43-letni Američan je v svetu base jumpinga, ekstremnega tipa padalstva, ob katerem je skok s padalom z letala videti kot nedeljska rekreacija za upokojence, veljal za legendo. Izraz, s katerim se sicer rado opleta, a pri Potterju oznaka nikakor ni pretirana. Je pa bil, kot vsak, ki utira pot drugim, pri tem pa nemalokrat zaobide zakonske okvire, tudi sporna figura, ki si je zaradi svoje neupogljive, samosvoje drže zapravil sponzorje, zakon in nazadnje, v soboto ob mraku v njem tako ljubem Yosemiteju še svoje življenje.

Potter je s svojim plezalnim kolegom, 29-letnim Grahamom Huntom s t. i. wingsuitom (netopirju ali leteli veverici podoben kombinezon, s katerim se človek najbolj približa ptičjemu letu) skočil z 2.300 metrov visoke razgledne točke Taft Point v slovitem kalifornijskem narodnem parku, kjer si je s svojim dekletom in nepogrešljivo psičko Whisper ustvaril svoj dom. Američana, oba goreča privrženca prostega plezanja, t. i. base skokov in letenja z wingsuitom, se nista prvič lotila tovrstnega podviga - zlasti Dean je imel za seboj že nešteto skokov in poletov, samo s Tafta pa je skočil najmanj 20-krat, a tokrat sreča ni bila na njegovi strani.

Ker so base skoki v ameriških narodnih parkih prepovedani, sta skočila ob mraku, ko je bila verjetnost, da bi ju ustavili čuvaji v parku, manjša. Ko sta v svojih netopirjevih opravah med prostim padom manevrirala med skalami, sta oba končala v njih. Varnostnega padala jima ni uspelo odpreti.

Zasvojenost
"Zasvojen sem z okrepljenim zavedanjem, pozornostjo, ki jo dobim ob morebitnem smrtnem izidu," je priznal Potter pred leti za ESPN. "Moj vid je ostrejši in bolj se zavedam zvokov, občutka za ravnotežje in lepote okoli sebe. Veliko svoje ustvarjalnosti dobivam od te skoraj nore obsesije. Nekaj se zasveti v mojem umu in potem ni nič več drugega pomembnega," je razlagal Potter, ki je ob tem vedno zagotavljal, da nima nikakršne želje po smrti, da pa želi leteti "do konca svojega zelo dolgega življenja".

"Live free or die", "Živi svobodno ali umri", moto zvezne države New Hampshire, kjer je Potter preživel večji del mladosti, je sin vojaka vzel zelo dobesedno. Najprej se je lotil prostega plezanja, plezanja brez vsakršne zaščite, ki ga je po lastnih navedbah privlačilo zato, ker "ni nobenih pravil". Izpilil ga je do te mere, da je nato postavljal hitrostne rekorde, kot je, denimo, 35 ur za najtežjo smer El Capitana, strah vzbujajočega osamelca v Yosemiteju (prejšnji rekord je bil šest dni!), najhitrejši (prav tako nezavarovani) spust z ikoničnega Half Doma, bil pa je tudi prvi, ki je največje stene v Yosemiteju (Half Dome, Mt. Watkins in El Capitan) preplezal v enem samem dnevu. Bil je ena najvplivnejših figur prostega plezanja, ki je začrtal smernice celi generaciji.

"Dean je bil razsvetljenec med plezalci in na samem panteonu plezalnih bogov," je o svojem občasnem plezalnem partnerju povedal Mike Gauthier, vodja osebja v parku Yosemite, od koder so sicer Potterja kar nekajkrat nagnali (enkrat, ker je prekoračil omejitev dveh tednov bivanja, enkrat zaradi spanja na prostem in enkrat zaradi trganja brokolija v yosemitski samopostrežbi).

Sanje o letenju
Pri enem izmed vzponov je Potter nad seboj uzrl dva skakalca v wingsuitih in na dan so prišle ponavljajoče se otroške sanje o letenju. Če je prej vse sile usmeril v to, da se je obdržal na navpičnih, gladkih stenah in no, ne padel, je z base skoki počel ravno obratno - skakal je z istih pečin v prazno. In če je pri običajnih skokih s padali možnost, da gre nekaj narobe, relativno majhna, se pri base skokih ta možnost usodnega konca eksponentno, eksponentno poveča.

