Vsak lahko najde na otoku plažo zase. Foto: Reuters
Vsak lahko najde na otoku plažo zase. Foto: Reuters
Bujno zelena pobočja otoške notranjosti. Foto: Reuters
Otok danes šteje 900.000 prebivalcev. Foto: Reuters
Idilična vožnja po Reunionu. Foto: Reuters

Najodročnejša točka Evropske unije je od Pariza oddaljena dobrih deset ur vožnje z letalom, popotnikom pa z veličastno pokrajino, ognjeniško dejavnostjo in slastno kulinariko ponuja precej več kot zgolj poležavanje po rajskih plažah, ki jih na Réunionu ne manjka. Neverjetno, da je otok s toliko naravnimi danostmi v resnici tako turistično neoblegan. Vsaj za zdaj. Tamkajšnji turistični urad si je namreč zastavil ambiciozen cilj več kot milijon turistov letno do leta 2020.

Malo je znano o zgodovini Réuniona, preden so otok v začetku 16. stoletja odkrili portugalski pomorščaki. Zares so ga poselili šele leta 1663, danes pa otok s svojo slikovito mešanico afriških, kitajskih, indijskih in francoskih potomcev šteje 900.000 prebivalcev in je pravi talilni lonec kultur, barv in vonjev. To se odraža tudi na lokalni kuhinji, pa naj si bo v slastnih "bonbons-piments", ocvrtih prigrizkih iz sušenega graha, čilijev, čebule in začimb, v samosas (polnjeni ocvrti testeni zvitki) ali pa "bouchons", reunionski različici kitajskih cmočkov.

Potem sta tu še "sarcives" (v sojini omaki, medu in janeževem likerju marinirana svinjina) in "chouchou gratin" (pečena jed iz tropske buče chayote), sladkosnedi pa ne smete zamuditi "bonbon-cravate" (sladko ocvrto testo v obliki metuljčka) in s kremo polnjene rulade "chemin de fer".

Na treking
Nabranih kalorij na otoku, polnem odličnih možnosti za treking, ni težko pokuriti. Tamkajšnji speči ognjenik je okoli Pitona des Neiges, najvišjega vrha Réuniona, ustvaril tri naravne amfiteatre ("cirques) - Mafate, Salazie in Cilaos. Pohajkovanje ali kolesarjenje po njih ponuja osupljive razglede na obdajajočo pokrajino in otok pod vami, pri čemer je najboljša točka za občudovanje panorame Col du Taibit.

Da bi res doživeli otok, prenočite v vasi Marla v Mafateju, od koder se lahko podate peš (drugače se tako ali tako ne da) do Trois Roches, ki je idealna točka za postanek in kosilo.

Povsem svoj značaj ima bujno ozeleneli Salazie na vzhodu, ki dosega padavinski rekord. Za izhodišče vzemite vasico Hell Bourg, nato pa naredite na poti do čudovitega, neokrnjenega gozda Belouve postanek pri slapu Voile de la Mariee, nato pa še pri Trou de Fer (Železna luknja), ki s 300 metri globine velja za "Everest med kanjoni".

Pod zvezdnatim nebom
Dober način za ogled otoka je tudi, če se od prestolnice Saint-Denis prek bujne Plaine des Palmistes ter sušne Plaine des Sables, ki je videti kot iz kakega postapokaliptičnega filma, zapeljete do ognjenika Piton de la Fournaise. Najboljši čas za obisk je ob sončnem vzhodu, samo bodite pripravljeni na nizke jutranje temperature in se temu primerno opremite. Vzpon na vrh zna biti precej tvegan, zato manj ambicioznim in veščim pohodnikom predlagajo raje pot do Formice Leo, majhnega vulkanskega kraterja na dnu Pas de Bellecombe.

Na poti nazaj se ustavite na razgledni točki, od koder se ponuja razgled na rečno sotesko Riviere des Remparts, na kosilu pa se ustavite v slikovitem Cap Mechantu in istoimenovani odlični restavraciji v Saint Philippu. Priporočajo solato iz svežih palminih srčic in rahlo pekoči piščančji kari z grahom.

Popoldne se odpravite na eno od otoških plaž, noč pa, če le lahko, preživite nekje pod zvezdami, saj neonesnaženi otok velja za enega najboljših krajev na svetu za opazovanje zvezdnatega neba.