Anna Margaret Michelle Calvi, po očetu Italijanka, je znana po silovitem glasu, virtuoznem igranju na kitaro in karizmatičnih živih nastopih. Foto: AP
Anna Margaret Michelle Calvi, po očetu Italijanka, je znana po silovitem glasu, virtuoznem igranju na kitaro in karizmatičnih živih nastopih. Foto: AP

Če si ženska v glasbi, je tvoj žanr "ženska izvajalka", primerjajo pa te z ogromno drugimi izvajalkami, s katerimi te druži samo to, da ste vse ženske. To je znak, da nas čaka še veliko dela.

Annini nastopi v živo so nekaj posebnega, iz kitare poskuša izvabiti tudi zvoke drugih inštrumentov, vizualno pa zanje navdih črpa iz flamenka, a ne iz volančkastih oblek plesalk, bliže so ji moške oprave, sestavljene iz hlač z visokim pasom in bluze. Foto: AP
Tudi naslovnica novega albuma razkriva, da Anna Calvi zdaj bolj eksplicitno raziskuje temo telesnosti. Foto: Wikipedia
"Navada nanašanja ličil vsako jutro je gesta, ki ženski sporoča, da je neizmerno pomembno, kako je videti v očeh okolice. Samo pomislite! Zjutraj, preden greš od doma, imaš kup dodatnega dela, ki poskrbi, da se boš ljudem zdela bolj privlačna. Do tega sem začela čutiti velik odpor in zdaj nosim veliko manj ličil, kot sem jih prej." Foto: Reuters

Ne bom trdila, da mi je vseeno, kako sem videti, ker sem pač produkt družbe, v kateri živim - mi je pa veliko bolj vseeno, kot mi je bilo včasih. Veselim se staranja in tega, da mi bo še manj mar.

Leta 2012 je bila na podelitvi nagrad brit nominirana tudi za najboljši preboj na britanski sceni. Foto: EPA
Album Hunter je obenem dovolj prepoznaven in zvest glasbeničinemu dosedanjemu delu, da ne bo odvrnil dosedanjih oboževalcev, obenem pa pomeni dovolj velik ustvarjalen korak naprej, da se ni treba bati zvodenelosti ali repetitivnosti starih idej. Foto: EPA
"Na področju glasbe ustvarjalna ženska še vedno velja za eksotičen, nenavaden pojav." Foto: EPA
"Nova Patti Smith", "druga PJ Harvey" - so jo označili kritiki takoj po izdaji prvenca leta 2011, neslutene uspešnice, naslovljene preprosto - Anna Calvi. Album, za katerega je mislila, da bo prodala mogoče nekaj tisoč izvodov, so nazadnje prodali v skoraj 200.000 izvodih, kritiki pa so ga soglasno uvrstili med najboljše tistega leta. Tri leta pozneje je izšel One Breath, letos pa Hunter. Foto: Reuters
"Morala sem zelo veliko delati, da sem zgradila glas, kot ga imam danes. Nisem bila rojena z njim," je Anna Calvi pred štirimi leti priznala v prvem intervjuju za MMC. Do 25. leta je bila dejansko preveč nesamozavestna, da bi se ukvarjala s petjem. Foto: AP

Pogovor z Anno Calvi, pa čeprav samo kratek promocijski klepet po telefonu, je hiter tečaj soočanja z lastnimi neutemeljenimi pričakovanji. 38-letna britanska glasbenica, ki je bila za oba prejšnja albuma nominirana za nagrado mercury, virtuozna kitaristka, ki je leta 2012 zavzela glasbeno sceno s svojim čutnim prepletom gothovske senzibilitete in rocka, je tretji studijski izdelek, Hunter, izpilila v bojni klic. "Namen te plošče je prvinskost in lepota, ranljivost in moč, biti lovec in biti plen," je zapisala v "manifest" ob njenem izidu. "Verjamem, da je spol cel spekter. Verjamem, da bi bili vsi svobodnejši, če bi si pustili biti nekje na sredi, ne pa prignani v skrajnosti igranja vlog moškosti in ženskosti. Rada bi izkusila bolj subverzivno seksualnost, ki sega onkraj pričakovanj za žensko v naši heteronormativni družbi."

