Množične migracije ljudi na planetu Zemlja so in bodo v 21. stoletju ostale stalnica, ker niso odvisne zgolj od političnih sporov in vojn, ampak gre tudi za podnebne begunce, ki bežijo pred sušo. "Slovenija ne bo mogla obrniti gibanj migracij in podnebnih sprememb, lahko pa sodelujemo v vseh mednarodnih politikah, ki bodisi geopolitično bodisi okoljsko prispevajo k rešitvam vprašanja migracij v prihodnje, in se hkrati prilagajamo migracijskim gibanjem ter kreiramo ustrezne politike," je za MMC ob 18. svetovnem dnevu beguncev ob robu posveta v sklopu projekta Med nami in z nami pojasnil sociolog Sašo Gazdić, vodja Službe za kulturne raznolikosti in človekove pravice na ministrstvu za kulturo.

Vodja sektorja za sprejem in oskrbo v okviru Urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj pa je za MMC ob robu posveta dejala, da se pri njih znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, potem ko policistom izrečejo takšno prošnjo. Najprej so nastanjeni v sprejemni dom, kjer oddajo prošnjo, opravi se preventivni zdravstveni pregled, oseba je informirana glede pravic in dolžnosti v Sloveniji, nato pa jo nastanijo. Bodisi v azilni dom na Viču, kjer nameščajo vse kategorije, ali v Logatcu, kjer so nastanjene ranljivejše skupine, kot so družine z majhnimi otroki, ali pa na Kotnikovo ulico v Ljubljani, kamor nastanjajo samske moške. V azilnem domu nato čakajo na rešitev prošnje.

Stiske, s katerimi se spoprijemajo prebežniki, ki jih sprejmejo, so različne. "So zelo utrujeni, ker hodijo peš, pogosto pridejo čisto premočeni, ker prehajajo reko Kolpo, potem pa so tu še različne psihološke težave. Nekateri imajo hude stiske, ker jih doma čaka družina in so šli sami na pot, pojavlja se posttravmatski sindrom, še posebej pri beguncih z vojnih območij," je naštela in dodala, da je vedno na voljo psihiater.

Maroko, Alžirija in Pakistan
Kdo so trenutno prebežniki, ki se znajdejo pri nas? "Trenutno gre večinoma za državljane Maroka, Alžirije in Pakistana, mlajše moške, stare od 25 do 40 let. To so ljudje, ki so svojo državo zapustili iz najrazličnejših razlogov. Z njimi težav nimamo, seveda pa veliko delamo z njimi. Najprej jih poskušamo vključiti v tečaj slovenskega jezika," je odgovorila vodja azilnih domov in dodala, da jim natančno pojasnijo, kaj vse je potrebno za uspešno integracijo, če želijo nekoč samostojno zaživeti v slovenski družbi. "Pripravljamo jih tudi na to, da bo odločitev na prošnjo lahko negativna, saj so nekateri zelo razočarani," je dodala.

Velika večina sicer v Sloveniji sploh ne želi ostati, saj si želijo drugam. "Veliko jih že pri oddaji prošnje za mednarodno zaščito takoj pove, da si želijo v Francijo ali na Švedsko, razlogi pa so preprosti, večinoma gre za to, da imajo tam že sorodnike ali prijatelje," je pojasnila in dodala, da nikoli ne omenjajo, da je tam pač socialna pomoč višja ipd. "V Sloveniji še nimamo takšne enklave, bodisi afganistanske, somalske ali pakistanske itd. skupnosti," je nadaljevala.

Več kot 80 odstotkov prosilcev "odide"
Velika večina prosilcev za mednarodno zaščito sredi postopka "odide" iz Slovenije. Takšnih je bilo letos po besedah Štrukljeve kar od 80 do 90 odstotkov. "Azilni dom ni zapor, velja podoben sistem kot v dijaškem domu. Na recepciji se sicer vedno identificirajo, tako da v vsakem trenutku vemo, kdo je v azilnem domu. A lahko prosto odidejo ven, po nakupih, na ogled kakšne predstave v mesto in se potem enostavno nikoli več ne vrnejo," je pojasnila.

