V filmu Hardingovo igra avstralska igralka Margot Robbie, ki je za svojo popolno preobrazbo v histerično, psihično labilno drsalko letos pobrala že lep kupček nagrad in ji nominacija za oskarja ne more uiti. Robbiejeva se podelitev nagrad redno udeležuje z danes 47-letno Hardingovo, za katero se zdi, da uživa, da je po 28 letih znova v soju žarometov - in to ne sodnih.

Se pa vseeno velja ob tem vprašati, ali ni nekaj sprevrženega ali pa vsaj dvoličnega pri tem, da hollywoodska srenja na valu protestnega gibanja #MeToo istočasno brez milosti izobči vse, ki jih Twitter označi za spolne nadlegovalce, navdušeno pa ploska Hardingovi, ki je bila obsojena na pogojno zaporno kazen, ker je leta 1994 najela človeka, da bi njeni tekmici polomil nogo in ji tako onemogočil nastop na olimpijskih igrah v Lillehammerju.

Ali kot je po nedeljski podelitvi zlatih globusov, na kateri je bila ob Robbiejevi tudi Hardingova, na Twitterju zapisal ameriški drsalec Johnny Weir: "Tako sit sem poveličevanja negativke preprosto zato, ker je bila "rojena na napačni strani". Že mogoče, da je bilo njeno odraščanje tragično, a športniki prihajajo iz vseh družbenih razredov, pa uspejo glede na svoje zasluge, ne pa fizične napade na tekmece. Tonyi ne mislim ploskati in sem na Nancyjini strani."

Težko otroštvo
Film sicer Hardingove ne ravno poveličuje, se pa v večji meri res osredotoča predvsem na zgoraj omenjeno "tragično odraščanje" oz. kako so njeno okolje, oblastniška mama in manipulativni mož Tonyo oblikovali v lutko v njihovih rokah. Ali, bolje rečeno, pesteh.

Hardingova je bila rojena v Portlandu očetu mehaniku in mami natakarici, drsati pa je začela pri treh letih. Njeno otroštvo ni bilo lahko, po lastnih navedbah jo je mama psihično in fizično zlorabljala, srednje šole ni dokončala, je pa imela precej več uspeha na drsališču. Tako je leta 1991 postala ameriška državna prvakinja in svetovna podprvakinja ter prva ženska, ki je uspešno izvedla dva trojna aksla na enem tekmovanju, in prva, ki ji je uspel trojni aksel v kombinaciji z dvojnim ritbergerjem.

A kljub tem rekordom ji po letu 1991 na tekmovanjih nikdar ni uspelo izvesti trojnega aksla, posledično pa so bili njeni rezultati vse slabši, njena psiha pa vse bolj načeta. Za svoje težave je vedno malce okorna in ne najbolj elegantna drsalka krivila lepo in karizmatično Kerriganovo, ki je v nasprotju s problematično in nestabilno Hardingovo veljala za ameriško ljubljenko.

Napad na Kerriganovo
Da bi kolegico onemogočila, je Hardingova s svojim takrat že nekdanjim možem Jeffom Gilloolyjem najela plačanca, ki naj bi Kerriganovi na januarskem treningu zlomil nogo in ji tako preprečil nastop na olimpijadi. Napad je še toliko bolj zapisan v kolektivni spomin, saj se je plačanec na Kerriganovo spravil, ko so bile prižgane kamere.

Eden najbolj gledanih trenutkov v zgodovini ameriške športne televizije je prav prizor, ko po udarcu šokirana Kerriganova sedi na tleh in se v joku sprašuje "zakaj".

A Kerriganova je imela srečo v nesreči - odnesla jo je le z modricami in po izpuščenem državnem prvenstvu, na katerem je zmagala Hardingova, je v celoti okrevala ter na OI v Lillehammerju mesec dni in pol pozneje osvojila srebrno medaljo (premoč je morala priznati Ukrajinki Oksani Bajul), Tonya pa se je morala zadovoljiti z zgolj osmim mestom.

A tudi Kerriganova se takrat ni izkazala kot najbolj dostojna poraženka - ko sta s tretjeuvrščeno, Kitajko Čen Lu, kar dolgo čakali na podelitev medalj in so jima povedali, da zamujajo zato, ker po zmagi objokani Bajulovi popravljajo ličila (kar ni bilo res, ampak so imeli organizatorji težave z iskanjem posnetka ukrajinske himne), je Nancy vidno naveličana pripomnila: "Ah, dajte no. Tako in tako bo prišla ven in se spet cmerila."

Dosmrtna prepoved drsanja
Podrobnosti napada na Kerriganovo so počasi začele curljati na dan šele po olimpijadi, ko je Gillooly pričal proti svoji nekdanji ženi, Hardingova pa je v zameno za triletno pogojno kazen in 160.000 dolarjev globe krivdo priznala.

Ameriška zveza umetnostnih drsalcev je po interni preiskavi Hardingovi izrekla dosmrtno prepoved tekmovanja, ob tem pa so ji tudi odvzeli naslov državne prvakinje, saj so sklenili, da je vnaprej vedela za napad in "izkazala očitno neupoštevanje poštenosti ter športnega in etičnega vedenja".

