Vogrinec, starosta slovenskega smučanja, je bil na vseh prvenstvih od leta 1974, ko je slalomsko tekmo Miran Gašperič končal na enajstem mestu, Bojan Križaj pa s skoraj osmimi sekundami zaostanka na trinajstem. Na prvo medaljo z velikih tekmovanj je bilo treba čakati do 3. februarja 1982, ko je Boris Strel v Schladmingu osvojil veleslalomski bron, Bojan Križaj pa je bil nekaj dni pozneje slalomski podprvak. Kolesje se je zavrtelo, smučanje je postal slovenski nacionalni šport, z velikih tekmovanj so se smučarji in še bolj smučarke (predvsem Mateja Svet in Tina Maze) pogosto vrnili s kakšno medaljo. Danes z izjemo Tine Maze Slovenija nima kandidata za medaljo. V intervjuju za MMC je Tone Vogrinec povedal, kako gleda na slabše dosežke, zakaj tokrat ne čuti posebne evforije pred SP-jem in kako ga tujina ceni precej bolj kot Slovenija.

Na SP-ju v Vailu se z današnjim ženskim superveleslalomom začenja zares. Tokrat ne boste na prizorišču svetovnega prvenstva. Ali vseeno težko pričakujete ta dogodek, se ga zelo veselite?
Seveda bi si želel, da sem na prizorišču in da prvenstvo spremljam od blizu, zato je malo grenkega priokusa. Posebne evforije ob gledanju ne bo razen ob spremljanju šampionke Tine Maze. Slovensko alpsko smučanje je drugačno, kot smo bili vajeni, zlasti pri fantih.

Kako komentirate, da na slalomih za svetovni pokal vse do Schladminga, ko je Matic Skube osvojil 29. mesto, to sezono ni bilo niti enega v finalu.
To je zelo žalostno, sploh če se spomnim na Schladming, ko je bilo pet Slovencev med prvih deset in ko je bilo v ciljni areni skoraj toliko slovenskih zastav kot avstrijskih. To, kar kažejo naši slalomisti, je res žalostno. Matic Skube je bil svetovni mladinski prvak, takrat je premagal Marcela Hirscherja. Če pogledamo, kje je danes Hirscher in kje Skube, je jasno, v kakšnem stanju je slovenski moški slalom.

Kdaj so bili po vašem mnenju zlati časi slovenskega smučanja?
Zlati časi so bili pravzaprav vsa ta leta začenši z Bojanom Križajem, ki je prebil led z naslovom mladinskega svetovnega prvaka. Od takrat je šlo vse navzgor, čeprav so pesimisti govorili, da bo s koncem Bojanove kariere tudi konec slovenskih uspehov. A se je zgodba nadaljevala dvajset in več let. Šele v zadnjih štirih ali petih letih je alpsko smučanje, ki je bilo na smučarski zvezi vsa ta leta nosilec vsega dogajanja tako na področju sponzorstva kot na področju organizacije in uspehov (le nordijsko smučanje je držalo korak), povsem v ozadju, seveda z izjemo Tine Maze, kar se mi zdi prava katastrofa.

Nekateri slovenski smučarji gredo na svetovno prvenstvo brez vidnega dosežka v svetovnem pokalu, pot pa si bodo plačali sami. Se vam zdi to smiselno?
Nikakor. Potem bi jaz, če bi bil bogat, poslal sina na olimpijske igre in mu plačal. To ni pravilno. Že norme so bile prenizke postavljene. Ne more biti norma za slalomista ena točka. Vsa leta, ko sem jaz vodil smučanje, je bila norma 16. mesto. Danes z dvema točkama odpotovati na svetovno prvenstvo, stroške pa si kriješ sam, je velika neumnost.

Tudi javnost je večinoma kritična, ker na svetovno prvenstvo potujejo tekmovalci, ki nimajo možnosti za vidnejši dosežek ...
Seveda, upoštevati je treba tudi medijsko plat zgodbe. Če pošlješ na svetovno prvenstvo manjšo ekipo, se bodo mediji ukvarjali z njimi, če pa pošlješ tudi takšne, ki osvajajo 20. in 25. mesta, se bodo mediji ukvarjali z njimi v negativnem smislu in s tem naredijo več škode kot koristi. Svetovno prvenstvo in olimpijske igre nista tekmovanji za pridobivanje izkušenj. Daleč od tega. Izkušnje se dobivajo na evropskih in svetovnih pokalih. Na svetovno prvenstvo naj gredo tisti, ki imajo možnost vsaj za uvrstitev med deseterico. Če si dvajseti, to ne pomeni nič, samo negativno promocijo.

Kaj vam sploh vliva optimizem?
Pogled na mlajše kategorije. V kategoriji od 14 do 18 let imamo kar nekaj talentiranih smučarjev. Če se bo z njimi dobro delalo, lahko čez nekaj let dobimo manjšo ekipo, ki bo lahko v svetovnem pokalu igrala opazno vlogo. Je pa res, da tudi sedanja A-reprezentanca večinoma še ima možnost za napredek, vendar če jih zdaj primerjaš s konkurenco, vidiš, da počasi zaostajajo.

Omenjali ste Matica Skubeta. Zakaj je toliko talentov, ki pa se izgubijo ob prehodu v člansko konkurenco?
Do mladinske konkurence lahko veliko breme še nosijo starši, ko pa je potreben največji vložek, nekje med 18. in 20. letom, pa je treba ogromno trenirati, in če še na SZS-ju ni denarja, se naredi ta razlika. Od mladinske do članske konkurence je velik korak. Trdim pa, da nimamo slabih trenerjev, ampak dobre. Če bi imeli dobre finančne možnosti, bi bili rezultati boljši. Poglejte Rusa Aleksandra Horošilova. Kdo ga trenira? Jani Hladnik iz Tržiča in vodja ruske reprezentance Urban Planinšek iz Maribora.

