Ustvarjalke bodo z gledalci znova podoživele pretekli čas, obdobje zadnjih 25 let, ki je zaznamovalo Slovenijo in njihova življenja. Igralke bodo v različnih časovnih odlomkih projicirale lastne ter hkrati obče strahove, želje, nestrinjanja, nemoči, uspehe, izgube ... "Med predstavo smo ugotovile, kako je degradirana želja. V začetku jih je bilo manj, potem so se spremenile, na koncu pa jih je bilo veliko, toda tudi ponudbe," je v pogovoru za MMC dejala Merljakova.

Peterica je svoje zavetje našla v Unionski dvorani, kjer že nekaj tednov skupaj z režiserjem Nikolo Zavišičem uresničuje svojo idejo. Priprave, kot pravijo same, so intenzivne, toda tudi poučne, saj se igralke predvsem učijo druga od druge in si delijo življenjske zgodbe. Del njih so spravile na papir in jih bodo z liki poskušale približati širšim množicam.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Priznam je močna beseda. Nekatere takoj asociira na sodišča, peščico mogoče na Hitchcocka, na kaj pa asociira vas?
MMM: Da priznamo, kje smo Slovenci zdaj in kako se ob tem počutimo. Da priznamo, kam se nam zdi, da pljuje naša barka od tega trenutka naprej, in da iskreno priznamo, česa nas je strah.
AB: Mene beseda ne asociira na kaj, kar sem naredil, pa zatajil in potem priznal, ampak na nekaj, kar (si) povem na glas.
MMM: Ne zatajil, ampak na nekaj, o čemer nismo govorili. Namerno smo izbrali takšen naslov, ker govorimo o nečem, česar ni v učbenikih, ampak kar vsi poznamo oz. smo spoznavali iz osebnih iskrenih zgodb, zgodb ljudi iz krvi in mesa. Čas bomo opisali z ljudmi, ne z dejstvi in podatki. Še vedno bomo govorili o času, ampak na drug način.
AB: Ko v nekem trenutku, okoliščinah in stanju, v katerem si, dejansko izrečeš besede, pa naj bo to kritika, stališče ali zgolj mnenje, priznanje, greš lahko šele potem zares naprej. Če ne, ostaneš na neki točki in se okoli nje vrtiš v krogu. To se mi zdi za to predstavo ključno: da izrečemo stvari, ki jih vsi vemo, jih komentiramo, ali pa se sploh ne obremenjujemo z njimi. Šele, ko priznaš, vidiš, kje si, in lahko ukrepaš, greš naprej. Ne glede na to ali bo to prava ali pa zgrešena smer poti. Pomembno je, da greš naprej.

Sama predstava je združila pet generacij …
MMM: Še več. Ampak predstava bo izobraževalna tudi za dijake. Mislim, da jo bodo morali videti, da se začnejo zavedati, kaj je v njih, če hočejo ali nočejo.
AB: Smo majhen narod, ampak vsi veliki narodi so ravno zato veliki in močni, ker imajo za sabo zaledje, zgodovino, na katero so lahko ponosni in ni se jim treba več toliko truditi okoli lastne identitete, ker je ta vrsta samozavesti v njih že ukoreninjena. Slovenija je nova država in tega nima. Ravno zaradi te generacije, ki nima več takšnega kolektivnega spomina, kot ga še imamo v sebi mi iz neke prejšnje močne države, je pomembno, da se zavedó, da smo del velikega sistema – irelevantno je, ali je razpadel oz. kdo je to hotel - in da imamo nekje debele, močne korenine, pa čeprav so se takrat imenovale drugače. Da obstaja prizemljenost. Slovenska identiteta je navsezadnje le mikrosvet, osamosvojen iz makrosveta Slovanov. In čas je, da privzamemo ponos Slovanov.
MMM: Ključno je, da se o tem pogovarjamo. Saj berejo Cankarja in Tavčarja, kar je super, ampak to je vse leposlovje. Nekaj drugega pa so osebne izkušnje.

Pet različnih generacij in pet različnih doživetij časa. Toda ta predstava prihaja v času, ko so generacijske razlike morda največje. Sploh če pogledamo luknjo med starejšimi in mladimi. Kako ve gledate na to obdobje?
AB: To je res. Zdaj, ko se vračamo v spomine, vidimo, do kakšnih razkorakov prihaja. Sploh med nami in Marijano, ki je doživela komunizem v vsej svoji lepoti. Ona ima v sebi spomin, da je bilo takrat vse lepo. In ko me vlečemo svoje zgodbe iz svojega in Marjana iz svojega otroštva, res vidimo ta razkorak v času in vrednotah. To je zdaj parola, da govorimo, da nimamo več vrednot. Ko pa jih dejansko primerjamo, vidimo, da so med nami res svetlobna leta razlike. To je popolnoma drugo dojemanje stvari. Marjana s tem dojemanjem od prej tudi danes dojema stvari iz nekega drugega zornega kota. Mi se lahko silimo, da jih sprejemamo drugače, toda ne moremo, ker nimamo te podlage.
MMM: To je odvisno od posameznika in vzgoje. Veliko pomeni, kaj daš ti svojemu otroku.
TG: Tudi sama tehnologija je povzročila, da je razlika ogromna. Če ne v vrednotah, ki so stvar družine, vzgoje oz. človeka samega, pa se to vidi v izražanju, v besedah in načinu govora. Ko delamo prizor, ki se dogaja v mladinskih delovnih brigadah, mimogrede – glede na to, da vse igramo mlade ženske oz. najstnice – uide kakšen: "Ej, ful dober." Kar naenkrat te potem prešine, da tega takrat ni bilo.
MMM: Zanimiva je tudi drža telesa, način oblačenja … Po eni strani so bili tudi takrat ljudje občutljivi in enaki, toda nekaj je bilo drugače. To se pozna v jeziku in drži telesa.
TG: Včasih ni bilo toliko izbire. Ampak vseeno, ko Marjano včasih vprašamo "A to ste počeli?", nas pogleda izpod čela: "Pa lepo vas prosim, saj smo bili normalni ljudje." Čustvovanje, veselje je isto. Zabavali so se na malo drugačen način. Marjana govori o letih, ko je bila stara 15 oz. 16 let. Čeprav, ko te opise primerjam s svojo hčerko, ki je zdaj stara 16 let, je pa precej podobna Marjani (smeh). Torej - ne moremo posploševati.
MMM: Težava je v tem, da bomo malo posplošili, ker drugače ne gre. Toda najbolj značilne stvari, ki jih je vsaj v mali meri vsak nosil v sebi. Drugače ne gre.
AB: Toda obstaja ogromna časovna luknja, v relativno kratkem času, ko si si včasih dve leti želel flomastre in si moral po njih v Italijo ali Avstrijo. Danes pa so otrokom dosegljivi na vsakem koraku in nimajo več želja. Razvrednotila se je želja.

To so zdaj faktografska dejstva, toda kaj ste ugotovile skozi raziskovanje osebnih izpovedi?
MMM: Tudi med predstavo smo ugotovile, kako degradirana je želja. V začetku jih je bilo manj, potem so se spremenile, na koncu pa jih je bilo veliko, toda tudi ponudbe.
TG: Neverjetno, koliko zgodb, spominov in čustev se je prebudilo med ustvarjanjem predstave. Meni je najljubši prizor, ko Zvezdana pripoveduje, kako je šla prvič čez mejo v Trst po maturantsko obleko in je pozabila potni list. Ni sicer dobro, da povem preveč o vsebini, ampak na vajah, ko jo gledam, skoraj padem v jok. Podoživim njeno zgodbo. Sama imam sicer drugačno zgodbo o nakupovanju čez mejo … Ampak to trepetanje, ali te bodo vprašali, koliko kavbojk imaš … je pa enako. Toda to so hecni, lepi spomini.
MMM: Sama si želim, da bi te zgodbe slišal moj otrok, ki bo imel vse. Ne bo imel vsega, ker ga ne bom razvajala. Toda ne bo imel tako močne želje, kot jo je imela Zvezdana, ko je želela po obleko, toda ni imela potnega lista, tako da jo je od želenega ločil le en korak. Le en korak do cilja.
TG: No, saj zdaj je isto. Fuuul trpijo: "Ej, groooza, samo v Londonu se jih dobi … Mami, a mi posodiš kartico." Haha, malo se hecam.
AB: Če smo že pri tihotapljenju, saj zdaj je isto. Če se samo spomnim, kako sem nazadnje poskušala pretihotapiti stvari iz pretežke ročne prtljage na RyanAir z vso navlako desetih slojev oblek iz kovčka na sebi.

Vzorci se ponavljajo. Toda to je moški svet, je pel že James Brown, kaj lahko o tem pove ženska?
TG: Opazile smo, da pri nekaterih stvareh resnično prevladuje moški princip delovanja, komuniciranja. Na nekaj točkah smo ga ohranile in ga dale v "ženska usta". Moram reči, da je skoraj grozljivo. To ogledalo zna bit kar šokantno za moške.
AB: Ženske vse bolj prevzemajo moški način delovanja, komuniciranja, kreiranja sveta, bivanja.
MMM: Govorimo o emancipaciji, ampak ne na feministični način.
TG: Ampak edina tema, o kateri v tej predstavi ne govorimo, so pa moški. Hecno, a ne?
AB: To je predstava, kjer ženske ne govorijo o moških.

Kako gledate na to, da se moški v predstavah pogosto spravijo na ženske in jih postavijo v podrejeni položaj oz. jih napravijo za tarčo posmeha? V vašem primeru pa se sploh ne boste dotikale teh odnosov.
TG: Ko smo se na prvih srečanjih začele pogovarjati, o čem bi želele govoriti v predstavi, kaj vse nas zanima, kaj nas muči, je Maja Martina vse strnila v zapis in kar naenkrat smo prišle do spoznanja, da so edina tema, ki je nismo omenile - moški. Tako da, to ni bilo namenoma. Je pa zanimivo, da je to verjetno ena redkih predstav, v kateri so same ženske in ne govorijo o moških.

Zakaj tega ni bilo že prej? Zakaj ni bilo takšnih predstav?
MMM: Obračunavanje med spoloma je podrejeno formi komedije. Večinoma so predstave, kjer moški govorijo o ženskah ali obratno, komedije in se že v začetku poigravajo s tem, da bodo smešne.
TG: Moško-ženski odnos je skoraj že garancija, da bo predstava nasmejala občinstvo.
MMM: Sem pa prepričana, da je občinstvo že malo sito te večne tematike.
TG: Toda na to ne gledamo slabšalno.
MMM: Naša osnovna ideja je identiteta Slovenca skozi čas. Nismo govorile o ženski, ampak o Slovencu z vidika ženske. Vprašanje, če bi se ukvarjali z ženskami, ali bi se moški lotili te predstave. Mislim, da ne. Bila pa bi bolj pragmatična, faktografska. Naša pa bo malo bolj čustvena, globlja. Čeprav sem morda zdaj naredila malo krivice moškim. Ženske zagotovo gledamo na stvari drugače.
AB: Kar je prav in normalno. Mogoče je pa ravno zdaj pravi čas za takšno predstavo.
MMM: Ženske so tihi stebri družbe že od nekdaj. In tako je prav.
TG: Kakor kdaj. Znamo biti tudi zelo glasne (smeh).

Ta emocionalna nota, ki jo boste vnesle v predstavo, prihaja v času, ko je gledalec vedno bolj apatičen. Kako mu približati to, kar želite povedati s predstavo?
AB: Težko izsiliš emocijo. Tudi smeha ne moreš. Lahko se trudiš, da je komično, ampak ko se trudiš, ne izpade tako. Pri čustvih je podobno. Tisti, ki se bo identificiral z zgodbo, situacijo, osebo ali trenutkom, bo predstavo doživel emotivno. Me lahko naredimo situacijo, žive ljudi, čim bolj se lahko približamo čustvom iz preteklosti in to plasiramo, ne moremo pa izsiliti. To bo ali pa ne bo.
MMM: Me ne bomo jokale za časom, ki je bil. Ne bo jugonostalgična. Mladinske delovne brigade bodo na prvi pogled zabavne: O, kako so se zabavali med gradnjo. Na koncu pa bomo dale izjave ljudi, ki so bili takrat zaprti. Takrat je bilo pomanjkanje. Zvezdanina mama je želela v šolo za vzgojiteljice in vse, kar bi potrebovala, da bi jo sprejeli, bi bila vzglavnik in odeja, ampak tega niso imeli. Tudi če se bodo gledalci smejali, kako je bilo včasih lepo, jih bo udarila resnica. Zagotovo ne govorimo o tem, kako je bilo včasih lepo. Le postavljamo ogledalo. Bilo je super. Saj je tudi danes. Ampak obstaja tudi druga plat medalje. In vsaka od nas ima svojo izkušnjo. Ne jočemo za časom, ki je bil, ampak razčiščujemo z njim.
AB: Mi bomo naredili presek različnih časov in gledalec bo lahko primerjal različna obdobja. A o času ne bomo sodile. Vsak gledalec bo o tem pre-sodil sam.
MMM: Ko smo raziskovali tematiko pred izdelavo scenarija, sem ugotovila, da mi manjka občutek povezanosti. Individualizem imam rada, ampak mi manjka občutek pripadnosti. Nisem patriotka, pa ne vem, zakaj ne. In mislim, da so mlajše generacije to vedno manj. Gremo v neko smer, kjer ne pripadaš nikomur. To je kar malo grozno.
TG: No, tebi je, komu drugemu pa pač ni.

