Kip naj bi Gance spominjal na prijateljske odnose z Indijo, vendar je pri številnih spodbudil povsem drugačne občutke. Foto: AP
Kip naj bi Gance spominjal na prijateljske odnose z Indijo, vendar je pri številnih spodbudil povsem drugačne občutke. Foto: AP
Kip Gandhija pred univerzo v Akri
Da bi utišala jezne profesorje in študente, se je ganska vlada odločila, da bo prestavila kip Gandhija, vendar nova lokacija še ni znana. Foto: AP
Gandhi v Južni Afriki leta 1902
V Južno Afriko je Gandi prispel s 24 leti in tam preživel kar 21 let, v tem času pa delal kot odvetnik. Foto: AP
Gandhi po vrnitvi v Indijo leta 1915
Indijski akademiki opozarjajo, da je Gandhi po vrnitvi v Indijo spremenil svoja stališča in s svojo politiko nenasilja stopil na pot mirovnika. Foto: AP
Mahatma Gandhi
Mahatma Gandi - Mahatma v sanskrtu pomeni "velika duša". Foto: AP
Indija
Številna osvobodilna gibanja v 20. stoletju in njihovi voditelji so svoj navdih črpali prav pri Gandiju. Foto: Reuters
Južna Afrika
Gandhi ostaja eden bolj znanih simbolov Indije. Foto: Reuters
Indija
Združeni narodi so leta 2007 Gandijev rojstni datum 2. oktober razglasili za mednarodni dan nenasilja. Foto: Reuters
Indija
Južnoafriška ikona boja proti apartheidu Nelson Mandela je Gandija uvrščal med svoje vzornike. Foto: Reuters
Johannesburg
Kip Gandija je bil tarča vandalizma v Johannesburgu v Južni Afriki. Foto: Reuters
John F. Kennedy in Kwame Nkrumah
Kwame Nkrumah (na fotografiji z ameriškim predsednikom Johnom F. Kennedyjem) je leta 1957 Gano kot prvo afriško državo popeljal v neodvisnost od kolonialne nadvlade. Foto: AP
Gana
Leta 1966 je bil odstavljen s prevratom, ko se je mudil na obisku Kitajske in Severnega Vietnama. V domovino se ni več vrnil in leta 1972 je umrl v Bukarešti.
Akra
Danes kip Nkrumaha spet krasi spominski park, na mestu, kjer je 6. marca leta 1957 razglasil neodvisnost. Foto: Reuters

Skupina profesorjev iz univerzitetnega središča v Akri je lani jeseni dosegla, da se z dvorišča umakne kip Mahatme Gandija zaradi njegovih rasističnih pogledov na temnopolte Afričane med njegovim bivanjem v Južni Afriki na prelomu z 19. v 20. stoletje. Gandijev kip so na Univerzi v Gani odkrili sredi junija leta 2016, ko je zahodnoafriško državo obiskal indijski predsednik Pranab Mukherjee, ki je bil tudi prvi indijski predsednik na obisku Gane. Kip naj bi bil pomnik tesnih odnosov in prijateljstva med obema državama, a so ga ganski profesorji dojeli kot klofuto, zato je že septembra zaokrožila peticija za njegovo odstranitev, ki se ji je pridružila še spletna kampanja.

Kot so poudarili pobudniki peticije, se je bolje postaviti za svoj ponos kot pa klečeplaziti pred željami rastoče evroazijske velesile. "Kako bo zgodovinar učil in pojasnjeval, da je bil Gandi neusmiljen v odnosu do črne rase, ko bo videl, da ga povzdigujemo s postavitvijo kipa v kampusu," so se spraševali profesorji. Poleg zaničljivega pogleda na temnopolte Afričane so Gandiju očitali tudi njegov hierarhični rasni sistem, kjer belci zasedajo vrh, sledijo jim Indijci kot del indo-arijskega zavezništva, nato rasno mešani in na dnu temnopolti oziroma kafirji. Čeprav nekateri njegove poglede opravičujejo z Gandijevo mladostjo in s takratnim duhom časa, pa se je po mnenju podpisnikov peticije zgodila krivica številnim učenjakom in aktivistom indijskega in afriškega rodu, ki so se v istem obdobju proslavili s protirasističnim in protikastnim bojem.

