Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
V dokumentarnem portretu, režiserke Tine Novak in scenaristke Polone Bertoncelj, nas bo Peter Prevc popeljal skozi vzpone in padce svoje izjemne kariere. 15 sezon je preživel v svetovnem pokalu, osvajal odličja na največjih tekmovanjih, osvojil prestižnega zlatega orla in je edini skakalec, ki se lahko pohvali z dvema zmagama v skupnem seštevku svetovnega pokala, a le enim velikim kristalnim globusom. Po Petrovih stopinjah so se podali tudi sestra Nika ter brata Cene in Domen. Peter Prevc bo razkril tudi, kako zahtevno je biti perfekcionist v smučarskih skokih.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Ko je po končani I. svetovni vojni zahodni del slovenskega ozemlja pripadel Italiji, je bolečina razkosanega narodovega telesa postala snov nekaterih del Toneta Kralja. Umetnosti je čas ekspresionizma dal učinkovit simbolni repertoar, s katerim je slikar oblikoval nekonvencionalno sporočilo, občutek tesnobe in brezizhodnosti. Slika je alegorija žalostnega spoznanja, da kljub obljubam zmagovite antante Slovencem ni bilo dano združiti svoja ozemlja v svobodno domovino. Skupaj z drugimi slikami je Tone Kralj pokazal bridkost, ki je ob tem prevzemala intelektualce. Avtor strokovnega besedila in koscenarist: dr. Andrej Smrekar Scenaristka in urednica: prof. ddr. Nataša Golob Režiser: Primož Meško
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Interpretacija slike klasicističnega mojstra Kavčiča, ki je zgodbo slike utemeljil na razsvetljenskem vzoru antičnega vojskovodje Fokiona kot velikega patriota. Na sliki je upodobljena Fokionova žena, ki neki Jonki razloži, da je njen najlepši nakit njen mož in ne bogastvo, kakršnega nase vesi Jonka. Premoč bistva nad videzom.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
V tretjem delu letošnje serije se odpravimo v slovensko zamejstvo, k mladim ustvarjalcem iz štirih zamejskih skupin. Na tržaškem koncu spoznamo striparja in ilustratorja Jurija Devetaka, ki je po znamenitem avtobiografskem romanu pisatelja Borisa Pahorja ustvaril izjemen risoroman Nekropola. Iz Nabrežine jo mahnemo na Koroško, točneje v Celovec, kjer deluje lutkarska skupina Mladi Celovčani, ki z gledališčem in glasbo ohranja slovenski jezik. V Porabju nam mlada literatka in folkloristka Noemi Illeš predstavi svoje delo na slovenskem radiu Monošter, naše zamejsko popotovanje pa sklenemo z glasbo na hrvaški strani Istre. Rečan Natko Štiglic je končal študij kitare na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, hkrati pa se kot mladi raziskovalec na Institutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani tudi profesionalno ukvarja s Slovenci v hrvaškem zamejstvu.
Na ravnini sredi Ptujskega polja, ob robu vasi Dornava stoji razkošen baročni dvorec. Mogočen videz, ki pritegne od daleč, zbuja misel na vznemirljivo preteklost in sproža pričakovanja o bogastvu za ograjo, ki dvorec ločuje od okolice. Dornavski grajski kompleks velja za izvrstno sožitje arhitekture in vrta. A s pogledom od blizu kompleks izgubi precej sijaja, saj je stavba že nekaj let brez prebivalcev in notranje opreme, prav tako pa ne uidejo pozornosti znamenja propada.
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Luiza Pesjakova, učenka samega Franceta Prešerna, je v 20. stoletju skoraj docela utonila v pozabo, danes pa ji priznavamo njeno vlogo v razvoju slovenskega slovstva. Hči znanega ljubljanskega pravnika, politika in mecena Blaža Crobatha, sicer izobražena v več jezikih, je ljubezen do slovenščine odkrila pod vplivom Prešerna, kasneje pa Vraza in Levstika in ji v svojem javnem delovanju in literarnem ustvarjanju ostala strastno in predano zvesta do smrti. Luiza Pesjakova je bila predvsem pesnica, pisala pa je tudi novele in prvi slovenski »ženski« romantični roman Beatin dnevnik. Napisala je tudi libreto za opero Gorenjski slavček Antona Foersterja. O srečanju s Prešernom, ki jo je kot rosno mlado deklico usmeril na pot slovenskega jezika in poezije, je mnogo kasneje zapisala: "V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z mano, povedal mi kaj veselega ter smejal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako, da so mu solze prihajale v oči." To srečanje jo je zaznamovalo za vse življenje. Ponosno in neomajno je sledila spominu na svojega velikega vzornika. Kratki portret Luize Pesjakove, ki ga kot avtorica podpisuje Anka Pirš, skuša odstreti večplastno osebnost ženske, soproge, matere in pisateljice, ki je bila otrok svojega časa, pa kljub temu v svojih mislih in nemalokrat tudi smelih javnih nastopih veliko pred njim. Njen mili, toda odločni pogled lahko danes občudujemo na portretu, ki ga je naslikal Mihael Stroj in je na ogled v Narodni galeriji.
Ob koncu 19. stoletja so evropske velesile kar tekmovale, kako dobre ekipe arheologov in starinoslovcev bodo poslale v pradavne sredozemske kraje. V knjigi novih pridobitev takratnega Deželnega muzeja je pod številko 47 zapisano, da so leta 1890 pridobili 52 koptskih tkanin za 260 florintov. Kopte in njihovo umetnostno izročilo je obdajal kanček skrivnostnega, prvinskega, povezanega z izvirnim krščanstvom. Tkanine ostalih poznoantičnih ljudstev se niso ohranile, v vlažnih notranjščinah sarkofagov in grobov so zaradi vlage sprhnele. Zato so toliko pomembnejše koptske tekstilije, ki so se uspele ohraniti v toplem in suhem egiptovskem okolju, v grobovih, zasutih s sipkim peskom…
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
Neveljaven email naslov