37-letni Dragiša Drobnjak ni ravno košarkar, zaradi katerega bi navijači množično obiskovali tekme, toda za trenerje je izjemno hvaležen igralec. Tisti, ki opravi "umazano delo", ki gara v obrambi in strelcem pripravlja akcije. Pošten in preprost fant, ki zna v garderobi dvigniti razpoloženje. Prav s tem poslanstvom je prišel v Šentjur v ekipo Tajfuna, ki je bila lani na robu izpada v drugo ligo, v letošnji sezoni pa je največje presenečenje Lige Telemach. V polfinalu je Tajfun izločil branilca naslova Krko in ga zdaj čaka veliki finale (serija se igra na tri zmage) proti lokalnemu tekmecu Rogaški.

Ste vodja na igrišču in v garderobi, kako pa je po tekmi? Ste bili v soboto glavni na zabavi, potem ko ste s Tajfunom izločili Krko?
Nisem kaj preveč proslavljal. Preostali fantje so se zabavali, tudi sam sem jim rekel, uživajte v tem trenutku, kajti naredili smo veliko stvar, ampak jaz gledam na vse že bolj skozi oči izkušenega igralca, lahko pa bi rekel, da tudi skozi oči trenerja. Celo zatežil sem jim, da naj v torek vsak pride na trening maksimalno pripravljen, saj se zdaj ne smemo ustaviti. Imamo realne možnosti, da naredimo nekaj, kar si bomo zapomnili vse življenje.

Ne nazadnje ste tudi vajeni igrati v finalu državnega prvenstva ...
To je moj štirinajsti finale v zadnjih šestnajstih sezonah in sem ponosen, da sem spet tu. Je lepo, nimam pa razloga za posebno proslavljanje. Tudi otroci so me čakali doma, obljubil sem, da bo oči kmalu doma in se bo zjutraj igral z njimi. Zgodaj sem šel v posteljo, žal pa nisem veliko spal. Kot po vsaki tekmi sem razmišljal o tekmi in jo analiziral. Adrenalin še dolgo teče po žilah, tako da sem spal le od petih do sedmih. K sreči sem potem popoldne nadomestil.

Vas potem takšne pomembne tekme na neki način psihološko zelo izčrpajo?
Ne moreš kar takoj pozabiti, kaj se je dogajalo. Po velikih tekmah sem fizično in psihično izpraznjen, vedno se tudi poglobim, kje sem delal napake in kje je še prostor za napredek.

Radi gledate posnetke svojih iger?
Ne. Spomnim se, kako je še moj oče snemal, tiste moje prve igre pri Krki leta 1999. Imam vse posnetke, kako smo osvajali lovorike, pa ne vem, ali sem pogledal eno tekmo. Raje se zamotim s čim drugim, ker sem z mislimi že tako ves čas pri košarki, morda pogledam kakšen film ... Verjamem pa, da bom na stara leta te posnetke pogledal in da se bo lepo spomniti vseh teh lepih trenutkov.

Da ste izločili Krko, je vsekakor presenečenje. Je bila Krka tako slaba ali Tajfun tako dober?
Oboje, a finale si zaslužimo, saj smo tudi v rednem delu premagovali Krko. Res pa je, da so jo pestile poškodbe. Zlasti odsotnost Jasmina Hukića se jim je poznala. Dobro vem, da gre za igralca, ki lahko sam z eno potezo potegne ekipo iz brezna. Je igralec za velike tekme in takoj, ko sem vedel, da ga ne bo, sem trenerju Mihevcu rekel, da je to za Tajfun velik plus. Zadnja leta je Hukić na položaju štiri in če ga ni, Krka nima prave širine. Njegove menjave namreč nimajo tako dobrega meta in ko krijem te igralce na štirici, lahko zraven precej lažje pomagam soigralcem.

S trenerjem Dejanom Mihevcem zelo dobro sodelujeta in zdi se, da uživate v tej vlogi, ko lahko izkušnje delite ne le s soigralci, ampak tudi s trenerjem.
Prvič sem v takšnem položaju, da mi trener zaupa in mi daje vedeti, da želi na treningih in na tekmah mojo povratno informacijo. Sem res prezadovoljen z najinim načinom dela, saj se veliko dogovarjava in odlično sodelujeva. Že ko sem prišel v Šentjur, mi je dal vedeti, da sem prišel v ekipo tudi zato, da uredim odnos igralcev do treninga, ne nazadnje odnos do košarke. Lani je bil Tajfun na robu izpada v drugo ligo in sem takoj videl, da so izgubili samozavest in da bo treba graditi na tem, da bomo v glavi psihično močnejši. Veliko energije sem vložil, da smo nazadnje na sobotni tekmi proti Krki odreagirali tako, kot smo. Tudi navijači so opazili, da smo delovali močni in da nas ni iztirilo niti, ko sta morala Clark in Sebić s poškodbo zapustiti parket. Ni prijetno, ko že v prvem polčasu izgubiš dva igralca iz prve peterke, a se nismo predali. Odreagirali smo kot vrhunska ekipa, kot zmagovalci.

Kako, da vam je tu uspelo, pri Unionu Olimpiji pa ne?
Že ko smo v rednem delu prvenstva dobili 14 tekem zapored in imeli na koncu razmerje 19-1, so me to spraševali in sem na pol v šali rekel: "Tu imam fante, ki me poslušajo. Vidijo, da jim hočem dobro." Ni se mi treba nikomur dokazovati, prišel sem le pomagat, da ne bodo delali napak, kot sem jih med kariero jaz, ko sem si želel, da bi mi kdo svetoval, a mi ni. Fantje so poslušali nasvete in delali tisto, kar sva s trenerjem zahtevala. Tudi v soboto po tekmi sem v garderobi trenerja prosil, da mi pusti do besede. Rekel sem: "Fantje, opravičujem se, da sem bil preglasen in vas pogosto nadiral tudi brez razloga, ampak res ni bilo zlonamerno. Upam, da veste, zakaj. Zdaj vidite, kako je lepo, vam pa kar takoj povem: še lepši je občutek, če osvojiš naslov. Čaka nas še teden ali dva izjemne košarke."

Menite, da ste soigralcem na trenutke zoprni?
Morda, a kadar dvignem glas, tudi povem, zakaj to počnem. V svoji karieri sem vedno hotel vedeti, zakaj mi je kdo kaj rekel. Hotel sem nekakšen večji pregled nad informacijo, ki jo dobim, saj rad gledam dva ali tri korake naprej. Zato - če komu kaj razlagam, mu povem, zakaj hočem to od njega.

Ste kaj pomislili na Gorana Jagodnika, ki je podoben borec na igrišču kot vi, vendar mu Uniona Olimpije ni uspelo spraviti v red?
Seveda, saj sem bil še lani v tej vlogi. Ko je prišel v Olimpijo, sem mu rekel, da ga čaka izjemno težko delo. Žal mi je, da mu ni uspelo, saj mu v karieri manjka naslov državnega prvaka. Povedal mi je, s čim vse se mora ukvarjati, in sem mu rekel: "Točno vem, o čem govoriš."

V Tajfunu so vas očitno soigralci bolj poslušali ...
Čeprav je trener Mihevc mlajši, sem vsak dan delal tisto, kar je zahteval. Nisem se 'švercal', nisem mu skakal v besedo in zbijal avtoritete. Če se je kdo izmed mlajših soigralcev pritoževal in se delal pametnega, sem ga povlekel stran in mu rekel: "Ti si igralec in tudi, če imaš v svoji glavi svoj prav - on je trener in on to zahteva. Tudi če je tvoj trener čistilka, moraš delati to, kar reče." In potem me neumno gleda in mu razložim: "Poglej, hierarhija mora biti, velike ekipe so velike prav zaradi tega. Morda si bil do zdaj vajen drugače igrati obrambo, ampak če v tej ekipi trener zahteva takšno branjenje, kot ga zahteva, ne zavijaj z očmi, ker načenjaš trenerjevo avtoriteto in zato izgublja spoštovanje." To lahko načenja odnose v ekipi, začnejo se prepiri in navzven je potem videti kot ekipa iz rekreacijske lige. In to samo zato, ker igralci ne spoštujejo pravil.

Ne veljate ravno za igralca, ki bi v odločilnih trenutkih vzel žogo v roko in zadel dve trojki zapored. Kako gledate na svojo vlogo na parketu, glede na to, da ste si verjetno kot otrok vedno želeli, da bi bili nekoč kot na primer Dražen Petrović?
Vsak si to želi, moja generacija se je začela s košarko ukvarjati prav zaradi igralcev, kot so Petrović, Jordan, Magic Johnson ... A dejstvo je, da tudi takšni igralci ne morejo sami zmagati. Potrebujejo soigralce. Nekdo, ki dosega 30 točk, bo verjetno slabše igral obrambo in zato potrebuje pomoč soigralcev, ki seveda zanj delajo tudi v napadu. Občutek je odličen, ko dosežeš 20 ali 30 točk, ampak vso kariero sem se zavedal, zakaj sem v določeni ekipi in zakaj me je na primer Sašo Filipovski leta 2004 pripeljal v Olimpijo, da sem lahko igral Evroligo. Jasno, da ne bom jaz žoge peljal čez igrišče. Nekdo mora opravljati tudi "umazano delo"!

Je kakšna tekma, ki se je še posebno radi spominjate?
Težko rečem. Prvi naslov s Krko v sezoni 1999/2000 je bil nepozaben. Na prvi tekmi finala sem v Laškem dosegel 28 točk, to mi je ostalo v spominu. Rad se spominjam maja 2011 in Krkine zmage v Pokala Eurochallenge. Pa finala belgijskega pokala, kjer sem bil MVP. Proti Charleroiju sem dosegel 20 točk in 11 skokov.

V finalu Lige Telemach vas čaka Rogaška. Ste si morda bolj želeli Helios?
Veliko sem razmišljal o tem, ampak - nikogar se ne bojimo. Morda je za ta konec Slovenije bolje, da je v finalu še Rogaška, ker gre za lokalni derbi. Tudi, če bi šlo za prijateljsko tekmo, bi bila dvorana polna. Ko sem prišel v Šentjur, se dobro spomnim, da so mi rekli, da je najpomembneje, da premagamo Rogaško. Dojel sem, kakšen naboj je na teh medsebojnih tekmah.

Boste igrali v Ligi Aba?
Ne vem. O tem še ni nihče govoril, se pa lahko zgodi marsikaj. Spomnite se, kako je glavni v Heliosu predlansko sezono rekel, da ga ne zanima vlaganje v klub, potem pa je bil navdušen nad domžalsko košarko. Res pa je, da do zdaj nisem dobil občutka, da bi imel klub tako velike ambicije. Vendar jih razumem. Do zdaj so bili vedno korektni, kot sem slišal, so tudi v slabih sezonah poravnali vse obveznosti. Raje vidim, da je proračun majhen in da odkrito poveš igralcem: toliko imamo, toliko boš dobil, nič ne bomo ostali dolžni. Ne pa, da nekaj obljubljaš, potem pa dolguješ tri ali štiri plače.

Koliko vam dolguje Union Olimpija?
Kar veliko. Vsaj zame je veliko, zanje pa to ni tak znesek. Zavedam pa se, da nisem edini. Sem v stiku z Olimpijo, ne gledamo se grdo, razumem položaj. Lani smo imeli korekten odnos in ne mislim zdaj groziti z odvetniki. Nekaj malega sem že dobil. V teh časih, ko vlada pesimizem, je treba gledati pozitivno. Vsekakor želim Olimpiji, da se spet vrne tja, kjer je bila. Nekaj pozitivnega vendarle je: dolg se zmanjšuje. Treba je gledati tudi s te perspektive.

Koliko zaslužite pri Tajfunu?
O številkah ne bi, je pa malo. Gre bolj za to, da bi se rad dogovoril za nadaljnje sodelovanje in po tej sezoni podpisal pogodbo. Želijo si me še dve leti. Naneslo je tako, da sem razmišljal o tujini in prejel nekaj ponudb, vendar nisem sprejel, ker je imela moja triletna hči novembra operacijo. Ko smo to prestali, k sreči je vse v najlepšem redu, sem ostal v Šentjurju. Morda finančno res ni najbolje, toda pomembno je, da sem bil blizu hčerki.