Hardingova po končani drsalski karieri ni imela ravno glamuroznega življenja - Gilloly je tabloidom prodal njun posnetek seksa, njen drugi zakon z Michaelom Smithom pa se je obdržal le leto dni.

V žarometih je skušala ostati z neuspešnimi skoki v boksarske, glasbene in filmske vode. Preizkušala se je tudi kot komentatorka resničnostnih šovov in kot dirkačica, leta 2008 pa je izdala svojo avtobiografijo The Tonya Tapes (Tonyine kasete), v kateri je vso krivdo za napad na Kerriganovo prevalila na Gillolyja. Kot je zapisala, je hotela poklicati FBI, ko je izvedela za načrt napada, a si je premislila, ko ji je Gillooly po posilstvu s še dvema kolegoma zagrozil s smrtjo.

Hardingova se je leta 2010 v tretje poročila z vgrajevalcem klimatskih naprav Joejem Priceom in leta 2011, pri 41 letih, rodila edinega otroka, sina Gordona.

Danes ne mara, da jo kličejo Tonya Harding, in poudarja, da je zdaj Tonya Price, a - kot priporoči novinarjem - naj kar pišejo o njej kot o Tonyi Harding, "da bodo bralci vedeli, za koga gre" (New York Times, 10. januar 2018). Ne dela si utvar, da je kdo pozabil na napad na Kerriganovo, bi pa rada bila, končno, "razumljena". Da bi javnost vedela, kako je bilo videti njeno otroštvo in kako življenje tik po napadu.

Očitno pa ji pridejo vprašanja o njeni preteklosti po toliko letih še vseeno do živega - danes je tako odmevala novica, da je Tonyi podal svoj odstop njen dolgoletni publicist Michael Rosenberger. Razlog? Hardingova je hotela, da vsi novinarji podpišejo pogodbo, da je v intervjujih ne bodo spraševali o njeni preteklosti, sicer bodo oglobljeni za 25.000 dolarjev. "Jasno je, da zadeve ne delujejo tako, zato sem se odločil, da prekinem najino poslovno razmerje," je na Facebooku pojasnil Rosenberger.

Z mamo pretrgala stike
In čeprav nekateri filmski kritiki filmu Jaz, Tonya očitajo, da svojo protagonistko portretira kot karikaturo predstavnice nižjega razreda, kot tarčo posmeha gledalcev, Hardingova pravi, da se ji je zdel film "krasen". "Ljudje se ne zavedajo, da, kar vidite v filmu, ni še nič. Moj obraz je bil poln modric, zatečen," opisuje Hardingova za New York Times, kako jo je najprej pretepala njena mama, potem pa še prvi mož. "Mislim, da ni minil več kot en dan na teden, da ne bi bila tepena."

Njena mama, LaVona Golden, ki jo v filmu tako prepričljivo upodablja Allison Janney, je medtem za ABC zatrdila, da ni zlorabljala svojih otrok, da jih je morda le "našeškala", da bi "ločili, kaj je prav in kaj narobe". In še: "Tonya nas je klicala "prikoličarske smeti". Nikdar nismo bili prikoličarske smeti. Imeli smo lepo novo prikolico. Nismo živeli v umazaniji."

"Delala sem vse dneve, zjutraj, opoldne, ponoči, da bi zaslužila dovolj, da bi ona lahko drsala in hodila na treninge. Včasih sem morala delati tudi po dve ali tri službe na dan, da bi se nam izšlo," je še povedala Goldenova, s katero je Hardingova že pred leti pretrgala vse stike.

Kerriganova: Jaz sem žrtev
Hardingova ne oporeka navedbam Goldenove, da ji je plačevala treninge, a pravi, da je imelo to visoko ceno in da jo je redno pretepala, nekoč pa je vanjo celo vrgla kuhinjski nož. "Zakaj bi vrgla nož v kogar koli? Toliko je lagala, da niti ne loči več laži od resnice," pravi Goldenova, ki svojega vnuka ni nikdar spoznala. "Nočem je niti videti. Hoče se mi odkupiti, hoče biti del moje družine. Prej bo pekel zmrznil," pa ji vrača Hardingova.

In Nancy Kerrigan? 48-letnica, ki občasno nastopa v resničnostnih šovih in komentira drsanje za ameriško televizijo, pravi, da filma Jaz, Tonya sicer ni videla, ker "ima preveč dela", a izpostavlja, da žrtev ni Tonya, ampak ona. "Jaz sem bila žrtev. To je moja vloga pri vsem tem in to je to," je povedala ta teden za Boston Globe.

I am so over the glamorization of a villain simply because she was born on the “wrong side of the tracks.” While her upbringing may have been tragic, athletes come from all walks of life and succeed based on merit, not assault. I won’t applaud her and I stand for Nancy.

— Johnny Weir (@JohnnyGWeir) January 10, 2018