25-letni Darko Đurić se je rodil brez obeh rok in roke, pa vendar povsem normalno in polno živi. Vso svojo energijo in neverjetno voljo je usmeril v šport in postal svetovni podprvak v plavanju. Darko je tudi svetovni rekorder – 50 metrov delfin preplava v 40,48 sekunde. Obiskali smo ga na treningu v bazenu v Radovljici, kjer se pripravlja na paraolimpijske igre Rio 2016.
Malo mi pišite svojo bogato kariero in svetovni rekord, ki vas je izstrelil med športne junake. Takrat smo vas bolje spoznali in izvedeli za vašo zgodbo.
Plavati sem začel leta 2007, tukaj, v Radovljici. Pred tem sem dve leti igral sedečo odbojko. Povabili so me, ko so sestavljali ekipo za mladinsko svetovno prvenstvo 2005. Ta šport se mi zame ni zdel perspektiven, ker moška odbojka v nasprotju z žensko pri nas ni tako razvita. Medtem so me povabili na državno prvenstvo v plavanju, saj velja pravilo, da je treba invalide vključiti v čim več športov. V plavanju sem dosegel kar soliden rezultat. Strokovnjaki so mi rekli, da imam velik potencial v plavanju. Sprva sem si želel ekipni šport, pozneje pa sem ugotovil, da mi bo bolj uspelo, če bom odvisen le od samega sebe.
Zdi se mi, da ste prav vi največ pripomogli k temu, da se o športnikih invalidih danes več govori. Ljudje vas poznajo, vedo za vaše dosežke, vaše nastope, sproščenost, rezultate in ne nazadnje sporočilo, ki je velo iz vaših izjav, da ste, čeprav ste se rodili s hudo napako, zadovoljen in uspešen človek.
»Krivi« so bili seveda rezultati, svetovni rekord, za katerega so naenkrat vedeli vsi. Vedeti morate, da so mi v Londonu uspeli izredni rezultati. Po Londonu in pozneje Montrealu, kjer sem postal dvakratni svetovni prvak, se je o meni veliko pisalo. Je pa res, da je zadaj tudi zgodba, zgodbe pa se prodajajo.
Vam godi prepoznavnost, to, da ste v središču pozornosti?
Ko dosežem rezultat, se mi zdi prav, da je ovrednoten enako kot pri drugih športnikih. Glede pozornosti pa – če zato komu postanem zgled in se zato začne ukvarjati s športom, je to zame največji uspeh.
Zakaj ste postali tako uspešen športnik? So vas k temu spodbujali starši, okolje?
Nekaj je v značaju, da nikoli nisi zadovoljen z doseženim, da hočeš zmeraj več. Je pa res, da sem že kot otrok oboževal šport. Veliko sem igral nogomet s prijatelji na igrišču, čeprav sem bil astmatik in so mi rekli, da se ne smem naprezati. Kljub temu sem veliko divjal po hiši in tvegal napade astme. Največja napaka staršev je, da invalidnega otroka zavijajo v vato. Po telesu imam ogromno brazgotin, ker sem ves čas padal in se razbijal. Niso me ujčkali. Naučili so me, da ne smem imeti strahu bred bolečino in da se iz neuspeha vedno česa naučiš.
In kako ste se znašli v športu?
Fizioterapevtka me je opazila v koloniji. Dejstvo je, da sem že v osnovni in srednji šoli gledal sošolce, ki so trenirali in si želel, da bi lahko to počel tudi jaz. Tako sem na prve treninge pri sedeči odbojki prihajal z velikim veseljem. Je pa res, da sem hitro ugotovil, da so moji cilji precej višji.
In potem je šlo samo še proti vrhu ...
Da, leta 2007 sem začel trenirati v Radovljici, sprva od dva- do trikrat na teden. Ker mi je postajalo čedalje bolj všeč, sem vse več treniral, to pa se je poznalo tudi pri rezultatih. Leta 2009 sem že odplaval normi za evropsko in svetovno prvenstvo in se tam uvrstil v finale. Potem so šli rezultati samo navzgor. Leta 2011 sem na evropskem prvenstvu že osvojil prvo medaljo, na 50 m delfin pa drugo mesto.
Nato je prišel London, paraolimpijske igre 2012 ...
