Prejšnji teden je Norvežan Magnus Carlsen ubranil naslov svetovnega prvaka, tako ta teden na podkastu Številke govorimo o tej plemeniti igri. Na pogovor smo povabili prvo slovensko velemojstrico Darjo Kapš. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Na kakšen način se pri šahu povezujeta statistika in intuicija?
V šahu gre za harmonijo računanja, natančnega izračuna posameznih različic, po drugi strani pa tudi izključevanje različic. Po že nekaj potezah se odprejo milijoni možnosti, seveda niso vse poteze smiselne, jih sploh ne računamo. Tam je pomembna intuicija. Veš, katere poteze pridejo v ožji izbor, da jih lahko premisliš in se na koncu za pravo odločiš.

Kako hitro trenerji v otroku prepoznajo potencial, ki se lahko razvije do velemojstra?
Potencial, da postane vrhunski velemojster, se skriva v vsakem. Prav vsak ima ta potencial. Morda se razlikuje le, kako dober si potem na vrhunski ravni. Tam na najvišji ravni res odloča talent, da si rojen za neko disciplino. Kolikor sem govorila s trenerji, se najbolj obrestuje trdo delo, torej koliko si pripravljen vložiti, da boš postal dober. Mislim, da tako kar 90 odstotkov uspeha prispevata trud in znoj. Da se spoznavaš, napreduješ in izboljšuješ, potem odločajo le še nianse.

To me spomni na primer psihologa Laszla Polgarja, ki je želel dokazati, da se genij ne rodi, ampak naredi. Tako je vse tri hčerke usmeril v šah, vse so bile uspešne, Judit in Susan sta bili celo najboljši na svetu.
To je odličen primer, kako se nekaj da narediti z voljo. Tako o uspehu ni odločal le talent, ampak trdo delo. Gospodu Polgarju so velikokrat očitali, da je preveč pritiskal na svoje hčere, da to ni bila prava vzgoja. Zahteval je red in disciplino. Danes vse sestre dokazujejo, da je oče potegnil pravilno potezo, ko jih je usmeril v šah. Vse dobro živijo od šaha in so danes očetu hvaležne za spodbudo. Gotovo obstajajo tudi zgodbe, ki so se končale drugače, s slabšimi izkušnjami. A ta zgodba potrjuje tudi odnos staršev do svojih otrok, da jih znajo pravilno usmerjati na pot.

Primer Polgar ni edini, saj poznamo primere celih narodov. Nekdanja Sovjetska zvezda in danes Rusija ima ogromno velemojstrov, a težko govorimo, da so intelektualno močnejši, ampak je šlo za težnjo države, ki je vlagala v to igro in s tem želela pokazati svojo premoč.
Natančno to. Šah je (bil) v Sovjetski zvezi vtkan v njihove pore razmišljanja, v njihovo identiteto - in politiko. V času, ko se je z revolucijo začela vzpostavljati Sovjetska zveza, so imeli na najvišjem političnem položaju gospoda, ki je imel velik vpliv na politično oblast in je lahko izkoristil, da je šah preplavil celotno državo. V vsaki šoli se je šahiralo in nagrajevalo najboljše šahiste, ki so takrat lahko dobro živeli. V ozadju pa je bila seveda politična propaganda, ker so želeli skozi šah prikazati premoč socialističnih vrednot. Šah jim ni prav nič škodil. Tudi v Sloveniji obstajajo rusko govoreče družine, ki vpisujejo svoje otroke v šahovske krožke. Ko jih vprašam, zakaj jih ne vpisujejo v nogomet ali plavanje, pravijo, da je za njih najbolj pomembno, da se otrok najprej mentalno začne razvijati, potem pa mu dodajo neki drug šport. Logika je ravno obrnjena - najprej zdrav duh, potem pride tudi zdravo telo.

Pri šahu je edini medsebojni stik igralcev rokovanje pred partijo in po njej. A včasih se zdi, da so rane po porazu hujše kot pri boksu. Ko gledam svetovnega prvaka Magnusa Carlsena, se mi zdi, da svoje tekmece celo sovraži. Je morda to tisto, kar loči vrhunske šahiste od popolnoma najboljših?
Mogoče moram biti pri odgovoru malce taktična, da ne bomo šahisti izpadli kot mazohisti (smeh). V šahu moraš biti najprej tekmovalen, s tem ni nič narobe. Pomembno je, da se šahisti zavedamo, da ko se partija konča, spet postaneš človek v smislu, da ne sovražiš tekmeca in si z njim prijatelj. To simbolično rokovanje ima večjo vrednost, kot bi si kdo mislil. Ravno zato je pomembno, da si pred začetkom sežemo v roke. To pomeni 'bila sva prijatelja, zdaj sva tekmeca'. Vsi najboljši šahisti morajo preiti v stanje, da svojega nasprotnika 'sovražijo', sicer se ne moraš dovolj motivirati. Biti moraš v stanju, da boš nekoga premagal. To se ne dela miroljubno. Posledice znajo biti neprijetne, sploh če partijo izgubiš po neumnosti.

Carlsen je pred dnevi ubranil naslov svetovnega prvaka. Nekaj časa ste bili na licu mesta. Kakšen vtis ste dobili?
Zame je bil že sam New York veličasten. Bila pa sem razočarana, da igralci nismo doživeli tega, kar smo pričakovali. Samo 15 minut smo si lahko ogledali prizorišče "zločina", kjer sta šahirala. Bila sta v stekleni komori. S tem so preprečili morebitne afere. Bila je zanimiva izkušnja, upam, da bodo v prihodnje znali upoštevati tudi dejstvo, da gledalci lahko to spremljamo ves čas partije.

