Za zastoje smo krivi tudi vozniki sami. Med 22. in 26. oktobrom smo izvedli eksperiment, kjer smo skupaj z Darsom preverjali, ali nam bo s pozivanjem zjutraj in popoldne res uspelo skrajšati čas potovanja v službo in iz službe domov. In uspelo nam je. Foto: BoBo
Za zastoje smo krivi tudi vozniki sami. Med 22. in 26. oktobrom smo izvedli eksperiment, kjer smo skupaj z Darsom preverjali, ali nam bo s pozivanjem zjutraj in popoldne res uspelo skrajšati čas potovanja v službo in iz službe domov. In uspelo nam je. Foto: BoBo
Na zastoje zaradi nesreče ali del na cesti ne moremo vplivati, lahko pa z neprestanim menjavanjem pasov, pospeševanjem in zaviranjem vplivamo na nastanek fantomskega zastoja. Foto: Siniša Rančov
Prometni zamaški so mora večine voznikov po vsem svetu. Poleg nenačrtovanih zamud med udeleženci povzročajo dodatno utrujenost in živčnost. Foto: BoBo

V Sloveniji je bilo konec lanskega leta več kot 437 tisoč medobčinskih delovnih migrantov, kar je več kot polovica delovno aktivnega prebivalstva. Jutranje in popoldanske gneče nas stanejo kar nekaj časa, denarja, seveda gredo tudi živci. Ekipa Avtomobilnosti in nacionalni radio Val 202 sta s pomočjo Darsa pripravila časovni migracijski poskus.

Še pred poskusom smo prelistali knjižico s prometnimi predpisi iz leta 1969. V njej varnostna razdalja ni predpisana v metrih, ampak je prepuščena voznikovi oceni. To pomeni, da mora sam oceniti okoliščine v prometu, biti zbran za volanom in biti pozoren na pravočasni odziv glede na situacijo v prometu. Prav gotovo pa ne sme precenjevati svojih sposobnosti.

Zakaj zastoj, če pa ni bilo nesreče?
"Pisci pred 50 leti so se zanesli na pamet voznikov. Tudi mi smo se in obrestovalo se je,“ pravi avtor Avtomobilnosti Andrej Brglez, sicer velik poznavalec prometne problematike po vsem svetu, ki redno spremlja novosti na tem področju. Brglez pravi, da je ekipo Avtomobilnosti k največjemu vseslovenskemu cestnemu eksperimentu spodbudil japonski eksperiment, ki smo ga v oddaji Avtomobilnost pred letom dni preizkusili tudi sami z vožnjo več vozil v krogu s konstantno hitrostjo. Ko je le en voznik zaradi nezbranosti zaviral, se je kolona ustavila. Temu sicer pravimo fantomski zastoj – ko se vozniki večkrat vprašamo, zakaj stojimo na mestu, če ni bilo pred nami prometne nesreče.

Spodbudni rezultati
Prav to nas je vodilo k eksperimentu, v katerem smo v jutranjih in popoldanskih prometnih konicah na dveh odsekih avtocest (štajerske in dolenjske) v določenem časovnem obdobju merili pretočnost. S pomočjo Vala 202, oddaje Avtomobilnost in spletne strani MMC smo vse voznike pozvali k drugačnemu načinu vožnje in ugotavljali, ali bodo na isti poti res prišli hitreje do cilja. Gre za velik izziv, ki je postregel z razveseljivimi rezultati, ki jih je predstavila Nataša Kovše iz službe za upravljanje prometa pri Darsu. Ugotovitev je, da so se vozniki dobro odzvali predvsem na dolenjski avtocesti, kjer se je v tednu intenzivnih meritev pretok vozil povečal za kar pet odstotkov, na štajerski avtocesti pa za dva.

Raziskava je temeljila na 15 minutnih intervalih. Varnostna razdalja znaša časovno dve sekundi. To pomeni, da lahko v minuti merilno točko na enem voznem pasu prepelje 30 vozil, v eni uri 1.800 vozil, ki so strjena drugo za drugo. To pomeni 3.600 vozil na dveh pasovih. Ko se v eni uri na takem cestnem odseku zvrsti 3.600 vozil, vozna hitrost na ljubljanski obvoznici hitro pada.