Je res toliko v denarju? Je zdaj slabše kot takrat, ko ste z Bojanom Križajem začeli zgodbo o slovenskem smučanju?
Slabše ni. Takrat je bila čista nula, ampak je nekako šlo, bili smo "one man band". A dosti bolje zdaj res ni, pri čemer so zahteve zdaj veliko večje. Vrhunski šport se je blazno razvil, niso več dovolj en trener, dunajski zrezek in solata. Znanost v športu je šla naprej, potrebni so celi timi, saj brez tega nisi konkurenčen.

Lep primer je ekipa Tina Maze. Nekateri pravijo, da bi moral Andrea Massi, potem ko bo Tina končala kariero, postati prvi mož smučarske zveze. Bi bila to rešitev?
V tem trenutku to ni mogoče. Svoje ideje lahko realizira v ekipi Tine Maze, ker ima dovolj visok proračun. Če bi moral na SZS-ju krpati proračun, kot ga morajo danes trenerji, ne bi imel nobenih možnosti.

Zanimiva je zgodba, kako ste leta 1982 odpotovali na prizorišče svetovnega prvenstva v Schladmingu!
Niti kombija nismo imeli. Izposojali smo si ga in potem končno dobili famozen IMV-jev kombi, v katerega je pihalo z vseh koncev. Moj prijatelj Torgny Svensson, trener Ingemarja Stenmarka, mi je poklonil svojo vojaško švedsko bundo. Rekel je: Tona, to si obleci, saj boš zmrznil. To je bila čista improvizacija, ampak ekipa je bila dobra, dobili smo dve medalji. Bilo je tudi ogromno občinstva. Schladming še danes velja za slovensko smučišče, ogromno Slovencev je bilo, zastave so bile v cilju. Po tistih medaljah Borisa Strela in Bojana Križaja je bil Schladming povsem slovenski. Avstrijski navijači so bili na glavni ulici neopazni. Slovenci se znamo poveseliti. Bila je harmonika, bilo je veselje. In to se je ponavljajo na naslednjih velikih tekmovanjih.

Vsa ta leta so vas na velikih tekmovanjih spremljali tudi kurenti.
Bili so senzacija, kamor koli smo prišli. S svojimi zvezami sem jim zagotovil akreditacije. Bili so naša maskota in so jih vsi poznali. Zdaj ni več te povezave. To je kot v življenju. Prijateljstvo samo po sebi ne funkcionira, treba ga je negovati. Podobno velja tudi za prijateljstvo s sponzorji in opremljevalci. Nočem se hvaliti, ampak jaz sem imel to kakovost. Znal sem potrkati na vsak naslov in še danes, ko pridem v Schladming, me v tujini bistveno bolj spoštujejo kot v Sloveniji. Zdaj sem bil tri dni v Schladmingu, ko je bila slalomska tekma, objemanju ni bilo konca in tudi ne vprašanjem, kje si, kje hodiš. V večini smučarskih zvez moji prijatelji še delujejo, le pri nas so nas sunili v zadnjico, ko je prišlo novo vodstvo SZS-ja.

Ali se niste sami umaknili?
V pokoj sem šel leta 2006. Jasno, ko je konec, je konec. Ampak če vse življenje preživiš v športu, pričakuješ, da bo kdo vprašal za kak nasvet, prosil za pomoč. Z veseljem bi pomagal. Ne za denar, ampak iz veselja do tega športa. Štirideset let sem negoval stike s sponzorji in pri marsikaterem bi še lahko pomagal.

Na katere tekme vas organizatorji še povabijo razen v Schladming?
Bil sem tudi v Zagrebu, Alta Badii, lani v Sočiju. V Sloveniji me nihče ni vprašal, ali želim iti na olimpijske igre. Leta 2010 sem bil vodja olimpijske delegacije v Vancouvru in po nekem bontonu bi me lahko vprašali, ali bi šel v Soči. Z veseljem bi sprejel, je pa povabilo prišlo iz Hrvaške, saj sem tudi njim precej pomagal. Očitno te stvari tam bolj cenijo. In res sem šel v Soči, kar so bile že moje enajste olimpijske igre.

Nekateri slovenski ljubitelji smučanja imajo komentatorja Mirana Ališiča radi, drugi ne. Kakšno je vaše mnenje?
Mislim, da je prinesel novo kakovost, dodal še malo zakulisja. Morda koga moti njegova evforija, ampak drugi komentatorji celo skočijo, ko zmaga Avstrijec, Italijan ali Šved. Umiri se malo, bodi evforičen, ko naš zmaga. Moti me tudi, da se med prenosi nekateri preveč spuščajo v tehnične podrobnosti, kar večine gledalcev ne zanima. Nima smisla komentirati tehnike v smislu spodnja noga, rama naprej ... Ljudje se na to ne spoznajo. Zdi se mi tudi, da je mnogo preveč govorjenja. Velja za prenose vseh športov, za slovenske in tuje televizijske postaje. Gledalec si mora sam ustvariti svoje mnenje. Poglejmo nemške komentatorje v nogometu, ki so 'svetovna klasa'. Tudi po eno minuto ne spregovorijo. Ne ponavljajo, kdo ima žogo. Da - saj vidim, da ima Messi žogo, ne pa, da mi on govori. Tudi v smučanju je tega preveč.