Njen odrski nastop je dramatičen, monokromna estetika markantna in vokal hipnotičen. Kakšno pravico ima po vsem tem človek biti presenečen, če Anna Calvi po telefonu zveni kot najbolj plaho, zadržano in nežno bitje, kar jih je kdaj bilo? Njena glasba obračunava ravno s takimi posplošitvami. "Res ne boreš biti ženska, ne da bi bila neverjetno močna, ker preprosto nimamo istih privilegijev kot moški," ugotavlja tudi sama. In obenem v pesmi As A Man provokativno sprašuje: If I was a man in all but my body / Oh, would I now understand you completely? (Če bi bila moški v vseh pogledih razen telesnem / Bi te potem lahko zares razumela?) To zavračanje družbenih norm, kar je bilo na manj ekspliciten način že ves čas čutiti v njeni glasbi (spomnimo se le na uspešnico Jezebel ali Suzanne and I), na albumu Hunter spremlja tudi večja ostrina, za odtenek manj spoliran zvok, kot smo ga od nje navajeni. (Kot producent je album Hunter soustvarjal stalni sodelavec Nicka Cava Nick Launay.)

Ljubljanski koncert Anne Calvi pred štirimi leti je bil eden tistih večerov, kakršne prisotni nato še dolgo omenjajo v spoštljivih tonih, prihranjenih za neoporečno prisotnost veličine. Kdor je bil takrat v Kinu Šiška, se bo najbrž brez oklevanja 20. novembra vrnil na prizorišče zločina. Za druge je to opomin, naj tokrat ne zamudijo ene najmarkantnejših, najčutnejših rokeric zadnjega desetletja. Koncert se začne ob 20.00, v spodnjem pogovoru pa besedo predajamo Anni.

Ste v zvezi s tretjim studijskim albumom čutili velik pritisk? S prvim ste se uveljavili kot "veliko odkritje", z drugim dokazali, da niste muha enodnevnica, pred izidom tretjega pa so bile za vas vse poti odprte. Se vam je zdelo, da morate še vedno kaj dokazovati?
Najbrž sem se res naprezala, ampak ne iz kakih karierističnih vzgibov. Videti sem hotela, kako daleč lahko sežem kot tekstopiska in pri komponiranju pesmi. Prav gotovo sem imela pred očmi misel, da je to izziv zame.

Spomnim se, da so imele vaše objave na Instagramu tik pred izidom albuma zelo izrazito estetiko: vse fotografije so bile prežete z rdečo barvo. Zasledila sem tudi, da je novo pesem Swimming Pool navdahnila slika Davida Hockneyja. So vizualni impulzi pomemben del vašega ustvarjalnega procesa?
Predvsem gre vedno za čustva. Premlevam neko čustvo in brenkam na kitaro. To, ali bom neko idejo poskušala razviti v pesem, pa je odvisno od tega, ali jo lahko vizualiziram kot nekakšen miniaturen filmček. Če imam ta filmček pred očmi, potem vem, da je to ideja, ki jo je vredno razvijati naprej. Pri pesmi Swimming Pool sem imela v hipu pred očmi sliko – takoj sem vedela, da bo to zame pomembna pesem in da se bo znašla na albumu.

V Ljubljani sta nazadnje nastopili pred štirimi leti; mnogi ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, so nastop v Kinu Šiška ohranili v lepem spominu, kot izredno intimno izkušnjo. Tudi meni se je koncert zdel zelo drugačen od vašega festivalskega gostovanja, ki sem ga ujela nekaj let prej. Koliko energije vložite v vzpostavljanje vezi z občinstvom? Imate radi ta stik, ki se včasih stke z občinstvom? Ali pa se raje samo izgubite v glasbi?
Mislim, da gre to dvoje z roko v roki. Če se hočeš povezati z ljudmi, se moraš izgubiti v glasbi - sicer tega ne moreš pričakovati od svojega občinstva. Raje imam majhne dvorane in občutek, da skupaj ustvarjamo poseben trenutek. Rada bi si mislila, da se bodo ljudje ob odhodu, potem ko smo doživeli skupno izkušnjo, počutili drugače kot takrat, ko so stopili v dvorano. Zame je zelo pomembno, kako se počutijo ljudje, ki pridejo na moje koncerte.

