30-letni Brazilec Wilson Aparecido Xavier Junior oziroma "Žu", kot je njegov vzdevek, je prvo tekmo za ravbarje odigral že septembra 2004 ob takšnih soigralcih, kot so Dejan Djuranović, Zlatan Ljubijankić in Dalibor Stevanović. V Slovenijo je prišel iz italijanskega prvoligaša Chieva, kjer je nekaj časa treniral s člani in igral za mladince, a ostal brez pogodbe, ker si ni uspel zagotoviti državljanstva Evropske unije.

Ob Kamniški Bistrici je z izjemo zelo kratke vmesne vrnitve v domovino leta 2009 (Figueirense) ostal vse do avgusta 2011 in se veselil vseh največjih uspehov Domžal. V prvi slovenski ligi je do zdaj odigral 156 tekem in dosegel 20 zadetkov, od tega sedem v sezoni 2010/11. Zdaj se vrača na slovenska igrišča in bo najbrž pomemben adut Luke Elsnerja pri branjenju najboljšega izhodišča po jesenskem delu Prve lige Telekom Slovenije, ki se bo z 22. krogom nadaljevala v soboto.

Domžale v spomladanski del prvenstva vstopajo s prvega mesta. Za začetek vas v soboto čaka Rudar. Ker še nimate urejene dokumentacije, vas še ne bo na zelenici. Vam je težko pri srcu, ker še ne boste mogli igrati?
Ja, res je, nogometaši hočemo igrati na vsaki tekmi. Ko ne igraš, ni lepo. V tem trenutku pa je morda celo bolje, da se še malo pripravim in potem bolje pomagam ekipi. Zadnjo tekmo sem odigral konec oktobra, torej že štiri mesece nisem igral resne tekme. Treniral sem, ampak sam, kar ni isto. Kar malo težko bo zame, soigralci so priprave začeli prej in so malenkost v prednosti. Glede na izkušnje pa vem, da lahko skrajšam čas, da bom v polni pripravljenosti. Seveda mi nekaj manjka, toda delam maksimalno, da bom čim prej pripravljen. Ko znova začneš težke treninge, sicer ni dobro trenirati povsem na polno. Moram se tudi umiriti in potem začeti malo močneje.

Kdaj mislite, da bodo zadeve urejene in boste lahko zaigrali?
Ne vem, upam, da čim prej. Mogoče bo urejeno že v roku 10 dni. Dobil sem certifikat od prejšnjega kluba, urediti moram še delovno vizo.

Nazadnje ste od poletja do konca novembra igrali v Kuvajtu za Al Nasr. Kako ste se sploh znašli tam?
Potem ko sem tri leta igral v Azerbajdžanu, sem čakal na ugodno ponudbo. Prišla je ta iz Kuvajta. Zadovoljen sem bil z njo in odločil sem se, da grem tja. Obljubili so mi veliko stvari, a ko sem prišel tja, je bilo čisto drugače, kot so rekli. Ni bilo preveč profesionalno od njih, nisem bil zadovoljen z veliko stvarmi in predčasno sem prekinil pogodbo, ki sem jo sicer podpisal za eno sezono. Je pa bila to nova izkušnja zame, spoznal sem novo kulturo in se nekaj naučil.

Predtem ste tri sezone preživeli v Bakuju. Kako bi primerjali slovensko in azerbajdžansko ligo?
Težko je reči, katera liga je kakovostnejša, to so me pogosto spraševali. Ko sem prišel tja, sem videl nekatere igralce, ki so prej igrali v veliko boljših klubih. Spraševal sem se: "Kako lahko ta igra tu?" Ko pogledaš celoto, pa ne vem, če je tam boljše. Tu igrate bolj kolektivno, tam se bolj zanašajo na individualne kvalitete.

Kakšen nogomet se igra pa v Kuvajtu?
Imajo nekaj takšnega, kar se ne vidi drugje. Preveč tečejo, preveč je samo teka naprej in nazaj. Tam je velika vročina, temperature so tudi okrog 40 stopinj Celzija, a so navajeni na veliko teka. Ne dajo pa veliko na taktiko in ne igrajo lepega nogometa. Je pa zanimivo, malo drugače.

Poročeni ste s Slovenko in imate tri otroke. Vas je tudi na Bližnjem vzhodu spremljala družina?
V Azerbajdžanu so bili vedno z mano, v Kuvajtu pa sem bil sam. Želel sem najprej sam videti, kako bo tam. Čakali so, da se mi pridružijo, a ker ni bilo tako, kot sem pričakoval, niso prišli za mano. V zadnjih štirih letih sem sicer vedno, ko sem imel počitnice, prišel v Slovenijo. Živimo v Preserjah pri Radomljah. V Brazilijo sem šel redko.

Ste morda med bivanjem ob Perzijskem zalivu našli tudi čas za obisk kakšne bližnje države, denimo Katarja, kjer bo leta 2022 svetovno prvenstvo?
Ne, ni bilo časa. Hoteli smo s soigralci oditi v Dubaj ali Bahrajn, ki sta bolj turistična, vendar ni bilo časa. Nato sem prekinil pogodbo in ni bilo priložnosti.

Iz vročega Kuvajta ste se vrnili v Slovenijo, na srečo nekaj dni za tem, ko je snežilo, kajne?
Res je (smeh). Ni tako, da bi prav trpel v mrazu, a če bi se že odločal, bi se prej odločil za nekaj, kjer je vroče kot za mraz. Mraz ni zame, čeprav tudi preveč vročine ni dobro. Treba se je pač prilagoditi. Po desetih letih v Sloveniji sem se tudi tega navadil. Res pa je, da mi vročina da več energije.

Ste imeli še kakšno drugo ponudbo?
Imel sem predponudbo. Čakal sem in čakal, a ker na koncu ni bilo nič konkretnega, sem se odločil za Domžale. To je dobro zame in za klub, oboji smo veseli.

Ste opazili kakšno spremembo, ko ste se po slabih štirih letih vrnili v Domžale?
Že takrat, ko sem bil prvič v klubu, so bile Domžale eden izmed najbolje organiziranih klubov v Sloveniji. Edino Maribor je še višje. Lepo je, če samo igraš in se ne obremenjuješ z drugimi stvarmi. Zdaj vidim, da so v klubu naredili še korak naprej, nekatere stvari so še na višji ravni. Imam nekaj izkušenj iz tujine in rekel bi, da je organizacija super.

Ste tudi med bivanjem v tujini ostali v stikih z nekdanjimi soigralci?
S tistimi, ki so še tu, sem bil v stiku. Z Nejcem Vidmarjem, Darkom Zecom, Slobodanom Vukom. Nekateri zdaj živijo drugje in se nismo videli, z marsikom sem ostal v stikih prek interneta. Tudi od novih soigralcev jih veliko poznam že od prej. Igral sem proti Urošu Korunu, Nejcu Skubicu in tako dalje.

Kolo, ki ste ga prejeli kot nagrado za najboljšega igralca finala slovenskega pokala 2011 po izboru novinarjev, še imate?
Imam, a še ni bilo veliko v uporabi. Včasih, ko sem prišel poleti domov, sem se malo vozil z njim. Nekateri so me klicali, da bi ga prodal, a ga nisem mogel prodati, ker mi to pomeni več kot denar. Je nek spomin na najbrž najboljšo tekmo, ki sem jo tu odigral. Res je bilo lepo ob zmagi nad Mariborom s 4:3, veliko navijačev se je takrat zbralo, adrenalin je bil na vrhuncu.

Se boste z njim vozili na trening, kot ste takrat napovedali?
Enkrat ali dvakrat sem že šel takrat, potem sem imel počasi dovolj. Mogoče poleti spet kakšen dan (smeh).

Slovensko še vedno dobro govorite. Ste imeli kakšne težave s tem ob vrnitvi?
Včasih ne vem, ali uporabim tudi kakšno rusko besedo (smeh). Ko bom nekaj časa tukaj, bo še bolje steklo. Z otroki se doma sicer pogovarjam portugalsko, da se naučijo tudi tega jezka, z ženo pa mešano. Včasih začnem slovensko in končam portugalsko (smeh). Nekaj besed je poznala že od prej iz telenovel, ko sva šla v Braziljo za dva meseca, pa se je res dobro naučila in zdaj zna bolje portugalsko kot jaz slovensko.

Marcos Tavares je nekoč dejal, da ga najbolj mučijo končnice. Tudi vas?
Ja, težko je, če moraš reči "jaz grem, ti greš, on gre" in tako naprej. V portugalščini sta samo dve "varianti". Počasi bom moral tudi na kakšen tečaj, da bom še več razumel. Do zdaj nisem hodil na noben tečaj.