Ali kot je po Potterjevi smrti povedal njegov prijatelj in snemalec Corey Rich: "Base skoki so nekaj najnevarnejšega, kar lahko počnete. Možnosti za preživetje niso na vaši strani. Na žalost je Dean povlekel napačno karto."

BASE
Kaj točno so BASE skoki? Gre za kratico, izpeljano iz nepremičnih objektov, s katerih padalci skačejo - stavba (building), stolp (antenna), most/obok (span) in pečina oz. druga naravna formacija (Earth). Pri tem so opremljeni z varnostnim padalom, a v nasprotju s klasičnimi skoki s padalom je pri basu dodatna zanka - če padalo odpreš prehitro, ko še ne razviješ zadostne hitrosti in aerodinamične lege telesa, je velika verjetnost, da padalo ne bo delovalo optimalno oz. se boš zapletel vanj. Ker base padalci skačejo z manjših višin (povečini do 600 metrov) kot tisti z letala, je prostora za napake in manevriranje malo oz. nič. Ker pogosto skačejo v soteskah in tesnih, je prostora za manevriranje še toliko manj - ponesrečen skok in končaš v skali.

Zgodovina base skokov sega v začetek 20. stoletja, ko so za testne namene opravili skoke z Eifflovega stolpa in Kipa svobode, v adrenalinski šport so prerasli v 70. in 80. letih s skoki s CN Towra v Torontu in newyorškega WTC-ja, zares pa so postali priljubljeni v zadnjih desetih letih z varnejšo in dostopnejšo opremo. Kljub temu pa je ekstremno padalstvo še vedno v številnih državah prepovedano, zato ga mnogi - kot sta ga v soboto Potter in Hunt - izvajajo, ko se stemni.

V nasprotju s klasičnimi skoki s padalom, ko polet traja par minut, tu polet traja v glavnem le okoli 20 sekund ali manj, pri tem pa je stopnja adrenalina tolikšna, da ne primerjajo zaman base skokov z najboljšim šusom. Adrenalin v žilo. Usodna mešanica smrtnega strahu in čiste evforije. Stopnja zasvojljivosti: visoka. Tako visoka, da mnogi prej končajo v steni, kot pa se odnehajo ukvarjati s tem športom. In vsi, ki se ukvarjajo z base skoki, se točno zavedajo, kako blizu smrti so. "Ljudje pogosto napačno predpostavljajo, da samo zato, ker se že 30 let lotevam nekaterih najnevarnejših športnih umetnosti vseh časov, ne čutim strahu. Če pogledate moj dokumentarni film, When Dogs Fly (Ko letijo psi), ni težko opaziti napetosti na mojem obrazu, ko procesiram vse močne emocije in preračunavam verjetnosti za preživetje, preden skočim," je dejal Potter.

Visoka stopnja smrtnosti
Ta tesno povezana skupnost adrenalinskih zasvojencev je vajena živeti s stalno stopnjo tveganja in bolečino, ki jo prinesejo izgube kolegov. In Potter, ki so ga noč pred podvigi pogosto tlačile more o prezgodnji smrti, je bil prvi, ki je točno vedel, kako hitro lahko ostaneš brez svojega skakalnega kolega - lani je zaradi base skokov samo v enem mesecu izgubil štiri dobre prijatelje (v enem letu jih je umrlo 25).

A ga to ni ustavilo, ampak ga je še dodatno spodbudilo, da je s studiozno, matematično natančnostjo in proučevanjem aerodinamike iskal nove in nove načine, novo opremo in nove protokole, da bi ta ekstremni šport naredil vsaj malce varnejšega. Ironično, Potter je kot otrok trpel za primanjkljajem pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD), v svetu prostega plezanja in base skokov pa je slovel ravno po svoji izjemni natančnosti, inteligenci, preračunljivosti, discipliniranosti in pozornosti do podrobnosti. In ker njegove ikarske ambicije niso bile dovolj, je plezanju in skokom dodal še višinsko hojo po elastični vrvi (slackline) brez zaščite in leta 2012 tako prečkal 1800 metrov globoki prepad v Enšiju, kitajskem Grand Canyonu.

Temni čarovnik
Bil je prvi, ki je z Eigerja v Švici poletel šest kilometrov in pol le s pomočjo wingsuita, ker pa je na večino svojih skokov s seboj jemal še psičko Whisper, je še ta zdaj v knjigi rekordov kot prvi "wingsuit" pes (v Poletu so lani članek o Potterju in Whisper naslovili: "Base jumping s psom v nahrbtniku. Super ideja ali zloraba živali?"). Ni čudnega, da je National Geographic Potterju za vse te dosežke leta 2009 podelila naziv avanturista leta. Ampak "Dark Wizzard", "Temni čarovnik", kot so rekli visokoraslemu in karizmatičnemu plezalcu v njegovih krogih, je imel, kot nakazuje vzdevek, tudi temačnejšo plat, s katero so se mnogi le stežka sprijaznili.

Med njimi tudi njegova nekdanja soproga, Steph Davis, nekakšna ženska različica Deana Potterja - Davisova je ena vodilnih ženskih plezalk, ki je premagala vrsto najzahtevnejših smeri po vsem svetu, je edina ženska, ki je prosto preplezala cel kup smeri v Yosemiteju in prva ženska na Torre Egerju v Patagoniji. Je tudi navdušena base skakalka in wingsuit padalka, s Potterjem pa sta imela burno razmerje, polno prepirov dveh egov, ki so se povečini vrteli okoli njunih značajev in čigav projekt je pomembnejši.

Žebelj v krsto zakonu je zadal njegov sporni vzpon na Delicate Arch, naravni skalni obok v narodnem parku Arches, simbol zvezne države Utah. Zveza narodnih parkov je bila ogorčena, proti Potterju so se obrnili tudi mnogi iz plezalne srenje, češ da je "presvoboden", hrbet pa mu je obrnil tudi njegov glavni sponzor, Patagonia - čeprav so prav oni vzpon sponzorirali in ga promovirali. Posledice je čutila tudi Davisova, ki je potem dokončno odkorakala od soproga. Leta 2011 se je poročila s še enim base skakalcem, Mariom Richardom, ki je dve leti pozneje umrl prav pri base skoku v Dolomitih - ona je uspešno skočila, njemu se padalo ni odprlo.

Umetnik
Potter, ki je bil, mimogrede, leta 2011 gost festivala gorniškega filma v Ljubljani, sebe ni imel za športnika, ampak za "umetnika", ki je ponoči sanjal, da mu iz rok rastejo ptičje peruti, podnevi pa se tem sanjam od vseh ljudi najbolj približal. Ko je letel, ko je visel s stene ali ko je balansiral nad prepadom na vrvi, se je počutil najbolj živega in svobodnega, in ta občutek je hotel omogočiti tudi drugim, tudi zato se je leta spopadal z upravo narodnih parkov, kjer je vsaj letenje izvajal nezakonito. "Ni prav, da v "Deželi svobodnih" ne morem zakonito polno razpreti svojih kril," je tarnal.

"Gre za staro pravilo, ki bi ga morali spremeniti, da bi odražal sodoben čas. Aktivno si prizadevam za legalizacijo človeških poletov v naših narodnih parkih in počasi pri tem napredujem:) Upam, da se mi bo pri lobiranju pridružilo še več ljudi," je le nekaj dni pred smrtjo Potter odgovoril enemu od občudovalcev na Facebooku na vprašanje, zakaj delajo narodni parki "tak cirkus" glede base skokov, ko pa prosto plezanje mirno dovoljujejo.

Morda gre razloge iskati v zgornjem Richevem citatu - da možnosti za preživetje preprosto niso na strani base skakalca. Smrtnost je približno 43-krat večja kot pri klasičnem skoku s padalom, samo lani je umrlo 25 "baserjev", od leta 1981 pa že 260, med njimi ,denimo, tudi Yoann Lizeroux, starejši brat znanega francoskega alpskega smučarja Juliena Lizerouxa, ki se je po Yoannovi smrti tolažil, da je brat "odšel med opravljanjem tistega, kar je ljubil".

"Tisti, ki nič ne tvegajo, ne storijo ničesar, ne dosežejo ničesar, postanejo nič," je napisal Potterju v spomin eden od njegovih občudovalcev in pri tem citiral britanskega motodirkača Davida Jefferiesa, ki je umrl leta 2003 med dirko pri 30. letu.

Kar je skušal doseči Potter - in drugi base skakalci - je bilo doseči nedosegljivo. To je bil moto njegove celotne kariere, ne glede na to, kaj so imeli o tem povedati njegovi soplezalci, zakoni fizike ali zakonski okviri. Se izplača? Mnenja o tem ostajajo deljena.