Svoje vtise ste popisali tudi na naši spletni strani. Zelo zanimiva je zgodba Williama Lombardyja, nekdanjega trenerja Bobbyja Fischerja, ki je končal kot brezdomec. Kako sta se spoznala?
Imela sem neverjetno priložnost, da sem ga lahko spoznala. Zašla sem v šahovski klub, kjer se zbirajo šahisti, ki pridejo v mesto kot turisti. Pogovarjala sem se o šahovski kulturi v New Yorku. Beseda je nanesla na gospoda Lombardyja. Zelo dobro poznam zgodbe o Fischerju in Lombardyju, saj pišem magistrsko temo o šahu med Sovjeti in Američani. Rekli so mi, da ga lahko najdem v Union Square Parku. Našla sem ga šele tretji dan. Bil je vesel pozornosti, vsi ga namreč ne prepoznajo. Šla sva na kavo, povedal mi je svojo žalostno zgodbo. Resnično se me je dotaknilo, da takšna legenda lahko konča na tak način. Prebival je v podzemni železnici. Govorila sem z nekaj ljudmi, ki bi mu lahko pomagali. V enem tednu ga je neki gospod iz Chicaga 'posvojil', zdaj ima topel dom. Tipična ameriška zgodba o tem, kako si legenda, pristaneš na dnu, nato pa se vse srečno konča.

Ni pa se srečno končalo za njegovega varovanca Fischerja. Legendaren je njegov obračun s Spaskim. Prej ste dejali, da sta igralca v New Yorku šahirala v komori, takrat leta 1972 je bilo drugače, Fischerja je zmotil vsak hrup. Je to res tako moteče? Ali je bil Fischer res tako drugačen?
To je odvisno od šahista do šahista. Obstajajo igralci, ki jih zmoti vsaka malenkost. Obstajajo pa tudi taki, kot je Karpov, ki pravi, da ni razumel Fischerja. Karpov je pripravljen igrati med trobentami in strašnim truščem. Lahko se tako skoncentrira, da odklopi vsak hrup. Fischer pa je bil prepričan, da je šah igra misli. Če želiš doseči najvišjo raven, za to potrebuješ ustrezne razmere. Veliko ljudi Fischerja označuje za norega človeka. Jaz pa mislim, da smo mu lahko vsi šahisti hvaležni, ker je postavil visoke standarde, da se šah igra na vrhunski ravni in da ni distraktorjev. Da so vsi pogoji za kakovostne partije in dober denar.

Takratni kronisti so Fischerjeve igre označili za genialne. Kako bi ga pa ocenili danes? Preprost primer, vsak laik na oko opazi, da je današnje alpsko smučanje precej bolj kakovostno, kot je bilo pred 50 leti. Lahko o podobnem napredku govorimo tudi v šahu?
Šah se pri tem ne razlikuje od preostalih športov. V šahu je prišlo do izjemnega napredka. Ne bom delala krivice starim mojstrom, od katerih smo se vsi učili, vsi ti velikani so sami prišli do zaključkov. Nepredstavljivo je, koliko ur samostojnega dela stoji za tem. Danes je razlika samo v tem, da si to lahko vse serviramo z računalnikom ali pa vrhunskimi trenerji. Napredek je vsekakor ogromen. Današnji računalniški šahisti so se sposobni priučiti neverjetnega števila otvoritev, pozicij, zdi pa se mi, da jim malo manjka umetniškega pridiha, kot so ga imeli veliki mojstri. So seveda razlike, Carlsenu je težko očitati, da nima vsega. Trenutno je popoln, saj obvlada vse segmente igre in je univerzalni igralec. A ne pozabimo, naučen je na starem znanju. Veliki mojstri starega časa bi dandanes z Magnusom Carlsenom ali pa Kasparovom težko zmagovali.

Razlike so tudi med moškimi in ženskami. Nekdanji prvak Garij Kasparov je dejal, da ženske niso izjemne šahiste, ker niso borke. Na seznamu Fide je sicer 1.508 velemojstrov in 33 velemojstric.
Šah je igra intelekta. Dejstvo je, da je šahistk na najbolj kakovostni ravni manj in imajo slabše rezultate. A če so moški rezultatsko boljši, še ne pomeni, da so bolj pametni. Prehitro lahko pridemo do stereotipov. Moški imajo boljše rezultate, A zavedati se moramo, zakaj. Ženske so kasneje dobile možnost sploh priti za šahovnico. Potem je tu tudi materinska vloga. Ženske bistveno teže ustvarjajo šahovsko kariero. Tudi v vsakodnevnem življenju vidimo, da so tudi v nekaterih družbenih segmentih v ozadju. Prepričana sem, da se bo to v prihodnosti spremenilo. To bo takrat, ko bomo imeli vsi popolnoma enake razmere. Za trenutno stanje je krivo družbeno okolje, v katerem živimo. Je pa res, da ženske igramo drugačen šah.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (aktivirate ga s klikom na spodnjo sliko), v katerem Darja Kapš razloži, kako je spoznala šah, koliko potez vidi vnaprej, ali sposobnost tega videnja vnaprej lahko prenese v življenje, kako danes privabiti mlade k šahu ... Ob koncu pogovora pa lahko prisluhnete tudi hitropoteznemu obračunu med velemojstrico in novinarjem. Dvoboj je trajal 19 potez ...

Glasbeni izbor Darje Kapš: Andraž Hribar - Kaj mi delaš