Na turneji po vzhodni Evropi in Italiji boste večino novembra, pa tudi oktober je bil zaseden. Je turneja že utečena? Se seznam pesmi sproti kaj spreminja, ga prilagajate glede na to, kaj funkcionira in kaj ne? Ste v zvezi z nastopi spontani?
Zagotovo spreminjam zaporedje in izbiro pesmi, ko še ugotavljam, kaj fukcionira in kaj ne. Zdi se mi pomembno, da turneja ostane živo, spreminjajoče se bitje, ne pa samo fiksen nabor komadov, o katerem niti razmišljaš ne več. Vse skupaj mora biti zanimivo tudi zame. Pesmi skušam vsak večer izvajati malo drugače, kdaj jim kaj odvzamem in drugič kaj dodam. To je živ, dihajoč organizem. Trenutno izvajamo priredbo skupine Suicide, kar mi je precej v veselje.

V svoji glasbi ste od nekdaj načenjali temo seksualnosti, a mediji vas po navadi niso nujno katalogizirali med kvirovske umetnike. Sprejelo vas je mainstreamovsko občinstvo, kar je včasih pomenilo tudi heteronormativne interpretacije vašega dela. Je zato album Hunter izšel s spremno besedo, skorajda manifestom? V njem pišete o gledanju "onkraj spola", o raziskovanju subverzivne seksualnosti, o zavračanju stereotipne binarnosti moškosti in ženskosti. Zakaj se vam je zdelo pomembno svoj namen pojasniti tako nedvoumno?
Hotela sem izraziti stvari, ki so zame pomembne. Hotela sem tudi, da bi ljudje lahko poslušali album in dojeli čustva, ki jih obravnavam, ne da bi sploh poslušali besedila pesmi. Glede določenih stvari čutim zelo močno in to sem hotela povedati na glas. Tega ne počnem pogosto, ampak tokrat se mi je zdelo pomembno.

Všeč mi je vaša ideja ženske protagonistke, ki se, kot sami zapišete, ne odziva zgolj na zgodbo moškega. Vodilni motiv pripovedovalca, ki je "hkrati lovec in plen", je na albumu jasno slišen. Kakšna pa je ta dinamika znotraj same glasbene industrije? Kako pogosto je dejansko lahko ženska tista, ki narekuje pogoje svojega dela, ko gre enkrat za velike založbe in velike vsote denarja?
Nimam veliko vpogleda v svet popa, ker je to čisto drug svet od mojega. Pri svojem delu poskrbim, da sem jaz tista, ki absolutno odloča o glasbi, o vizualni plati albuma, o vsem. Vsaka ustvarjalna odločitev je stoodstotno moja - in to pravim z globokim spoštovanjem do vseh svojih sodelavcev. Je pa res, da imamo ženske vedno tisti privzgojeni občutek, da moramo povzročati čim manj sitnosti. Včasih je potreben interni boj proti občutku krivde, kadar vztrajaš pri čem, kar je v tvojih očeh pomembno. Moški ustvarjalec ne bi na to niti pomislil, ker je že odraščal z zavestjo, da ima pravico zahtevati, kar hoče. Seveda vse to ne pomeni, da ne bom spregovorila, samo zavedam se, da je zame najbrž čustveno malo težje.

Ste med ustvarjanjem albuma pri sami sebi naleteli na kake globoko vsajene predpostavke o vlogah spolov, za katere še sami ne veste, da ste jih gojili? Stereotipi so včasih vsajeni tako globoko, da niti ne vemo, da jih imamo.
Zelo me frustrira ideja, da smo ženske nežne, ranljive in čustveno šibkejše - to je tako, tako zelo daleč od žensk, ki jih poznam. O tem albumu sem se pogovarjala z inteligentnimi novinarji, ki pa so še vedno ženskost opredeljevali kot nekaj mehkega in ranljivega, moškost pa kot moč. Vsi se moramo truditi za odpravo teh predsodkov, ker res ne moreš biti ženska, ne da bi bila neverjetno močna - v naši koži ni lahko! Nimamo vseh privilegijev, ki jih imajo moški, zato moramo biti žilave. Rada bi vdahnila nov pomen besedam, kot so "lovec" in "alfa", rada bi odpravila predpostavko, da so te besede nujno povezane z moškimi.

