Pokojna, nekdanja učiteljica v Solkanu, nam predstavi pretresljivo usodo narodno zavedne družine iz Čepovana, kjer je odraščala s starši in šestimi sestrami.
Izjemno pričevanje Antonije Kofol, rojene leta 1925 in žal že preminule, nas popelje v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera.
Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki. Vsem hčeram je želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so
na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec še kako občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere
izrekle kako italijansko besedo. Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju vsega, kar je slovensko. Običajno vaško in družinsko vzdušje se je pretrgalo kmalu po začetku vojne,
že ko so tudi v te kraje prihajali partizani, te pa so preganjali Italijani in pozneje Nemci. Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943, a po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju.
Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom. Štab 9. korpusa je bival v večji gostilni: »To se je videlo, da so lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.«
Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo. Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je pozneje zbežala v tujino, je bila mučena v zaporu v Ajdovščini. Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje.