Slovenija je prvič po letu 1984 prenovila zakonodajo o pogrebnih in pokopaliških storitvah. Največja novost je ostra ločitev pogrebne in pokopališke dejavnosti. S pokopališčem so do zdaj državljani pogosto neizogibno izbrali tudi pogrebca, zdaj pa ne več. Sprememba bo precej vplivala na skoraj 70 poslovnih subjektov, ki se s pogrebno-pokopališko obrtjo ukvarjajo kot prvo dejavnostjo, pa še dodatnih 200, ki imajo to dodatno registrirano. Pomembno utegne vplivati na poslovanje 33 komunalnih podjetij, ki se s tem ukvarjajo v okviru obvezne gospodarske javne službe. Pomembno v smislu: kam bo stekel denar.

Od družbenega objema v roke trga
Do zdaj sta bila tako pogrebna kot pokopališka dejavnost pospravljeni pod isti pravni termin in opredeljeno kot za družbo posebej pomembna dejavnost. Pod nekdanjo družbeno ureditvijo (leta 1984) je bilo to "komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena", po osamosvojitvi pa kot gospodarska javna služba (po istoimenskem zakonu). Je v pristojnosti občin, kar nadalje nalaga zakon o lokalni samoupravi. Občine pa imajo ta trenutek še izbiro, ali službo opravljajo v režijskem obratu, torej neke vrste delavnici, ki deluje neposredno pod občino kot pravno osebo; ali prek javnega podjetja; lahko pa tudi s podeljevanjem koncesij zasebnikom. Lahko jih tudi prenesejo v upravljanje krajevnim skupnostim, kar je leta 1997 ustavno sodišče spoznalo za skladno z ustavo.

Računsko sodišče: Vsak dela po svoje
Takšno celokupno ureditev je kot še posebej problematično označilo Računsko sodišče v zadnjem pregledu področja (2014). V praksi je pripeljala do tega, da jo skoraj vsaka občina izvaja po svoje. V 44 odstotkih občin jo občasno ali redno opravljajo tržni subjekti. Pet odstotkov občin področja sploh ne ureja, čeprav bi ga moralo, večina pa jih ni sprejela ustreznih pravilnikov, ki bi urejali cene storitev. Stanje je tako tudi zato, ker pristojno ministrstvo ni izvajalo nadzora, ugotavlja sodišče.

Nadalje stari zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč nenatančno opredeljuje, kaj so pokopališke in kaj pogrebne storitve, zato se denar pretaka med področjema. Ministrstvo stanje obrazloži ravno z nejasnostjo starega zakona. Sodišče je zato že pred časom naložilo, da je treba področji pravno ločiti in natančno opredeliti. Najprej zato, da se denar ne preliva, pa še zato, da ne bi izvajalci v pakete dodajali storitev in opreme, ki niso nujni ali potrebni, saj niso del nekega področja.

Proti občine in gospodarstveniki
Večino zainteresirane javnosti je takšna ločitev razburila, kar je pokazala tako javna razprava kot izjave po sprejetju. Proti so tako gospodarstveniki kot občine in edina organizacija, ki je ločitvi stopila v bran, je Obrtna zbornica Slovenije. Še posebej so se razhudili v uradni Ljubljani. Župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković ga je označil za nagajanje poslancev in uničevanje sistema, ki že dolgo dobro služi. Napovedal je zahtevo za presojo na ustavnem sodišču. Direktor Javnega podjetja Žale Robert Martinčič pa je izpostavil vprašanje, kam gredo dobički. Žale jih vlagajo v infrastrukturo, zasebniki pa jih bodo v jahte, je zatrdil.
Nasprotniki prenovitve zato ocenjujejo, da je država predvsem nedobičkonosno ukvarjanje s pokopališko infrastrukturo (poenostavljeno, kar je pod zemljo) pustila javni sferi, dobičkonosne pogrebne storitve pa prepustila trgu. Pod tako ureditvijo torej ni nujno, da bo pogreb in s tem dobiček pobralo javno podjetje ali koncesionar, temveč kateri koli drugi igralec na trgu.

Ministrstvo za gospodarstvo po drugi strani meni, da je našlo pravo ravnovesje med javnim in zasebnim tudi pri pogrebnih storitvah. Tako denimo 24-urno zagotavljanje dežurstva za prevzem in prevoz umrlega ostaja gospodarska javna služba.

Na trgu isti standardi za vse
Vsebina zakona nadalje kaže, da bo moral vsak izvajalec pogrebnih storitev v Sloveniji ustrezati obče veljavnim standardom, in šele ko mu bo to uspelo dokazati, bo lahko pridobil dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti. Med drugim bo moral imeti vsaj dva zaposlena in vsaj eden izmed njih bo moral imeti opravljeno usposabljanje s področja sanitete pogrebnih storitev ter zaščite pred nalezljivimi boleznimi. Med minimalne pogoje pa spadajo tudi najmanj eno specialno vozilo, primerni prostori za poslovanje s strankami, ustrezen prostor za oskrbo pokojnikov, vsaj en hladilni prostor za pokojnika, najmanj ena transportna krsta ter zagotovitev uporabe zaščitnih oblek delavcev pri oskrbi pokojnikov. Takrat bo lahko pogrebne storitve prosto ponujal.

Tudi tuji ponudniki
Na trgu bodo lahko sodelovali tudi gospodarski subjekti iz tujine, nadalje določa zakon. V Sloveniji bodo pogrebne storitve lahko ponujala podjetja iz celotne Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in tudi Švice, če pogoje zanje izpolnjujejo v matični državi. Pred izvedbo prvega pogreba bo sicer tuji subjekt moral vložiti prijavo na ministrstvo.

Cene navzdol kljub državni usmeritvi?
Ker bo vsak posameznik lahko prosto izbral ponudnika pogreba, ne bo več lokalnih monopolov in cene storitev se bodo za državljane znižale, navajajo na ministrstvu. Metodologijo za določanje najvišjih mogočih cen (in ne točnih cen samih) bo določila kar vlada z uredbo, ki jo mora še sprejeti (v roku enega leta). Podobno kot za nekaj naftnih derivatov, torej. Do zdaj so morali točne cenike sprejemati občinski sveti, a večinoma tega niso počeli.

Na JP Žale so zatrdili, da imajo zasebna pogrebna podjetja na Štajerskem kar sedemkrat višje cene. Trditev smo poskušali preveriti pri nekaj subjektih, a cenikov nimajo javno objavljenih. Poslali smo jim poizvedbe, a do objave članka odzivov še ni bilo, razen občinskega podjetja, katerega odgovor je objavljen spodaj. Tudi sicer je cene po obstoječem sistemu težko preverjati, ker je skoraj vsak posamezen pogreb drugačna zgodba tudi zaradi razdalj, časa in številnih drugih spremenljivih dejavnikov. Žale sicer kot ceno standardnega osnovnega pogreba s krsto navajajo dobrih 700 evrov.
Nenujne storitve in oprema
Ob tem ni jasno, katere storitve in opreme so vse vključene v postavke. Računsko sodišče namreč na splošno ugotavlja, da ker v zakonu niso opredeljene nujne osnove za standarden, minimalen pogreb, ponudniki pod postavke skrijejo marsikateri dodaten kos opreme ali storitev. Po novem je nekaj temeljev postavljenih - vidno v okvirčku desno - a Računsko sodišče meni, da bi morale občine skozi občinske svete iti v podrobnosti, da bi zavarovali potrošnike.
PPM: Cene nam določa občina
Pogrebno podjetje Maribor je odgovorilo, da minimalni osnovni pokop pri njih stane 790 evrov. To ceno je določila občina. Sicer pa se način pokopa in vse preostale storitve določijo v dogovoru s svojci. Na marsikatero ceno tudi ne morejo vplivati, saj jo določajo drugi, denimo pevci, hramba bolnika v bolnici, osmrtnice ... Osnovni "dostojni pogreb" tako pri njih stane od 900 do tisoč evrov, pojasnjujejo.

"Pogrebno podjetje Maribor deluje v skladu s predpisi in opravlja dejavnost kot gospodarsko javno službo, ki deluje v dobro občanov ter omogoča nadzor dejavnosti, cen in dobička, kar pomeni, da so tudi za Pogrebno podjetje Maribor (v primerjavi z ljubljanskim podjetjem Žale) cene pod nadzorom občine," so še zapisali.

Samo v mrliški veži
Med razpravo je za nekaj nasprotovanja poskrbela določba o mrliških vežah. Država prepoveduje ležanje pokojnika v domači hiši, če je v kraju določena mrliška veža, in to tudi v primeru, če gre za lokalno tradicijo ali željo pokojnika. 39. člen zakona nadalje nalaga, da morajo prav vsa mestna pokopališča imeti svoje mrliške veže, za preostale kraje pa jih morajo občine same določiti. Če pokopališče samo nima mrliške veže, jo lahko določi v stanovanjski hiši z največ dvema stanovanjema, in to v skladu s pravilnikom o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe. A razburjenje v DZ-ju je nekoliko zakasnjeno, saj že zakon iz leta 1984 nalaga podobno: "V krajih, kjer je na pokopališčih predpisana mrliška veža, ni dovoljeno čuvanje umrlih doma."

Pokop nerojenih otrok
Zakon tudi prvič omogoča pokop nerojenega otroka ali ploda, in to ne glede na gestacijsko starost. To se lahko stori na podlagi izrecne želje staršev. Pokop in upepelitev pa se opravi na podlagi zdravniškega poročila porodničarja ginekologa in ob smiselni uporabi določb zakona.

Kako je pri sosedih
Ureditev je sicer težko primerjati z drugimi evropskimi državami. Vsaka jo namreč ureja nekoliko po svoje v številnih podrobnostih, večinoma pa sledi tradiciji in krajevnim običajem. V veliki večini je upravljanje pokopališč v pristojnosti lokalnih skupnosti, navaja ministrstvo, izvajanje pogrebnih dejavnosti pa je bolj raznoliko. Poglejmo sosednje države. Italijanske občine podeljujejo časovno omejene koncesije, medtem ko morajo v Avstriji izvajalci zgolj pridobiti obrtno dovoljenje. Na Hrvaškem so pogrebno dejavnost sveže liberalizirali in pogrebniki morajo le izpolnjevati določene pogoje. Slovenija se od italijanskega modela bolj približuje avstrijskemu in hrvaškemu.