Ste kdaj čutili kake omejitve v zvezi s pričakovanji, povezanimi z glasbenicami, ko gre za njihov videz? Sami poudarjate, da gre pri spolu za spekter, ampak industrija od svojih zvezdnic še vedno pričakuje, da se bodo predstavljale na zelo ženstven način, po možnosti z veliko spolno privlačnostjo. Kadar se kaka izvajalka, na primer Peaches, ne uklanja tem pričakovanjem, samodejno velja za avantgardno in izzivalno.
To me frustrira manj, kot me je včasih, ker sem pač starejša in mi ni več toliko mar. Je pa res, da deklice prevečkrat vzgajamo z zavestjo, da je videz njihov najpomembnejši atribut, daleč pred vsem drugim, kar so in kar počnejo. Fantkom dopovedujemo ravno nasprotno. Šele ko si malo starejša, ugotoviš, kakšno nakladanje je vse skupaj, kar je zelo osvobajajoče. Ne bom trdila, da mi je vseeno, kako sem videti, ker sem pač produkt družbe, v kateri živim - mi je pa veliko bolj vseeno, kot mi je bilo včasih. Veselim se staranja in tega, da mi bo še manj mar.
Še celo navada nanašanja ličil vsako jutro je gesta, ki ženski sporoča, da je neizmerno pomembno, kako je videti v očeh okolice. Samo pomislite! Zjutraj, preden greš od doma, imaš kup dodatnega dela, ki poskrbi, da se boš ljudem zdela bolj privlačna. Do tega sem začela čutiti velik odpor in zdaj se veliko manj ličim, kot sem se prej.

Na področju alternativne glasbe se vsepovsod dogajajo inovativne stvari, medtem ko je mainstram veliko bolj okostenel in tradicionalen. V takem kontekstu nato Harry Styles za ikonoklasta in kvirovsko ikono obvelja že, ker nosi oblačila z rožastim potiskom. Vas taka situacija žalosti - ali pa je pomembno, kadar najstniški idoli naredijo vsaj korak v smer stran od ustaljenih tirnic?
Prav je, da ne pridigamo samo že spreobrnjenim. Če obstajajo mainstreamovski izvajalci, ki subvertirajo stereotipe, je to seveda super. Letos se je pojavila lezbična pevka, King Princess: 19-letnica, ki ima pogodbo z veliko založbo in ustvarja popglasbo za najširše občinstvo, obenem pa poje o tem, da je lezbijka in kako si želi spati s svojo punco. Super se mi zdi, da obstaja mainstreamovska glasba s sporočili, ki niso bila vedno del mainstreama. Po glasbeni plati je to sicer precej oddaljeno od mojega dela, ampak cenim, da obstaja.

Album Hunter je bil bolj ali manj že napisan, ko si je kampanja Me Too začela prizadevati za spremembo struktur moči in odpravo zlorab v zabavni industriji. V glasbenem svetu je bilo sicer manj odmevnih primerov kot v filmskem, toda ali mislite, da smo res na pragu dolgoročnih daljnosežnih sprememb? Ali pa je šlo samo za žrtvovanje nekaj jagnet, preden se status quo vzpostavi nazaj?
Prezgodaj je še, da bi lahko govorili, me pa zanima, kakšne pesmi in filmi bodo nastajali v naslednjih petih letih. Če se ozremo ne ravno daleč v preteklost, na primer do Ameriške pite, je zelo očitno, da ženske obravnavajo kot potrošno robo, kot objekte poželenja brez lastne zgodbe. Bi ta film danes posneli na enak način? Ne vem. Če ga ne bi, je to prvi znak, da se kultura dejansko spreminja. Nisem pa prepričana, da je res tako. Na področju glasbe ustvarjalna ženska še vedno velja za eksotičen, nenavaden pojav. To izhaja iz ideje, da ženske ustvarjajo dojenčke, življenje, moški pa umetnost in smrt. To razmišljanje je del kulture, v kateri živimo. Če si ženska v glasbi, je tvoj žanr "ženska izvajalka", primerjajo pa te z ogromno drugimi izvajalkami, s katerimi te druži samo to, da ste vse ženske. To je znak, da nas čaka še veliko dela.

Ana Jurc

Če si ženska v glasbi, je tvoj žanr "ženska izvajalka", primerjajo pa te z ogromno drugimi izvajalkami, s katerimi te druži samo to, da ste vse ženske. To je znak, da nas čaka še veliko dela.

Ne bom trdila, da mi je vseeno, kako sem videti, ker sem pač produkt družbe, v kateri živim - mi je pa veliko bolj vseeno, kot mi je bilo včasih. Veselim se staranja in tega, da mi bo še manj mar.