Živimo v digitaliziranem svetu. Informacije so na dosegu roke. Še preden se nam porodi vprašanje, imamo že deset odgovorov. Stric Google vse ve! In če se prepustimo toku življenja, nas ta svet posrka in počasi začne »diktirati« svoj način razmišljanja, nam vsiljuje svoje vrednote, nas oropa notranjega miru in nam ponuja »iluzorno« resničnost. Lahko bi naredili test: na koncu dneva si vzemimo pet minut in v mislih preletimo dan. Kaj smo počeli? Kje so bile naše misli? Smo bili gospodarji časa? Koliko časa smo si vzeli zase? Če potegnemo črto – ali smo zadovoljni? Če bi imeli na razpolago še enkrat današnji dan, bi ga ponovili ali …? Verjetno vsak pri sebi opaža veliko mero raztreščenosti, razpršenosti. V glavi »imamo zakodirano«, da moramo narediti to in ono, opraviti, prebrati, odkljukati sto in eno stvar. Pa je vse to res potrebno, pomembno?
Apostol Pavel je poznal življenje, poznal je človeka, zato je v pismu Efežanom lahko zapisal misel o nujnosti utrditve v notranjem človeku (Ef 3,16): »Zato ne omagujmo, nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji dan za dnem obnavlja« (2 Kor 4,16). In te Pavlove besede so za naš čas še kako primerne, saj mnogi ljudje pogosto ostanejo notranje prazni ter se oprimejo obljub in omam, ki samo še povečujejo občutek notranje praznine. Notranja praznina je eden od velikih problemov današnjega časa. Zato smo povabljeni, da kljub »naglici življenja« okrepimo notranjost, zaznavanje srca, sposobnost videti in razumeti svet in človeka od znotraj, torej s srcem. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da potrebujemo razum, ki ga osvetljuje srce, da se bomo naučili delovati iz resnice v brezpogojni ljubezni. In nadaljuje, da tega ne moremo uresničiti brez srečanja s samim seboj, verni pa brez domačega odnosa z Bogom, brez molitvenega življenja.
Ko se človek ustavi, ko vidi, kje je, potem zahrepeni po »razločevanju«. In kaj pomeni razločevanje? Pomeni »obrisati prah s kompasa življenja«. Pomeni, da zberemo pogum in odvržemo balast, ki se je z leti nabral. Balast, ki ni samo krama v našem stanovanju, na podstrešju, v garaži – balast je lahko tudi v naši glavi, v našem srcu, na našem dnevnemu redu. In razločevanje nam lahko pomaga, da ga odvržemo, da zadihamo s polnimi pljuči, da si dovolimo biti, da si dovolimo živeti. In s tem bomo v prvi vrsti pridobili mi, čeprav bomo na neki način izgubili, izgubljali. Prav tako pa bodo to »svežino« začutili tudi naši bližnji. Začnimo danes.