Na podkastu Številke ta teden govorimo o umorih v Sloveniji. Na pogovor smo povabili pravnico Mojco M. Plesničar, ki deluje na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Umor je skrajno zavržno dejanje
Kaj sploh je kriminalno dejanje? Ob tem se sogovornica nasmeje: "Imamo lepo tavtološko definicijo, kaznivo dejanje je namreč tisto dejanje, ki ga kazenski zakonik določa kot kaznivo. To so tista dejanja, za katera družba meni, da so toliko zavržna, da so vredna preganjanja po uradni poti. V različnih družbenih in zgodovinskih kontekstih se spreminja, kaj je vredno kaznovanja in celotnega angažmaja države. Študentom dam primer, ki je na srečo že malo zastarel. Danes je normalno, da ženska sedi za volanom, v Savdski Arabiji pa je bilo to še nedolgo tega kaznivo dejanje. Če vzamemo zgodovinsko merilo, je umor seveda nekaj, kar je skrajno zavržno in si ne moremo predstavljati, da to ne bi bilo kaznivo dejanje. Še posebej, ko govorimo o umoru otroka. V času antike je družba različno gledala na umore."

Slovenija med najbolj varnimi državami na svetu
Indeks umorov se računa kot razmerje umorov na 100.000 prebivalcev. Nekateri slovenski mediji so pred nekaj meseci glasno poudarjali, da je ta količnik v Mariboru celo višji od indeksa v New Yorku. "Slovenija je s statističnega vidika nehvaležna, ker so številke tako majhne, da vsak nov dogodek to statistiko precej zamaje. Če gledamo nato še ožje področje, kot je denimo Maribor, se to še bolj pozna," opozarja pravnica. Slovenija je tako v tem pogledu izjemno varna, saj je omenjeni količnik nekje med 0,5 in 1 umorom na 100.000 prebivalcev, kar je pri varnosti izrazito ugodna številka. Slovenija tako brez dvoma sodi med najvarnejše države na svetu.

Mediji s poročanjem pretiravajo
Plesničarjeva je prepričana, da mediji s poročanjem o umorih pogosto pretiravajo: "Ne glede na uradne statistike in varnost se ustvarja vtis, da se nenehno poroča o kriminaliteti, še posebej o umorih. Kadar je stvar realna, je normalno, da pritegne pozornost javnosti in medijev. Problem se pojavi, ker slika ni skladna z resničnostjo. Pomislimo na vse faze: o dogodku se poroča, ko se zgodi posamezno kaznivo dejanje, ko pride policija in pridrži osebo, ko osebo privedejo pred sodnika, ko se odloča o priporu, ko pride do glavne preiskave, ko poteka vsaka glavna obravnava, ko poročajo priče ... Mediji hkrati spet povedo celotno zgodbo, ki je zato še toliko bolj prisotna v javnosti. Ko pa zmanjka naših vsebin, slišimo o materi, ki je ubila otroka v Ekvadorju, strelskih pohodih v ZDA ..."

Analizirala 500 umorov
Mojca M. Plesničar je pred kratkim analizirala dobrih 500 umorov, ki so se zgodili v času samostojne države in so bili obravnavani na sodiščih. "Imela sem veliko srečo, da mi je prisluhnilo vrhovno sodišče, potem pa vsa okrožna sodišča, ki so mi omogočila vpogled v zadeve. To je bil del podoktorskega projekta, v katerem sem se osredotočila predvsem na vprašanje kaznovanja. Skupaj s sodelavci in študenti sem pregledala množico primerov, zdaj delamo ugotovitve, statistična analiza še poteka. Zbrali smo ogromno podatkov, brali in analizirali smo sodbe, kar pomeni, da smo analizirali že filtrirane zgodbe, za katere pa verjamemo, da so verodostojne, a določene nianse se lahko izgubijo," opozarja.

Največ umorov v družinskem krogu
Čeprav delo še ni končano, se prvi vzorci že kažejo: "Največ umorov se zgodi v družinskem okolju. Če v to definicijo vzamemo širšo družino s strici in bratranci, v to kategorijo pade okrog 49 odstotkov vseh žrtev oziroma storilcev. Ko sem brala spise, sem ugotovila, da dejanja niso nujno izhajala iz nekih hipnih razmer, problemi so lahko trajali tudi desetletja in so na koncu eskalirali v umore." Druga najpogostejša kategorija so znanci, kjer je približno 26 odstotkov umorov: "Ljudje se srečujejo v gostilnah in lokalih. Na videz se med seboj poznajo, a ob obilici alkohola lahko pride do položaja, v katerem nekdo vzame nož in drugega zabode."

V Sloveniji le dva serijska morilca
Na drugi strani pogostosti umorov so serijski morilci, ki jih v Sloveniji skorajda ni. "Pri nas imamo pravzaprav samo dva serijska morilca, Metoda Trobca in Silva Pluta. Vse definicije serijskih morilcev zahtevajo, da pride med dvema umoroma do daljšega obdobja pomiritve. Za serijskega morilca je značilno, da najprej stori dejanje, nato pride do vrhunca (emocionalnega in psihološkega), potem pride obdobje pomiritve. Sčasoma v njem spet začne tleti in pride do novega kaznivega dejanja. Ta obdobja naj bi bila na začetku dolga, z večanjem števila žrtev se obdobje pomiritve krajša. Logika je podobna kot pri odvisnikih," opiše pravnica.

