Florjan Lipuš je eden najpomembnejših predstavnikov sodobne slovenske literature. „Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo“, še močno odmeva goreči poziv pisatelja za ohranitev slovenske besede iz leta 2004, ko je prejel najvišje priznanje slovenske države za dosežke v umetnosti Prešernovo nagrado. Širša javnost ga najbolj pozna po romanu Zmote dijaka Tjaža (1972), ki ga je pisatelj Peter Handke skupaj s Helgo Mračnikar prevedel v nemščino. Bralcem in bralkam pa je dostopen tudi v francoskem jeziku. Med kratko proznimi deli so najbolj znana Prošnji dan, Jalov pelin in Odstranitev moje vasi. Lipuševa proza je pogosto osredotočena na ogroženo individualnost, razkroj subjekta v socialnih in kulturnih strukturah ter kritiko provincialne utesnjenosti. Glavna značilnost pa je nekonvencionalno prikazovanje sodobne zamejske koroške resničnosti skozi osebno življenjsko izkušnjo. V dokumentarni zgodbi se je s pisateljem po poteh, na katerih so prepoznavni elementi njegovega pisateljskega dela, podala Katja Gasser iz kulturne redakcije dunajske ORF.