Kampanja za odstranitev kipa je razdelila javno mnenje in sprožila ustanovitev nasprotnega tabora, ki se je zavzemal za ohranitev kipa, vendar so zbrali samo 230 podpisov, medtem ko se je pod peticijo za odstranitev kipa podpisalo skoraj 2.000 ljudi, kar je vodstvo univerze prepričalo, da se odreče kipu Gandija na svojem dvorišču. Z odstranitvijo kipa se je strinjalo tudi gansko zunanje ministrstvo, da bi ga med drugim obvarovali pred morebitnim vandalizmom, ob tem pa izrazilo globoko zaskrbljenost nad potekom dogodkov. "Kot človek je Gandi lahko imel napake, a ne smemo pozabiti, da se ljudje razvijajo. Navdihnil je gibanja za človekove pravice in svobodo po vsem svetu," je lani oktobra v izjavi za javnost zapisalo ministrstvo.

Na sporočilo zunanjega ministrstva so se odzvali tudi avtorji peticije in spomnili, da na Gandijevo pacifistično usmerjenost, ki mu je prinesla svetovno slavo, mečejo senco njegova dejanja in pripombe glede vojne, zaradi česar je bil večkrat zavrnjen za Nobelovo nagrado za mir. Pred njegovim prihodom v Južnoafriško republiko so bili Zuluji vpleteni v nenasilni boj proti britanski vladavini in so nepokorščino izvajali z neplačevanjem davkov. Gandijevo pisanje iz leta 1906 ponuja vpogled v njegova prizadevanja za oblikovanje indijske čete, ki bi Indijcem ponudila priložnost za dokaz o njihovi premetenosti in učinkovitosti v boju proti Zulujem, pri tem pa obžaluje, da se Britanci ne zavedajo, kakšno rezervistično silo zanemarjajo. "Ni naša pristojnost, da sodimo o upravičenosti upora kafirjev. V Natalu smo po zaslugi britanske sile. Naša eksistenca je odvisna od nje. Zato je naša dolžnost, da ponudimo kakršno koli pomoč. V časopisih se sprašujejo, kakšno vlogo bi lahko odigrala indijska skupnost v primeru dejanske vojne … napovedali smo že, da je indijska skupnost pripravljena odigrati svoj del," je Gandi zapisal leta 1906.

"Rasizma ne moremo spregledati"
Posledice Gandijevega vztrajanja pri ohranjanju kastnega sistema se po mnenju ganskih študentov in profesorjev čutijo še danes v nasilju med kastami. To nasilje ni omejeno le na Indijce, ampak so ga občutili tudi temnopolti Afričani v Indiji, ki so bili že večkrat tarča napadov. Čeprav gansko zunanje ministrstvo zaradi zagovarjanja nenasilnega upora priznava vlogo Gandija kot enega najvplivnejših posameznikov v prejšnjem stoletju, pa se posebej ne moremo strinjati z njegovimi stališči do rasizma, tudi če je pozneje odrasel, so prepričani podpisniki. Izrazili so upanje, da bodo vsaj miroljubni panafrikanisti in Indijci, ki delijo prepričanja prvega ganskega predsednika Kwameja Nkrumaha in prvega indijskega premierja Džavaharlala Nehruja, razumeli nelagodje, ki ga sproža kip v kampusu univerze. Od univerze zdaj pričakujejo, da bo podprla prizadevanja za postavitev spomenikov ganskim ali afriškim junakom in junakinjam.

