Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.
Dokumentarni film o nujnem restavriranju ter digitaliziranju filmske dediščine in o vprašanjih, ki jih tema odpira. Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TV SLO največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.
Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
Dobitnik nagrade Prešernovega sklada v letu 2014, jezuit p. Vladimir Kos že veliko let misijonari na Japonskem. Poleg poezije, svoje velike ljubezni, je tokrat spregovoril predvsem o razburljivi in zanimivi duhovniški poti.
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Spokojna tišina spomladanskega gozda. Idilo prekinejo glasovi ljudi, s seboj nosijo orodje, zaboje, nahrbtnike. Tam, pokaže eden izmed njih. Tam naj bi bila zakopana Ksenija in Rado Hribar. Zakonca Hribar, podjetnika, svetovljana, ljubitelja in poznavalca umetnosti, oba pilota, sta bila znana po ekstravagantnosti. Januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Film o ljubezni, minljivosti in nesmrtnosti temelji na posnetku, ki je nastal 17. marca 2015 v gozdu nad zaselkom Mače v Sloveniji in dokumentira celoten postopek odkrivanja, izkopavanja, prepoznavanja žrtev in pospravljanja terena. Med celotnim postopkom izkopavanja spremljamo interpretirane odlomke iz knjige Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike Alojza Ihana, ki govori o razumevanju življenja in smrti. Vsa glasba v filmu je zaigrana na klavir, ki je bil v lasti Rada Hribarja. Zvok je takšen, kot sta ga slišala Rado in Ksenija Hribar. Poseben film o posebnih ljudeh in duši, ki edina zares ne more umreti. Scenarist in režiser Dušan Moravec
Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl
Film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku v času najhujših spopadov med vladno vojsko in Islamsko državo. Vendar se dokumentarec ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se oče Tabit in sin Ninos odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija. Režiser Erik Valenčič spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu in ljubezni do umetnosti.
Neveljaven email naslov
