinskega prispevka, ki bi ga portret strica Janeza imel za zbirko, se je treba za hip vrniti k rodu Šubicev in njihovemu pomenu v slovenskem kulturnem prostoru. Šubici izhajajo iz Hotovlje v Poljanski dolini, kjer je konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja živel kmet in mlinar Pavel Šubic (1772 do 1847), ki se je ukvarjal tudi s podobarstvom. Očetovo tradicijo podobarstva je nadaljevalo več njegovih sinov. Najstarejši, Štefan Šubic, je imel znano podobarsko delavnico v Poljanski dolini, ki jo je po njegovi smrti nasledil mlajši brat Blaž. Sin Janez, torej "naš portretiranec", pa je delavnico začel v Škofji Loki, zaradi česar ga od drugih Šubicev ločimo z vzdevkom 'Loški'.

Mož na portretu je bil torej ugleden podobar, ki je bil precej dejaven v osrednji Sloveniji, nič manj pomemben pa ni bil njegov sin Ivan, ki se je v zgodovino zapisal kot matematik, naravoslovec, zgodovinar in slikar. Rodbina se je nadaljevala po Ivanu, čigar sin Vladimir Šubic (1896-1946) je bil znan arhitekt ljubljanskih palač in ljubljanskega Nebotičnika. Mlajši sin Mirko Šubic (1900-1976) pa je bil slikar in prvi profesor za restavriranje v Sloveniji.
Brata, ki sta v slovenski prostor prinesla realizem
Če ima torej portretiranec Janez pomembno mesto v rodbini Šubicev, je vloga avtorja slike v njej toliko večja, sam portret pa je omembe vreden tudi zaradi likovne in umetnostnozgodovinske vrednosti. Brata Šubic, Janez ml. in Jurij, sinova poljanskega podobarja Štefana Šubica, sta bila prva šolana umetnika te družine, ki sta se zapisala realizmu. Če je bila starejša generacija še pripadnica (pozno)baročne tradicije, ki se je v naših deželah podaljšala v 19. stoletje, sta se mlajša Šubica po prvih korakih v očetovi delavnici in pri očetovem prijatelju Janezu Wolfu odpravila tujini naproti. Od tam pa v slovenski prostor vnesla reference evropskega realizma. Prepotovala sta dobršen del Evrope – od Prage do Pariza, od Aten do Rima, in v tujini se je njuna pot tudi iztekla. Oba sta umrla na Nemškem, Janez je umrl leta 1889 v Kaiserlauternu, Jurij pa 1890 v Leipzigu.

Brata sta se poleti pogosto vračala domov in pomagala v očetovi delavnici. Zanimivo, pojasnjuje Ferdinand Šerbelj, se na delih, ki so nastala v času njunega delovanja v očetovi delavnici, kaže večja kakovost naslikanih del. Eno takšnih obdobij, ko se je Janez Šubic zadrževal doma, je bilo tudi tisto v letih 1880 in 1881, ko je portretiral svoje sorodnike.
Šolski primer realističnega portreta
Portret strica Janeza je sicer po zasnovi skromnejši od podob drugih družinskih članov, zato pa nadvse zgovoren primer uveljavljanja realistične estetike na Slovenskem. Portret je tedaj nekako tekmoval z uveljavljajočo se fotografijo, pravi Šerbelj. "Če so fotografi skušali ustvariti slikarstvu soroden milje, pa so si slikarji prizadevali približati fotografski dokumentarnosti." Portretist pred nami zares deluje, kot bi bil naslikan v fotografskem ateljeju. Ozadje je nevtralno, vsa pozornost je osredotočena na obraz, ki plastično izstopa. Figuro pomagajo monumentalizirati drobni likovni poudarki, kakršna je denimo belina srajce in verižica ure, ki obenem poudarjata kompozicijsko vertikalo - obraz, bela srajca in verižica. Drugi deli slike se zgubljajo s celoto, realistični portret pa premišljeno "razbremenijo" nepotrebnih modnih dodatkov. Obenem vse to karakterizira portretiranca, ki ga kustos opiše kot zamišljenega človeka zunaj našega časa.

Tudi pri drugih portretirancih je slikar prefinjeno ujel njihovo karakterizacijo - sestra Mica kaže neko "literarno" zasanjanost, oče in mati sta poudarjeno monumentalizirana. Roke, ki so vedno nepogrešljiv element pri razumevanju realističnega portreta in pomemben nosilec razpoloženja, pri teti Jeri pričajo o njeni umirjenosti, pri bratrancu Ivanu, ki se kaže kot mladi intelektualec, pa so dodaten podčrtaj njegove elegance.

Izraz popolne karakterne dozorelosti
S pridobitvijo portreta strica Janeza Šubica bi v galeriji lepo zaokrožili zbirko portretov družine Šubic, ki so obenem jedro nacionalne zbirke realističnega portreta. "Janez in Jurij Šubic sta bila mejnika v oblikovanju slovenskega realizma. Tu so bili še Jožef Petkovšek, Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, a to je nekoliko mlajša generacija. Brata Šubic pa sta tista, s katerima začnemo pri nas govoriti o realizmu z veliko začetnico."
Že Fran Mesesnel je v svoji monografiji o Šubicih pisal, da so ti portreti v Janezovem opusu "izraz popolne karakterne dozorelosti". Z morebitnim odkupom portreta strica Janeza bi, je prepričan dr. Šerbelj, tako slika dobila svoje mesto v sklopu slovenskega realizma, ki je v Narodni galeriji le del obsežnih zbirk slovenske umetnosti od srednjega veka pa vse do prve polovice 20. stoletja.