"Indija nam je dala Mohandaso, mi smo ji dali Mahatmo," pravi južnoafriški rek, in čeprav je indijskemu borcu za svobodo čast izkazal tudi Nelson Mandela, ki ga je uvrščal med enega izmed svojih vzornikov pri boju za neodvisnost, pa so tudi v Južni Afriki kipi Gandija naleteli na mešan odziv in poskuse odstranitve. Znana je pripoved, ko je leta 1893 Gandi prispel v Južno Afriko in se z obale z vlakom odpravil proti notranjosti, pa je "beli kravatar" ob vstopu v skupni kupe zahteval, da ga odstranijo, in moral je zapustiti vlak. To se je mlademu Gandiju zdelo krivično, še posebej ker je moral noč v čakalnici preživeti s "črnci" in se je lahko šele proti jutru odpravil proti Pretorii.

Zvestoba imperiju in vzvišenost nad domačini
Za nove polemike okoli Gandijevega odnosa do Afričanov sta jeseni leta 2015 poskrbela Ashwin Desai and Goolam Vahed, ki sta se podpisala pod knjigo "Južnoafriški Gandhi: Nosač imperija". V njej razkrivata njegovo bivanje na afriških tleh, ki sta ga prevevali zvestoba britanskemu imperiju in vzvišenost nad domačini. Indijce je namreč kot sestavni del arijskega zavezništva imel za za naprednejše od temnopoltih Afričanov v sposobnostih, zanesljivosti in omikanosti. Še posebej je bila zanimiva njegova naklonjenost vojni, kar se nekako ne sklada z njegovo poznejšo ideologijo nenasilja.

Ob polemiki okoli kipa v Gani je Desai v pogovoru za Al Džaziro znova povedal, da Gandi ni nikoli priznal ali cenil dolgotrajnega boja Afričanov proti preganjanju in prisilnemu delu v rudnikih v suženjskih razmerah. "Dvorni zgodovinarji napačno prikazujejo očiščenega in univerzalističnega Gandija kot prvega in najpomembnejšega južnoafriškega borca proti apartheidu," pravi profesor z univerze v Johannesburgu in pojasnjuje, da so njegovi rasistični pogledi na temnopolte obširno dokumentirani.

"Hagiografsko različico moramo postaviti pod vprašaj. Resnica o južnoafriškem Gandiju je neprijetna. Tisti, ki si prizadevajo za odstranitev Gandijevega kipa, so se pravilno osredotočili na človeka, ki je pljuval na boj Afričanov v Južni Afriki," je bil tudi leto dni po izidu knjige nepopustljiv Desai.

Od zagovornika do nasprotnika imperija
Gandijev vnuk Rajmohan Gandi se je v kolumni septembra 2015 odzval na omenjeno knjigo in skušal poudariti poznejše obdobje svojega dedka, po katerem je tudi najbolj poznan in cenjen. Sam v kolumni priznava, da knjige ni prebral, vseeno pa v napadih vidi priložnost, da se opozori na to, za kar se je zavzemal v naslednjih desetletjih, pri čemer je bil po njegovih besedah še vedno radikalnejši in naprednejši od svojih sodobnikov.

Še preden se loti obtožb na račun lojalnosti britanskemu imperiju in zaničevalnega odnosa do Afričanov, Rajmohan Gandi naniza "odgovore na pomisleke", ki se porajajo ob obtožbah iz knjige, ob tem pa poudari skrb za nemočne in prizadevanja za odpravo neenakosti, predvsem v Indiji, a tudi drugje. Tako omeni zavzemanje za svobodno Palestino in hkrati za arabsko-judovsko spravo. V tem bi morali po njegovem mnenju črpati tudi pri pristopanju do današnjih neenakosti in konfliktov po svetu, v Siriji, Iraku, Jemnu, Palestini, Afganistanu in Pakistanu.

"Gandi ni pustil za seboj konkretnih rešitev za taka vprašanja. Vendar bo njegova zapuščina v pomoč, in ne ovira za iskanje rešitev, tudi če za trenutek predpostavimo, da je imel Gandi med letoma 1893 in 1914 predsodke do temnopoltih Afričanov in je podpiral britanski imperializem."