Drnovšek je Slovenijo usmeril na nordijsko pot
"Majhne države imajo lahko več moči, če imajo verodostojno držo na področju človekovih pravic, kamor spada tudi nasprotovanje vojnam, kar si večje države težje privoščijo, od ZDA verjetno težko pričakujemo, da se bodo obrnile v nekakšen popolni pacifizem," je Gazdić nakazal, kako bi si Slovenija lahko na parketu mednarodne politike izborila večjo težo in pomen. "Nordijske države ugled mirovnega posrednika znajo uveljaviti, tudi nekdanjemu predsedniku Janezu Drnovšku si je v svetu že uspelo ustvariti takšen ugled, kar je Sloveniji dajalo takšen status, a smo ga potem hitro izgubili," je poudaril.

Vabljeni k branju intervjuja s Sašom Gazdićem.

V javnem diskurzu vlada precejšnja zmeda okoli tega, kdo so tisti "čisto pravi" begunci, ki jim je treba pomagati, in kdo so zgolj "navadni" ekonomski migranti, ki si naše pomoči ne zaslužijo. Kako gledate na to?
To vprašanje z vidika kulturne integracije sploh ni pomembno. Za nas, ki se ukvarjamo z integracijo ljudi, ki prihajajo v naše okolje, je pomembno, da so to ljudje, brez pomisleka o tem, kaj je razlog njihovega prihoda. Če želijo ostati pri nas, se morajo kulturno integrirati, ne glede na njihov status. Lahko so begunci, ekonomski migranti, lahko so prišli sem, ker so se zaljubili ali pa iz čisto tretjega vzroka. Bistvo je, da jim damo možnost, da se izrazijo, da spoznajo našo kulturo ter da povedo svojo zgodbo. To je za ljudi z več socialnega kapitala lažje, za ljudi, ki so pobegnili iz nemogočih razmer, pa težje. Država mora takšnim ljudem pomagati, ker jim sicer lahko hitro pomagajo kakšne druge organizacije, ki jim kohezija družbe ni nujno v interesu.

Takšni so na primer verski centri, ki radikalizirajo predvsem mlade …
Sploh ni nujno, da verski centri odigrajo negativno vlogo – lahko pa jo! Vedno ko država ne odigra kakšne vloge, bodisi socialne ali kulturne, jo pač odigra nekdo drug in zapolni vrzel.

Z integracijo beguncev in migrantov imajo številne države veliko težav. Kaj delajo narobe?
Problem so neprimerne integracijske politike. V grobem je bil, do vala izpred nekaj let, slovenski model integracije precej uspešen. Ljudje, ki so se z območja nekdanje Jugoslavije v velikem številu priseljevali v Slovenijo, to je primerljivo z na primer prišleki iz kolonij v Veliko Britanijo, so se uspešno integrirali, tukaj velikih konfliktov ni bilo. V svetovnem merilu gre za primer uspešne integracije.

Zdaj smo naleteli na novo spremenljivko, ki ne bo samo trenutna, svetovne migracije se namreč ne dogajajo samo zaradi političnih razlogov in vojn, ampak tudi zaradi okoljskih pritiskov, zaradi suš, ki jih sprožajo podnebne spremembe. Gre za boj za naravne vire, za vodo, in to bo v tretjem tisočletju postalo stalnica. Pripraviti bo treba ustrezne dolgoročne integracijske politike in se s problemom spoprijeti. Dobre prakse poznamo tako iz preteklosti kot iz te zadnje prebežniške krize, ki jih lahko posnemamo. Kakšen bo učinek, se bo videlo šele na dolgi rok, saj je integracija tek na dolge proge, ki se ne zgodi v dveh letih, ampak prej v dveh generacijah.

Lahko naštejete nekaj dobrih in slabih integracijskih praks?
Francija ima poseben model, po katerem so, na krilih gesla francoske revolucije liberte, egalite, fraternite (svoboda, enakost, bratstvo), vsi državljani Francozi, kar naj bi na deklarativni ravni vsem državljanom omogočilo popolno enakopravnost. Vendar v praksi vidimo, da so cele mestne četrti prepuščene drugim kulturam, ki jih zaradi prej omenjenega načela ne prepoznajo kot drugačne. Mislili so, da se bo integracija zgodila samodejno, če bodo vse obravnavali kot Francoze, s tem so zanikali realnost. Zaradi tega imajo v družbi problem, ki ga trenutno mukoma rešujejo. Podobno se je zgodilo tudi na Nizozemskem, kjer so nastale soseske, kamor si še policija več ne upa. Ta njihov model je pripeljal do posebnega problema, ki ga pri nas nimamo. V Sloveniji ne obstajajo takšni geti, naš sistem je bil drugačen in uspešnejši.

