Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.
Dokumentarni film o pokončni osebnosti Viktorja Murnika, zavzetega sokola, pokončnega Slovenca in utemeljitelja telovadbe na Slovenskem. SLOVENEC SEM IN KDO JE VEČ ni po naključju podnaslov filma. Viktor Murnik je bil pionir svoje stroke, ki se je zavedal, da telovadba potrebuje svojo organizacijo, da je potrebno vzgojiti ljudi, ki bodo znali prenašati znanje na druge. Leta 1896 ustanovil prvi vaditeljski zbor na Slovenskem, ustanovil je prvo strokovno sokolsko panožno zvezo, leta 1907 pa je popeljal slovenske telovadce na prvo mednarodno tekmo v Prago. Pod njegovim vodstvom so trenirali vsi najboljši slovenski telovadci pred drugo svetovno vojno, tudi Josip Primožič in Leon Štukelj. Sokolstvo je v ideološkem primežu državljanske vojne na Slovenskem v letih 1941-45 razpadlo in bilo zaznamovano kot meščanska opozicija, Viktor Murnik pa je razen v ozkih krogih poznavalcev zgodovine telovadbe za širšo javnost ostal pozabljen in skoraj neznan.
Dokumentarni film Naš Jurij Souček, ki je nastal po scenariju in v režiji Mete Kušar, postavlja osrednjega portretiranca v njegov zasebni in profesionalni življenjski prostor in obenem niza izvirne igralčeve misli, citate, vloge, ki so oblikovale in spremljale tako njegovo osebnost kot igralsko pot. Pomembno sporočilno dimenzijo Součkove poklicne predanosti, odločnosti in strokovnosti pa s svojimi refleksijami dodajo njegovi sopotniki, znani igralci, režiserji in drugi soustvarjalci slovenskih dramskih, televizijskih in filmskih del.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Jože Pučnik je bil v času komunizma najbolj znan slovenski politični oporečnik, ki je moral zaradi pritiskov oblasti zapustiti svojo domovino. Vrnil se je v času slovenske pomladi in odigral eno od ključnih vlog pri osamosvajanju Slovenije. Pučnik se je rodil v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki katoliški družini. Bil je uporniškega in svobodoljubnega značaja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takratno komunistično oblastjo. Zaradi kritičnih člankov so mu že kot 19-letnemu gimnazijcu prepovedali opravljanje mature, tako da jo je opravil šele po odsluženi vojaški obveznosti kot zasebnik. Leta 1958 so ga zaradi člankov v Reviji 57, v katerih je grajal komunistično politiko, obsodili na devet let zapora. Zaprti Pučnik je postal ikona uporništva. Oder 57 je uprizoril Dialoge Primoža Kozaka, dramo o stalinističnem procesu, ki pravzaprav govori o Pučnikovi usodi, Dominik Smole je zaprtemu prijatelju posvetil svojo Antigono. Leta 1963 so ga po petih letih trde ječe pogojno izpustili. Takoj ko je prišel na prostost, je leta 1964 v reviji Perspektive objavil kritiko kmetijske politike. Znova so ga zaprli, tokrat za dve leti. Ker zanj v takratni Sloveniji ni bilo prostora, se je odločil za odhod v tujino. Leta 1966 odšel v Zahodno Nemčijo. Tu se je najprej preživljal s fizičnim delom, leta 1971 pa doktoriral in se nato preživljal s poučevanjem sociologije na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Pučnik je znova postal politično dejaven v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisal je članke v Novi reviji, v kateri je zahteval uvedbo večstrankarskega parlamentarnega sistema. Leta 1989 je postal eden od soustanoviteljev socialdemokratske zveze, predhodnice zdajšnje SDS, od novembra 1989 do 1993 je bil tudi njen predsednik. Postal je predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos). Pučnika je leta 1990 v drugem krogu predsedniških volitev premagal nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. Po porazu na volitvah predsednika slovenskega predsedstva leta 1990 je vse svoje sile napel v čim prejšnjo osamosvojitev Slovenije. Po uspešnem plebiscitu za samostojnost Slovenije 23. decembra 1990 je ves navdušen izgovoril znane besede: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!" Pozneje je dobil tudi vzdevke, kot so oče slovenske država ali nestor slovenske države. Portret Jožeta Pučnika je kot scenaristka pripravila Rosvita Pesek, režiser je bil Franci Slak.