Rajmohan ne oporeka, da je ded v tem obdobju prisegal na britansko krono, še več, to niti ni neko novo odkritje, bolj se mu zdi pomembno, da je po spoznanju o zakoreninjeni neenakosti v imperiju postal njegov največji nasprotnik, pri tem pa so se mu pridružile tudi indijske množice. Kar zadeva odnos do temnopoltih, naj bi Gandi imel glede njih velika pričakovanja, njegov vnuk pa ne pozabi omeniti navdiha, ki sta mu ga med drugim priznavala Martin Luther King mlajši in gibanje za državljanske pravice v ZDA.

Gandi je bil kot človek nepopoln, toda glede rasne enakosti je bil pred večino, če ne vsemi sodobniki, in nepopoln Gandi je bil radikalnejši in naprednejši kot podobno misleči rojaki. "Danes v Indiji, Južni Afriki in ZDA njegova zapuščina ponuja upanje, ne zapreke, za enakost ras in kast," sklene vnuk in za konec navede še spravljive besede Nelsona Mandele iz njegovega dela "Gandi zapornik" (l. 1995). "Gandi je bil na začetku šokiran, da Indijce v zaporih obravnavajo kot domačine … vseeno moramo Gandiju oprostiti te predsodke v kontekstu časa in okoliščin." In če tako misli Mandela, zakaj ne bi še drugi, pravi.

Brezsrčen, a samo na začetku
Na potezo ganskih kolegov se je na spletni strani dnevnika The Hindu odzvala tudi trojica indijskih profesorjev, ki ne oporeka rasističnim opazkam Gandija, ampak jih skrči na kratko obdobje med letoma 1894 in 1906, iz katerega po njihovih besedah izhaja šest izjav, ki so bile izpostavljene v peticiji na univerzi v Akri. Krišna Akil Kumar Adavi, Svaha Das in Hari Nair trdijo, da so v knjigi Satyagraha in South Africa (1923-25) predstavljani spremenjeni pogledi na temnopolte Afričane, ki bi jih morali obravnavati enakovredno. Avtorji spomnijo na besedo kafir, ki ima arabski izvor in v osnovi pomeni nevernika.

Beseda kafir ima mesto tudi v izdaji Enciklopedije Britannica iz leta 1902, v kateri se je pod zapis o Antropologiji podpisal britanski kulturni evolucionist Edward Burnett Taylor, ki se je leta 1871 proslavil z delom Primitivna kultura. Tam je eden izmed utemeljiteljev britanske antropologije razvoj človeka razvrstil v tri skupine: divjake, barbare in civilizacijo. Taylor ta pojem uporabi na petih mestih, kar kaže na njegovo razširjenost v tistem času, opozarjajo indijski profesorji.

V zbranih delih Gandija v številkah od 1 do 13 med letoma 1894 in 1913 odkrijejo, da se kafir uporabi nič manj kot 456-krat. Vendar se po tem obdobju ne ponovi nikdar več v Gandijevih zapisih, kar pripisujejo spremembi v njegovih pogledih na raso med letoma 1911 in 1913. Velik vpliv je na preobrazbo mišljenja je imel Svetovni kongres o rasah, ki je potekal v Londonu leta 1911 in postregel z odmevnimi prispevki avtorjev, kot so Web Du Bois in drugi, njegove ideje pa so pomagali širiti tudi Gandi, Max Weber in Emile Durkheim.

Indijski akademiki navajajo, da je Gandi po odhodu iz Južne Afrike leta 1914 in stalni vrnitvi v Indijo v obdobju naslednjih sedmih let prehodil pot od zagovornika britanskega imperializma do gorečega protiimperialista. "Ta prehod je Gandiju odprl oči glede odnosa med močjo in znanjem ter še posebej med imperializmom in rasizmom kot tudi imperializmom in kulturo," so zapisali. Ganskim kolegom očitajo, da so prezrli preobrazbo Gandija, za katerega priznavajo, da je bil "brezsrčen do staroselskih Afričanov, a samo na začetku svoje kariere". "Intelektualno se je prelevil in spremenjen svetovni nazor je spremenil njegove lastne percepcije drugih ras in kultur," so še zapisali.

