Svet, ki ga predstavlja skozi svojo glasbo in vizualno podobo, je eklektičen, poln nasprotij, a hkrati tako drugačen od obstoječih vzorcev, da že zato povleče opazovalca v zgodbo, ki jo piše. КУКЛА je samooklicani slovanski gangsta geisha pop band transformer, glasbeni projekt Kukle Kesherović. Foto: David Lotrič
Svet, ki ga predstavlja skozi svojo glasbo in vizualno podobo, je eklektičen, poln nasprotij, a hkrati tako drugačen od obstoječih vzorcev, da že zato povleče opazovalca v zgodbo, ki jo piše. КУКЛА je samooklicani slovanski gangsta geisha pop band transformer, glasbeni projekt Kukle Kesherović. Foto: David Lotrič
- Intro
- Zvezdana + Zlato nebo
- Istanbul
- Mitraljez
- Napoleon
- Palma
- Ljubav je bolest
- Eksplozije u mojoj glavi
- Astronaut
- Hranimo se rećima
- Kraj sveta
- Crne oči
----------------
- Armin
Kukla
Za tem imenom stoji Katarina Rešek, filmska in glasbena ustvarjalka, ki jo je glasbeni svet lahko spoznal še v časih obstoja skupine Napravi mi dete. Foto: David Lotrič
Kukla
Performerka in glasbenica je v preteklih letih menjala že več sodelavk in sodelavcev. Foto: David Lotrič
Kukla
Nastopila je v okviru dneva, ki so ga v Kranju posvetili tehnologiji veriženja podatkovnih blokov. Foto: David Lotrič

КУКЛА v izdelavi. To je kratek povzetek njenega performansa, ki ga je uprizorila sinoči v stolpu Škrlovec. Na neki način je šlo za (re)aktivacijo in retrospektivo njenega dozdajšnjega dela - tako v skupini NAPRAVI MI DETE kot na samostojni poti v vlogi samooklicane slovanske gangsta geisha pop band transformerke.

Tokrat na oder ni postavila dveh varnostnikov, ki bi občinstvu kazala hrbet z napisom na majicah Insecurity (negotovost). A napis, ki je, tako kot Kukla Kesherović, besedna igra in hkrati tudi zrcalo temu, kako resno se lahko jemlje izvajalec, ko ima ob sebi varnostnike, je ostal. In tudi majica. Le da je z njo oblekla stol.

Princesa domače kombinatorike glasbenih žanrov, kot lahko zasledimo enega izmed njenih številnih opisov, je na oder, kjer je poleg stola z majico stal še mikrofon s cvetom, prikorakala tako, kot je scenografija napovedovala - minimalistično, negotovo, obrnjena s hrbtom proti občinstvu in zaščitena v plasti bund, ki se jih je že po uvodu znebila. In tako je pred občinstvom stala podoba ženske, okrašene s cvetjem. Negotovost je začela spreminjati v svojo moč in na trenutke, ko se je sprehajala med občinstvom in obiskovalcem pela iz oči v oči (kot je to naredila na primer ob skladbi Hranimo se rećima), obračala razmerja moči, ki nastanejo med izpostavljenim posameznikom in prevladujočo množico pod njim.

Po uvodu, kjer se je poigrala z vokalnimi učinki, se je razgalila z nizom skladb Zvezdana (kjer je nadgradila svoje besedilo: "Zvezda na nebu. Kukla.") in Zlato nebo. Raje kot besedičenju med nagovori je pustila, da svoje govorijo njene skladbe. "Hvala, jst sm Kukla, to je bil Instanbul," je bil njen prvi nagovor večera. Na cedilu ni pustila ljubiteljev svojega predhodnega dela, ko je postregla s skladbama Mitraljez, Eksplozije u mojoj glavi in Hranimo se rećima (iz dni, ko je delovala v NAPRAVI MI DETE). "Naslednji komad je tudi en star 'hit'," je v svoji maniri napovedovala omenjene skladbe.

Premierno je predstavila svojo novo skladbo Ljubav je bolest - kar se tiče "beata" in tempa še najboljši približek najbolj odmevnih skladb iz časov, ko je še delovala kot članica skupine. Rdečo nit repertoarja pa so sestavljale skladbe, ki jih je izdajala kot КУКЛА in jim v veliki večini dodajala tudi vizualne podobe.

Tudi obiskovalci koncerta za njih niso bili prikrajšani, saj je njen nastop spremljal VJ in v intimnejšem prostoru Layerjeve hiše ponudil tudi vizualno izkušnjo. Vizualije, projicirane na platno, so se vrtele okoli podob izvajalke na odru in "trashy" ikonografije, ki je spominjala še na analogne čase.

Simboliko nasprotij je gradila predvsem na temeljih udarnih "beatov" in njenega pogosto umirjenega, nekateri bi rekli angelskega, glasu. Ta "katarzična doživetja" so še najbolj prišla na plan ob baladah Napoleon, Kraj sveta (s podaljšano serijo predigre "u-u-u") in dodatkom večera Armin, kjer je koničasti "beat" tenzij, podobnih tistim ob električnem stiku, uravnavala s ponavljanjem besed: "Belo jezero. Albanija. Afrodita." Tako kot je začela, je tudi končala - obrnjena s hrbtom proti občinstvu. Le da s prizorom twerkanja, ki se je končalo na tleh - z rokami in nogami ob telesu.

V upanju po ponovitvah lahko sinočnji dobro uro trajajoč performans strnemo z njenimi besedami: "Hvala. Pozdrav."

Več utrinkov si lahko pogledate v galeriji spodaj.

- Intro
- Zvezdana + Zlato nebo
- Istanbul
- Mitraljez
- Napoleon
- Palma
- Ljubav je bolest
- Eksplozije u mojoj glavi
- Astronaut
- Hranimo se rećima
- Kraj sveta
- Crne oči
----------------
- Armin