Štiri minute prej v Ljubljani
Zmagovalci so bili torej vozniki, ki so se v Ljubljano vozili z dolenjskega konca. Kovšetova je pojasnila, da je na Darsovo prijetno presenečenje v prometni konici merilno točko prečkalo tudi do 1.180 vozil. "To je izreden podatek. Uspeh voznikov še bolj pokaže primerjava enakih meritev v preteklih treh letih. Dolenjci so pretočnost dvignili za pet, Štajerci pa za dva odstotka,“ pravi Kovšetova. To pomeni, da bi voznik od Obrežja do Ljubljane prispel enako hitro, kot če bi bila cesta prazna, oziroma ne bi porabil štirih minut več kot v preteklih obdobjih.

Kaj je torej sporočilo eksperimenta? "To so zelo dobri rezultati, s pomočjo katerih smo prišli do pomembne ugotovitve,“ pravi Brglez, ki pojasnjuje, da je več kot očitno vožnja v prometnih konicah in s tem povezanih zastojev tematika, ki se ljudi dotakne in jih zelo zanima. "A smo nanjo postali imuni. Sprijaznili smo se, da stojimo v koloni in se vozimo monotono,“ pravi Brglez, ki ga veseli, da smo razbili mit, da se ne da nič narediti.

Kritična masa voznik in voznic, ki je sodelovala v eksperimentu, je bila dovolj velika, da so sami izboljšali pretočnost in skrajšali čas potovanja v službo in nazaj domov. "Na tem bomo gradil naprej,“ pravi Brglez, ki dodaja, da so imeli pri vsem veliko vlogo tudi voditelji na nacionalnem radiu Valu202, ki so s svojim kreativnim pristopom voznike pozivali, da sodelujejo v eksperimentu.

Radijski voditelji imajo pomembno vlogo pri pretočnosti prometa
Odgovorni urednik na Valu 202 Mirko Štular pravi, da je vez med voznikom in radijem močna: "Poslušalci so hitro zaznali akcijo in njen pomen ter se zelo dobro odzvali.“ Nismo imeli negativnega odziva. Po koncu akcije so nekateri vozniki celo klicali na radio, zakaj akcije ne nadaljujemo, saj je na cestah spet gneča.

Naj takoj pojasnimo, da nismo prekinili akcije. To bomo nadaljevali. "Zdaj ko smo pokazali, da je promet živ organizem in smo vsi delček pretoka, se ne bomo ustavili,“ obljublja Brglez.

Ljudje delamo za volanom napake, ker pogosto nismo osredotočeni na vožnjo. Že v oddaji Avtomobilnost smo v preteklosti dokazali, da ko nekdo na avtocesti zaradi določenega dogodka, pogosto zaradi nenakazane spremembe smeri vožnje, vrivanja na drugi vozni pas ali kakšnega drugega nenavadnega vozniškega manevra, zavre in se kolona vozil ustavi, potrebuje stoto vozilo v koloni, da spet spelje, osem minut. "Vozniški slog mora biti tak, da vožnja po avtocesti poteka tekoče. Takoj ko se ustaviš, nastane zastoj. Nekdo bo v koloni stal osem minut. Morda boste to naslednjič vi,“ opozarja Brglez.

Kovšetova z Darsa to le potrjuje, saj intenzivno nadzirajo promet z nadzornimi kamerami in drugimi instrumenti. "Imeli smo občutek, da se ljudje trudijo, da se ne ustavijo. To je bil dober občutek. Dobro je, če nekdo misli tudi nate, ne le nas. To smo Slovenci pozabili v preteklosti,“ pravi Kovšetova.

Z eksperimentom smo dokazali, da lahko z zbrano vožnjo in primerno varnostno razdaljo skrajšamo pot v službo. Pa čeprav le za nekaj minut na dan. Teh nekaj minut na dan pa je lahko v nekaj letih tudi teden ali mesec, več mesecev pridobljenega časa, ki bi ga lahko preživeli kje drugje kot na cesti.

Več pa v zadnji oddaji Avtomobilnost.