"Mogoče, ko si otrok, tega ne razumeš najbolje. Nikoli ne pripadeš nobeni strani, nikoli nisi Slovenec, ne čutiš se kot Bosanec, ker si tam rojen [v Sloveniji], tam živiš in v bistvu obstaja neke vrste otroška zmedenost. Če to zadevo sprejmeš s pozitivno zavestjo, je zelo dobra zate, ker se naučiš, da v življenju ni pomembno, od kod si, kakšne barve si in kakšna je tvoja religija - važno je, kakšen človek si in kaj daješ svetu," je dejala Alma Kochavy.

Alma Kochavy se je rodila v Sežani v družini Mujezinović, ki se je v Slovenijo priselila iz Bosne in Hercegovine. Kako je spoznala soproga Izraelca in kako je prišla na idejo o Odprti kuhni, je spregovorila v oddaji NaGlas!.

Rojeni ste v Sežani v družini bosanskih priseljencev, kjer je hrana igrala zelo pomembno vlogo. Kaj vam je pomenila hrana v otroštvu?
Mislim, da je hrana v balkanski družini ključen povezovalni element in pomemben element tradicije. Zaradi hrane se Balkanci združujejo. Ne glede na to, kakšna priložnost je, ali je to vesela ali manj vesela priložnost, hrana je osrednji del mize, osrednji del celotne družine in njej se posveča veliko pozornosti. Pogovarja se, kdo je kaj bolje naredil, kdo ima boljše recepte.

Študirali ste sociologijo, veliko ste potovali po Balkanu, Turčiji, vse do Indije. Živeli ste tudi v Izraelu, vaš soprog je Izraelec. Po vrnitvi v Slovenijo ste začeli projekt Odprta kuhna. Kako ste prišli na to idejo?
Moža sem spoznala zelo mlada, zelo rada sva potovala po svetu in hrana je bila pomemben del vsakega potovanja, tako da sem se vanjo zaljubila že na samem začetku. In ko je mož prišel v Slovenijo, je odkril, da je Slovenija izjemno raznolika in pestra kulinarična dežela, da imamo veliko surovin in načinov priprave hrane, ki so bili zanj popolnoma novi. Veliko je divjih sestavin, ki jih je prvič pokusil, in pogrešal je ponudbo, ki bi bila zelo pestra, zbrana na enem mestu. On je vajen tega iz svojega rojstnega kraja, iz Tel Aviva, in nekako tako se je rodila Odprta kuhna, ko sva se o tem začela pogovarjati ...
Kakšno vlogo pri uresničevanju tega projekta je imel vaš balkanski temperament? Brez trme najbrž ni šlo?
Verjamem, da nič dobrega v življenju ne pride zlahka, da se moraš za vsako stvar, ki si jo res želiš, in za vse dobro malo boriti in se malo postaviti zanjo. Midva imava to srečo, da je mogoče iz cele Evrope prav balkanski temperament podoben »middle eastern« temperamentu, tako da sva se v tem ujela in bila dober tandem in tim v uresničevanju le-tega. Zagotovo je balkanska trdoglavost je pripomogla.
Ob hrani ste ponudili nekaj, kar ni tako značilno za Slovence, namreč sproščeno druženje na prostem, na trgih, ulicah, tržnicah. Ste spremenili tukajšnje navade?
Definitivno smo spremenili prostor, na katerem poteka Odprta kuhna. Pogačarjev trg je bil - če ni bilo sobote in je bila tam tržnica – tak bolj miren prostor, konec koncev v centru mesta, ki ni živel. In mi smo ta prostor spremenili, glede na to, da je vsak petek kulinarično središče vse Slovenije. In ljudje uživajo v tem. Ni po moje samo stvar balkanskega naroda, ampak jaz mislim, da se vsi ljudje radi družimo. In hrana je nekaj, kar nas vse povezuje, kar vsi radi počnemo – vsi radi dobro jemo. Tako da mislim, da to smo naredili, vsaj en košček.
Živite z možem Izraelcem v Sloveniji. Kako se med sabo pogovarjata, kako z otrokom?
Z otrokom govorim v slovenščini, Lior govori z otrokoma v hebrejščini, med sabo imava mešanico slovenskega, hebrejskega in angleškega jezika. Moji starši se z otrokoma pogovarjata v bosanskem jeziku, želim si, da je otrok v stiku z več jeziki, verjamem, da se jih bo zaradi tega laže in veliko prej naučil.

Kako pa je na vas vplivalo dejstvo, da ste odraščali v priseljenski družini? Kako je bilo videti odraščanje v Sežani?
V bistvu je šlo za odraščanje nekega normalnega otroka, ampak zmeraj sem čutila neko zmedenost ... Mogoče, ko si otrok, tega ne razumeš najbolje. Nikoli ne pripadaš nobeni strani, nikoli nisi Slovenec, ne čutiš se kot Bosanec, ker si tam rojen, tam živiš in v bistvu obstaja neka taka otroška zmedenost ... Če to zadevo sprejmeš s pozitivno zavestjo, je zelo dobra zate, ker se v življenju naučiš, da ni važno, od kod si, kakšne barve si in kakšna je tvoja religija - važno je, kakšen človek si in kaj daješ svetu.

In da ni slabo biti drugačen, ker to so vam starši govorili, da ne izstopate, vi ste pa vseeno radi izstopali in zaradi tega tudi postali uspešni …

Moji starši so skromni ljudje, ki so vedno govorili 'Bodi taka kot vsi ostali in bo ok'. Meni pa to nikoli ni bilo najbolj všeč, ker jaz sem imela neko svojo glavo, svoje misli, ki mogoče niso bile včasih v skladu z vsemi ostalimi. In sem vesela, da sem poslušala samo sebe.