Vse tri povezuje dejstvo, da ste svobodne umetnice. Kaj da oz. vzame ta svoboda? Kako vpliva na delo?
MMM: Na svobodo sem šla zato, da bom lahko delala takšne predstave. Da bom ustvarjala takšne predstave. Lahko bi ostala zaposlena, ampak sem začutila, da stagniram. Takšna predstava, ki jo delamo zdaj, je razlog, da sem postala igralka. In moram ostati na svobodi, ker žal vidim na nekaj let – kakor se sliši to grozno – predstavo v gledališču, v kateri bi si želela igrati. To je zelo radikalno, ampak iskreno.
TG: Tudi sama sem odšla iz rednega delovnega razmerja v gledališču pred enajstimi leti zato, da lahko delam avtorske predstave in tako povem zgodbe, ki se mi zdijo pomembne. Če si svobodnjak pri nas, je zelo naporno, ker nikoli ne veš, kako se bo izšlo s projektom, ki ga ustvarjaš. Toda v enajstih letih mi ni bilo niti enkrat žal, da sem to izbrala.
MMM: Tudi meni ne, tudi takrat ne, ko je bilo najtežje.
TG: Vsako od nas zanimajo različne stvari: želiš snemati nadaljevanke, filme, pisati … Te ambicije težko uskladiš z gledališčem, čeprav nekaterim igralcem to uspeva, toda če se lotevaš resnih avtorskih projektov, si težko tudi zaposlen.
AB: Te predstave sem se lotila, ker želim delati projekte, za katerimi lahko stojim in ne bom samo plačana za njih oz. ne bom iskala izgovorov za bolniški dopust. Hočem projekte, zaradi katerih se bom razburjala in tudi na mrtvo skregala. Med ustvarjanjem te predstave smo imele res močen proces – pet različnih žensk na enem mestu. Uh! Toda mislim, da je vsak konflikt dobrodošel, če je v funkciji boljšega cilja. In mislim, da vse želimo narediti to predstavo dobro in smo zato tudi vnesle toliko strasti.
MMM: Zagotovo nismo tega projekta začele ustvarjati zaradi denarja.
TG: Kako ne? (Smeh)
AB: Je pa s svobodo tako, da si zelo nesvoboden v tej svobodi. Včasih prideš v precep, da bi vzel kakšne projekte izključno zaradi ekonomskih razlogov, ampak je super, če lahko združiš ekonomski razlog z užitkom do dela. Sama sem se do zdaj uspela izogniti temu, da bi delala neki projekt, ker ga "moram". Oziroma, v projektih, ki sem jih delala, sem vedno našla osebni razlog in izziv. In z vsakim projektom rasteš, pa tudi, če je polomija. Izkušnja je res nekaj, kar je nenadomestljivo.
MMM: V gledališču pa moraš vzeti projekt, ker ti nekdo drug to reče in ker si na koncu plačan za to.
TG: V gledališčih delaš leta in leta z istimi igralci. Kdaj pa kdaj pride kakšen mlad igralec ali pa gre starejši v pokoj. Meni pa je vznemirljivo sodelovati z različnimi ljudmi. S tem rasteš.

Kakor koli pogledam na katero koli področje se zdi, da je progresiva vedno zatirana. Ta predstava se mi zdi že zdaj odklon od vsega, kar smo videli, vas kaj skrbi to samoumevno zatiranje progresive?
AB: Vsak odziv - zelo dober ali zelo slab – je boljši kot noben. Upam, da bodo dobre ali pa vsaj katastrofalne kritike.
MMM: Najhujše je, ko dobiš v Sloveniji oceno: "Luštno, saj je za pogledat."
AB: Raje vidim, da nekdo reče, da je bilo za en k …, kot da reče: "Simpatične ste."
TG: Aleksandra! Takšne besede se ne uporabljajo.
MMM: Kostumi so bili 'fajn', kdo reče. Ampak mislim, da vsekakor bo odziv. Če bomo komu stopile na žulj, super. Če bomo koga razsvetlile – vem, velika beseda – še boljše.
AB: Če bo prepovedana predstava, pa pomeni, da smo naredile dobro. Ampak tako šokantne nismo.
TG: Sploh nismo šokantne - od kod pa vama zdaj ta ideja?