Nemški multikulturni model pa je temeljil na ideji, da bodo delavci migranti bodisi iz Turčije, nekdanje Jugoslavije itd. potem odšli nazaj domov, a to se ni zgodilo. Šolali so jih v njihovem jeziku, niso jim dali političnih pravic, nič niso naredili glede integracije, saj so skupnosti živele ločeno druga od druge, in zdaj imajo z njimi problem, ker nočejo oditi nazaj. Nemška presumpcija je bila napačna. Da bi bil integracijski model uspešen, je treba izhajati iz realističnih predstav o tem, kaj se bo zgodilo in kaj želiš doseči.

Gre pri francoskem in nemškem modelu za nojevsko tiščanje glave v pesek?
Da. Njihova politika je takšna še dandanes.

V Sloveniji smo se s prebežniško krizo srečali leta 2015, gotovo gre za zahtevnejši izziv, kot je bila integracija priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Gredo slovenske integracijske prakse v pravo smer?
Korak s ponovno ustanovitvijo Urada za integracijo je bil dober in v pravo smer, ni pa zadosten. Dobro bi bilo okrepiti prizadevanja in dialog tako med različnimi državnimi resorji, kot med nevladnim sektorjem. Potrebujemo več sodelovanja, posamezne nevladne zanesenjake na terenu in posamezne resorje in institucije je treba povezati v enovit sistem za integracijo. To je bil zgolj prvi korak, čakamo naslednje.

Kje se skrivajo tisti najnujnejši pogoji za uspešno integracijo?
Osnovne bivanjske potrebe morajo biti zagotovljene, imeti morajo streho nad glavo, hrano, zdravstveno oskrbo. Tudi zaposlitev je ključna in sodi med osnovne človekove pravice, ključna pa je tudi kulturna vključenost v družbo. Če imamo en korpus ljudi, poceni delovne sile, ki je zaposlena in živi na družbenem robu, to ni nikakršna integracija, gre za enklavo znotraj družbe. Za družbo je to slabo in vedno sproža konflikte. Kulturna integracija mora biti rdeča nit vseh naših prizadevanj, drugače ne bomo uspešni. Človek se počuti kot človek, ko predstavi svojo zgodbo, ko sodeluje v gledališki predstavi ali pa zaigra na instrument. Takoj se bolje počuti, bolje pa se počutijo tudi ljudje, ki živijo okoli njega, ker ga vidijo kako igra v parku, ne pa da nanj gledajo kot na grožnjo za rešetkami.

Negativni stereotipi o beguncih se v zadnjem času prej poglabljajo, kot pa izginjajo, kaj kot družba delamo narobe?
To ni pravo vprašanje. V resnici je v slovenski družbi veliko dobre volje, veliko posameznikov počne veliko dobrih stvari na tem področju. Drugo vprašanje pa je, kako politika zlorablja osnovna človeška čustva, ki jih je zelo lahko manipulirati, za nabiranje političnih točk. Tako povzročajo težave in konflikte v družbi, ki sploh v ničemer ne pripomorejo k rešitvi problema. Če se ne bomo spoprijeli s problemom integracije prišlekov, bo ta prerastel vse meje. Na pameten način moramo migracije upravljati in tako lahko vsi pridobimo, to je lahko za družbo tudi dobro, le na pameten način se je treba lotiti zadeve.

Imate za konec ob mednarodnem dnevu beguncev kakšno sporočilo za slovensko javnost in predvsem novoizvoljene odločevalce v slovenskem hramu demokracije?
Čisto preprosto. Ljudi obravnavajmo kot ljudi, ne kot številke, kot tokove, kot nezaželene naravne pojave v smislu ujme, poplav in podobnega. Ljudi obravnavajmo kot ljudi in bo vse v redu.