Tavares je najbolj znan brazilski nogometaš v Sloveniji. Se kaj slišite z njim?
Veliko ne, sva pa bila v kontaktu. Je dober zgled, lahko nas veliko nauči, kako biti profesionalec na in ob igrišču. Ko so igrali eno izmed tekem v Ligi prvakov, sem mu poslal SMS in mu zaželel srečo. Včasih si piševa in se pozdraviva.

Maribor bo do konca sezone vaš najhujši tekmec za vrh lestvice. Sami ste bili član Domžal tudi v sezonah 2006/07 in 2007/08, ko ste postali državni prvaki. Lahko letos ponovite ta dosežek?
Vsa čast soigralcem za to, kar so naredili jeseni. Toda zdaj je treba to pozabiti, treba je dobro igrati naprej. Pomembno je, na katerem mestu bomo na koncu, ne zdaj. Maribor je favorit, igral je Ligo prvakov, a mi se seveda ne bomo predali. Če nam bodo kaj prepustili, ni razloga, da tega ne bi pobrali. Lepo bi bilo osvojiti še kakšno lovoriko.

Ob že omenjeni osvojitvi pokala v sezoni 2010/2011 ste s soigralci prekinili novinarsko konferenco obeh trenerjev ter razigrano peli in rajali pred kamerami.
Tista pesem mi je všeč. Včasih pridem in jo zapojem, pa se mi vsi smejijo. Imam jo v glavi in lepem spominu. Upam, da bomo lahko to še kdaj ponovili.

Vaš trener je Luka Elsner, ki ga dobro poznate. Kako sta se razumela kot soigralca?
Luka je leta 2004 prišel v klub približno dva meseca pred mano. Imela sva res dober odnos, ne samo na igrišču, ampak tudi zunaj njega. Vedel sem, da bo postal trener, videl sem, da ima te kvalitete. Tudi zdaj se družimo, a je najin odnos seveda malce drugačen. Moram ga spoštovati, vsekakor je dodana vrednost za Domžale.

Ste morda že prebrali njegovo knjigo z naslovom Železna volja?
Nisem je še bral, sem pa slišal, da je dobra. Ko bom imel več časa, bom pogledal tudi to.

Avgusta je Luka v našem intervjuju povedal, da v slačilnici Domžal telefoni ne zvonijo več. Se boste lahko navadili na to?
Ja, soigralci so mi povedali, da moraš, če ti telefon zvoni v slačilnici, plačati za pijačo ali večerjo. Vsak klub ima svoja pravila, tukaj velja to. V slačilnici je treba ugasniti telefon, ko greš ven, pa ga lahko spet uporabljaš.

Preživite veliko časa na telefonu?
Ko še nisem imel otrok, sem bil navajen, da sem kar precej uporabljal internet in facebook. Zdaj imam tri otroke in nimam več toliko časa. Všeč mi je, da vem, kaj se dogaja po svetu, spremljam novice iz Slovenije in Brazilije.

Je težko usklajevati kariero in družino?
Malo je. Včasih ne spiš tako dobro in nimaš časa za počitek. A to delam z veseljem. Moram se prilagoditi in dati maksimum doma in v klubu.

PRVA LIGA TELEKOM SLOVENIJE, 22. krog

Sobota ob 15.00:
RUDAR - DOMŽALE

KALCER RADOMLJE - OLIMPIJA (v Domžalah)

Ob 16.00:
MARIBOR - GORICA

Nedelja ob 15.00:
KRKA - ZAVRČ

Ob 16.00:
LUKA KOPER - CELJE (prenos TVS 2/MMC)

Lestvica:                            
DOMŽALE          20 14 2  4 27:10  44
MARIBOR          19 13 2  4 36:19  41
CELJE            20 11 7  2 33:9   40
OLIMPIJA         19 10 5  4 35:16  35
ZAVRČ            20  9 2  9 20:28  29
RUDAR VELENJE    20  7 5  8 27:23  26
LUKA KOPER       20  8 1 11 21:32  25
GORICA           20  5 3 12 17:24  18
KRKA             20  4 3 13 17:35  15
KALCER RADOMLJE  20  2 2 16 12:49   8