Ves čas omenjamo pet žensk, pet različnih ozadij … Kako ste sploh prišle skupaj? Zdaj, Martina in Aleksandra, vemo, da ste sodelovali že pri Literarnih ReUnionih. Martina, Zvezdana in Tina pišete knjigo. Ampak kako je nastala celota?
TG: Vse smo že v preteklosti sodelovale skupaj. Z Aleksandro sva sodelovali, ko sploh še ni bila na akademiji. In to v Celju. Z Zvezdano in Marijano smo igrale v predstavi, ki je imela rekordnih štiristo ponovitev. Z Majo in Zvezdano pri moji avtorski predstavi Prava dekleta … Vse smo v nekem trenutku v življenju že sodelovale.
MMM: Ampak to se zgodi v Sloveniji, da smo že vsi enkrat sodelovali z drugim. Bilo je težko. Imele smo trenutke, ko smo bile jezne druga na drugo. Kar je OK.
TG: Pred nami so še dnevi vaj ...
MMM: Ona je med eno izmed vaj kar šla iz dvorane ven kričat.
TG: … Tako da vprašanje, ali bomo vse ostale žive do premiere. (Smeh)
MMM: Drugače bi bilo, če bi delale kar koli drugega, ampak tu smo avtorice.
AB: Mogoče bo pa to naša zadnja skupna predstava. (Smeh)
TG: No, ena izmed lepših stvari te predstave je gotovo, da sem vse štiri kolegice spoznala na čisto drugačen način - zelo oseben in iskren.

Predpremiera predstave bo v Semiču, in to s posebnim razlogom, saj s tistega področja prihaja največ zlatih maturantov. Izkupiček od prodanih kart, saj se boste odrekle honorarju, bo nekakšna naložba v perspektivnega posameznika. In ko smo že pri perspektivi. Maja, Aleksandra, Tina … Vse ste v nekem obdobju v svojem življenju dobile oznako perspektivna, uspešna … Kakšna je teža teh oznak?
MMM: Kaj to pomeni? Kakšna so merila za te oznake? Priznanja iz tujine? Nagrade? Vedno se to sprašujem. Osebno mi nagrade ne pomenijo veliko, ker nikoli ne morejo zadostiti merilom objektivnosti. Ne morejo. Vedno gre za subjektivno mnenje. Dejstvo pa je, da so me označevali za uspešno igralko v obdobju, ko se sama tako nisem čutila. Nisem delala tistega, kar sem hotela. Moja kariera ni bila na točki, na kateri bi si želela, da bi bila. Meni so te oznake malo smešne. Morajo sicer obstajati …
AB: Oznake so obremenjujoče. Sama sem se spraševala, kaj pomenijo. Ti veš, da moraš zadovoljiti tuja pričakovanja, ki mogoče niti niso tvoja, a v izpolnjevanju velikih pričakovanj pozabiš, kaj zares želiš. Sama hočem delati projekte, za katerimi stojim. A če to pomeni količino, je potem to zame težava. Zame je pomembna kakovost. Ko pa moraš zadovoljiti tuja pričakovanja, pa si pod tako grozovitim stresom, ker te vsi sprašujejo, kaj pa zdaj počneš? Kje pa zdaj snemaš? Zaradi tega sem bila neko obdobje popolnoma zablokirana in nekreativna, dokler si nisem rekla, da me briga za druge.
Grem naprej svojo pot. In pomembno je, da se vedno premikam. "Delati kariero" za vsakogar pomeni nekaj drugega. Na Akademiji me ni zanimal film, izključno gledališče. Ko pa sem takoj po akademiji začela delati filme, me je popolnoma povleklo v ta svet, zato jih hočem delati še naprej. Seveda tudi predstave, zaradi tega sem se sploh odločila za ta poklic. Zdaj sem začela tudi producirati - ravno sem pred koncem snemanja svojega prvega produkcijskega filma za RTV Slovenija - kratki film - in tako nimam niti časa, da bi se obremenjevala s pričakovanji drugih. Moja pot (mi) je popolnoma jasna.

Kaj ste se naučile ena od druge med ustvarjanjem te predstave?
Skupaj: Strpnosti in spoštovanja kolegov in kolegic.
TG: Da, če pet kuharic kuha isto juho, je ta na koncu res čudna - ampak zagotovo zanimiva in posebna (smeh).
AB: Da nikoli ni konec, dokler zares ni konec.
MMM: In da moraš imeti vedno pred sabo cilj, ker je ogromno kamnov na poti.