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Stane Kregar (1905-1973) je bil slikarki mojster in angažiran kulturnik, s svojim delom se je trajno zapisal v zgodovino slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Bil je domači pionir nadrealizma, abstrakcije in angažirane nove figuralike, s sakralnimi deli v raznolikih tehnikah monumentalnega slikarstva pa je opremil okrog sto cerkva širom po Sloveniji. Letošnja petdeseta obletnica smrti je bila pobuda za nastanek dokumentarnega filma »Stane Kregar, poetični iskalec likovne harmonije«, ki na eni strani poudarja slikarjev iskateljski duh, zaradi katerega je večkrat spremenil svoj likovni izraz, na drugi strani pa harmoničnost celotnega opusa, ki vseskozi ohranja specifično poetičnost. Dokumentarni film predstavlja Kregarjeve osnovne življenjske postaje in ključne likovne dosežke, filmsko zgodbo pa pripoveduje strokovnjak za slikarjevo umetnost in scenarist Andrej Doblehar - obiskuje kraje, ki so osebno povezani s slikarjem, muzejske zbirke, kjer hranijo njegova dela, cerkve, ki jih je celostno opremil, ter se srečuje z ljudmi, ki so Kregarja osebno poznali ali se z njim strokovno ukvarjajo. Scenarist in pripovedovalec: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc Direktor fotografije: Robert Doplihar
Dokumentarni film JURAK, KIPAR predstavlja kiparja, perfomerja, pobudnika festivala REPANNONIA in umetniškega gibanja boberizem, ki spodbuja povezovanje umetnikov v domačem in širšem družbenem okolju. Jurakovo osnovno izrazno sredstvo je železo, ki ga kombinira z lesom, glino in drugimi materiali. V filmu spremljamo preobrazbo železa v umetniško stvaritev, od nabiranja odpadnih kosov do postavitve razstave v Galeriji Grad Beltinci in nazadnje na prodišču ob Muri. Z osnovno zgodbo se prepletajo vožnja iz Maribora proti Jurakovi delavnici v Logarovcih, na kateri se v pogovoru s sodelavcem zvrstijo podobe Jurakovega oblikovanja umetniškega interjerja, izbor njegovih del, od prikaza obsežne razstave v lendavski galeriji, kipa trubadurja v Sv. Juriju ob Ščavnici, do železnih štorkelj v Gornji Radgoni, panonske barke v Ključarovcih in kipov na Kogu. Kratek film ceste in svojevrstno potovanje od klasičnega obrtnika do uveljavljenega kiparja, zaznamovano s strastjo in predanostjo umetnosti. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.
Dokumentarni portret češkega režiserja Františka Čapa, ki je generacijam slovenskega filmskega občinstva podaril nepozabno Vesno. František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
Film je ena najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Takrat je namreč tam v kužnem smradu in popolnem razčlovečenju živelo na tisoče odraslih in otrok. Opeka jim je pomagal vrniti človeško dostojanstvo in iz teme smetišča skupaj z njimi gradi novo družbo - kulturo dobrih prijateljev. V urejenih vaseh s šolami, vrtci in igrišči živi že več kot 23.000 nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev, še četrt milijona pa jih je že bilo deležnih pomoči Dobrih prijateljev...
V sredo 29. 11. 2023, bo dopolnil 70 let poet prekmurskih ravnic, svojstven glasbenik in literat Vlado Kreslin. V več kot petih desetletjih ustvarjanja je napisal nešteto danes že ponarodelih skladb in postal ne samo lokalno, ampak tudi globalno prepoznaven umetnik. V televizijskem portretu z naslovom "Obrni, obrni, še kamen al' dva", po eni njegovih pesmi o skrivnostni reki Muri, boste lahko spoznali nekatere medijsko manj izpostavljene strani Kreslinovega življenja, predvsem pa podoživeli liričnost, brezčasnost in brezmejnost njegovega umetniškega sveta.
Obisk ameriške astronavtke slovenskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.
Portret Filipa Robarja Dorina, ki je eden od najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, cineast in teoretik. Filip Robar Dorina je študiral filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.
Neveljaven email naslov