Seksist, zagovornik kast in nadvlade belcev
Suray Yengde z oddelka za afriške in afroameriške študije na univerzi Harvard v pogovoru za medijski portal The Conservation lani novembra ni pritrdil samo postavki, da je bil Gandi rasist, ampak je bil zanj še seksist, mizoginist, zagovornik kast in nadvlade belcev ter patriarhalno usmerjen. Sam omeni Gandijevo pritoževanje v pozivu iz leta 1896, da Indijce uvrščajo med barbare, ki so zanj domačini in jih je še treba naučiti pomena in potrebe po delu, kar pa je njegovim rojakom že dobro znano (s. 367). Še leta 1910 je v pismu nasprotoval mešanju ras in odsvetoval indijskim moškim razmerje s temnopolto žensko, znano pa je tudi njegovo stališče, da imajo ženske v družbi predvsem reproduktivno vlogo. Zagovarjal je tudi prevlado bele rase v Južni Afriki (s. 255-56).

Ta dejstva se ne skladajo s podobo velikega voditelja in mirovnika, kar Yengde pripisuje temu, da je Gandi postal institucija, poleg tega pa je njegova podoba tolikokrat reproducirana, da še danes predstavlja navdih svetovnim voditeljem in je eden izmed idolov organizacij za človekove pravice. To po mnenju Yengdeja dobro deluje za indijsko diplomacijo in ji olajša delovanje, saj se na ta način utrjuje indijska navzočnost v drugih družbah, vendar pa so se pri Gani ušteli in doživeli hladno prho. "Gandi je bil vsekakor zgled enotnosti, a ni bil veliki voditelj," zatrjuje Yengde in dodaja, da je Gandi poenotil predvsem hindujsko Indijo.

Tak odpor v Gani Yengdeja ne preseneča, saj je bila prav ta zahodnoafriška država prva na celini, ki se je izvila iz kolonialnega jarma. S panafriško ideologijo prvega predsednika Nkrumaha je postala žarek upanja gibanjem za neodvisnost na celini in spodbudila osvobajanje držav v Afriki.

Ganski akademiki v kampanji proti Gandiju po mnenju harvardskega profesorja tlakujejo pot v določanju sodobne afriške zgodovine z odstranjevanjem Afriki nenaklonjenih zgodovinskih kultov, zato je bila odločitev indijske vlade za poseg v ganske kampuse verjetno napaka. Gana je pomembna igralka v afriški in mednarodni politiki, poleg tega pa ima vplivno diasporo na zahodni polobli, zato lahko sporočilo profesorjev doseže številne na rob odrinjene skupnosti, tudi v Indiji. Če se bo to gibanje razširilo še v druge afriške države, pa bo morala morda indijska vlada razmisliti o izvažanju simbola Gandija v Afriko ali pa ga prilagoditi v skladu z dolgo zgodovino trpljenja Afričanov, razmišljanje sklene Yengde.

Iskanje afriških junakov
Verjetno se bo polemika o Gandiju nadaljevala, a zdaj so na potezi akademiki na univerzi v Akri, da pridejo na dan s svojim predlogom za postavitev kipa, ki bo odražal napredni duh tistega obdobja in zaslužnemu posamezniku priznaval presežek v afriški zgodovini. Lahko pa tudi ohranjajo tradicijo in pustijo dvorišče brez kakršnih koli kipov, morebitno drugačno odločitev pa prepustijo njihovim zanamcem.

Seveda omenjena razprava odraža tudi širše preizpraševanje odnosa do indijske skupnosti na afriški celini, ki je tu navzoča že stoletja, in njeno vlogo v opevanem afriškem boju za svobodo, v katerem pa gre Afričanom predvsem za iskanje svojih "junakov".