Temelj je standard prepričanosti
Sodišče obtoženca obsodi, ko je prepričano onkraj razumnega dvoma. "Temu rečemo standard prepričanosti. Drugi formalni pogoj pa je, da do te prepričanosti pride s pravno dovoljenimi postopki, da uporablja dokaze, ki so pravno urejeni in sprejemljivi ter zbrani na pravilen način. Pri nas so velikokrat priče tiste, ki povedo svojo zgodbo, zgodbe različnih prič se združijo in podajo končno ugotovitev. Včasih imamo listinske dokaze, denimo neka oporoka, ki je nekomu zapustila premoženje, iz katere lahko vidimo motiv koristoljubja. Praktično v vseh primerih imamo izvedenca vsaj sodne medicine, se pravi patologa, ki ugotavlja vzrok smrti. V zelo velikem številu primerov imamo psihiatra, psihologa ali nevropsihiatra, ki priča o duševnem stanju obdolženca."

V ZDA ogromno primerov s pogajanji
Ameriški podkast Serial ravno v teh tednih predstavlja dogajanje in delovanje na sodišču v Clevelandu. Poslušalec tako hitro dobi občutek, kako se s človeškimi življenji dobesedno pogaja. Tožilstvo na podlagi nekega dejanja domnevnemu storilcu doda obtožbo še za nekaj drugih dejanj, nato pa sledi pogajanje, vsaka stran malo popusti, obdolženec pa prizna dejanje. Plesničarjeva ponazori še s številkami: "To res velja za ZDA, tam so pogajanja o krivdi privedli do absurdnih skrajnosti. Tam na zveznih sodiščih med 94 in 97 odstotki vseh primerov rešijo prav s pogajanji. Kar gledamo v filmih in serijah, ko kdo pred poroto zagovarja svojo nedolžnost, je v resnici zelo redko. Pri nas smo pogajanja uvedli leta 2012, tožilec in zagovornik se lahko dogovorita, da bo obdolženi priznal krivdo, tožilec pa v zameno lahko ponudi nekoliko manjšo sankcijo, pri čemer je stvar na zakonski ravni bolj zamejena kot v ZDA. Pri nas se ne moreš pogajati o elementih obtožnice, o kaznivih dejanjih, za katera naj bi bil preganjan, potem pa jih nekaj črtaš, kar se dogaja v ZDA."

Ali je zmagala tvoja ekipa?
V Številkah je gostovala tudi Renata Salecl, ki je razložila, kako na sodniške odločitve lahko vplivajo popolnoma osebna vprašanja sodnikov, kot je denimo njihova lakota (ugodneje sodijo, ko so siti). Plesničarjeva je omenila še eno raziskavo: "V ZDA so ugotavljali, kako strogi so sodniki v odvisnosti od tega, ali je nogometno moštvo tistega mesta, v katerem so sodili, tisto nedeljo zmagalo ali ne. Tudi tam so našli korelacije, ki niso prijetne za nekoga, ki verjame v objektivnost pravnega sistema. To področje se počasi odpira, vse več raziskovalcev ugotavlja, da so sodniki in tožilci samo ljudje, kar pomeni, da na njih vplivajo enaki psihološki dejavniki kot zunaj prava. Izobraževanje in izkušnje na določenem področju morda te dejavnike omilijo, nekaterih dejavnikov pa se ne da, ker so zelo človeški. Eden od takih dejavnikov je predlog tožilca za kazen. Če tožilec predlaga sedem let ali tri leta, je prva številka, ki jo tožilec poda, tista, ki zasidra sodnikovo odločanje. Prva številka uokviri tvoje možgane."

Kakšno vlogo bo imela umetna inteligenca?
Zaradi razvoja moderne tehnologije se potem samo odpira vprašanje umetne inteligence. Bi lahko ta nekoč prevzela odgovornost za razsojanje o umorih? Sogovornica nad to idejo ni najbolj navdušena: "V nekaterih sistemih te stvari že intenzivno razvijajo in uporabljajo. Tu prednjači predvsem Amerika. Pred kratkim je bila velika afera, ko je eden od ameriških razvijalcev razvil sistem Compas, ki naj bi bil sodnikom v pomoč pri odločanju, ali naj obdolženca izpustijo proti varščini ali ne. Ko so novinarji ProPublice ta program vzeli pod lupo, so ugotovili, da je algoritem produciral pristranske rezultate, da bistveno pogosteje in napačno kot nevarne ocenjuje temnopolte, kot napačno nenevarne pa ocenjuje belce. Ogromne razprave so, kaj je pravi razlog za napake. Ali je bil pristranski sam algoritem ali pa so bili pristranski primeri, na podlagi katerih se je algoritem učil."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Mojco M. Plesničar (kliknite na spodnjo sliko), v katerem razloži, kako je pristala na inštitutu za kriminologijo, kaj so naloge inštituta, o vlogi (ne)prištevnosti na sodiščih, kakšen je delež neraziskanih umorov, najvišjih mogočih zapornih kazni v Sloveniji, alternativah zaporne kazni ...

Umori, zapori in Številke:
- epizoda 35: Renata Salecl o knjigi Možgani na zatožni klopi
- epizoda 43: božična zgodba iz zapora