Na 50 metrov prosto sem bil šesti, peti na 50 metrov delfin in 100 metrov prosto ter četrti na 200 metrov prosto, s tem da sem v delfinu dvakrat v enem dnevu postavil svetovni rekord. Zdaj se posvečam kravlu, ker je delfin združen z višjo kategorijo, tako da za medaljo tukaj nimam možnosti.
Koliko je pravzaprav sploh teh kategorij v plavanju?
Deset jih je glede na fizične poškodbe, tako je na primer S1 najhujša poškodba. Sam spadam v kategorijo S4, kar pomeni gibljivost zgornjih udov, z omejenim gibanjem hrbta. Večinoma so v moji kategoriji tetraplegiki. Imajo na primer obe roki, ki nista stoodstotno gibljivi, nog pa sploh ne uporabljajo. Nekaj nas je tudi takšnih, ki imamo samo eno roko.
V kateri fazi treninga ste trenutno oziroma ali se je za vas letošnja sezona končala?
Avgusta sem imel prosto, septembra pa so se spet začeli treningi. Trenutno imam bazne priprave, za tem sledijo treningi za hitrost. Čaka me leto trdega dela, vse tja do paraolimpijskih iger.
Koliko preplavate na dan? Kakšni so vaši treningi, če jih primerjava s treningi drugih vrhunskih plavalcev, ki niso ovirani?
Kilometrina je seveda manjša, saj je pri meni obremenjena le ena roka. Lani sem preplaval dobrih sedem kilometrov v enem dnevu, letos bo tega verjetno malo več. Sedemkrat na teden načrtujem bazični trening, kar pomeni dolžino, in trikrat na teden trening hitrosti. Bolj kot količina je pri meni pomembna kakovost, torej tehnika plavanja. Seveda je tukaj še fitnes, ki ga imam od dva- do trikrat na teden, kjer povečujem motivacijo, vzdržljivostno moč in eksplozivnost.
Kako je z normami za paraolimpijske igre pri vas?
Enako kot pri drugih plavalcih. Postavljene so časovne norme A in B. Vsekakor je treba odplavati normo A. Toda če na primer v disciplini 100 m prosto odplavaš normo A, na 50 m prosto pa B, lahko nastopaš tudi v disciplini 50 m prosto, če pa odplavam samo normo B, na paraolimpijske igre ne morem, razen s povabilom, kar je zelo težko. Do zdaj sem izpolnil tri norme A in eno B, vse pa se je dogajalo aprila letos. Odplaval sem jih na mednarodnim mitingih v Eindhovnu na Nizozemskem in v Berlinu.
Olimpijske igre – največja želja in sanje vsakega vrhunskega športnika. Vi ste tam že bili in še greste. Se veselite?
To je najvišji cilj, kar ga je mogoče doseči v športu. Gre za največje tekmovanje, zato smo tam vsi najbolje pripravljeni. Dela se noro, rezultati oziroma svetovni rekordi padajo kot za stavo. Spomnim se prvih iger. Že ko sem se pripravljal za London, je bilo to pravo doživetje, ko pa si enkrat tam, pozabiš na drug svet, začutiš športnega duha, se srečuješ z drugimi ...
In pozabiš na hendikep?
Jaz sebe nasploh ne vidim, da bi imel kakšen hendikap, je pa res, da na igrah vidiš vse. Vendar pozabiš na to ... vsi ti ljudje, gledalci, športniki. Na odprtju v Londonu, kjer je bilo 60 tisoč ljudi, sem samo gledal, da se ne bom kje spotaknil in zvrnil pred vsem stadionom. Je pa adrenalin tak, da ga ni mogoče opisati. In same tekme, od prvega do zadnjega dne, so bile razprodane.
Kako ste se počutili pred prvo tekmo?
Spomnim se, da sva si šla s trenerjem dan pred mojim nastopom ogledat eno od tekem, vzdušje na njej. Takrat mi je trener rekel, da sta samo dve možnosti. Ali se mi bo čisto strgalo in bom dosegel super nore rezultate ali pa bom zmrznil. Na srečo se je zgodilo prvo. Ko to doživiš, ugotoviš, da se je splačala vsaka minuta treninga.
Koliko je v paraolimpijskem športu tega profesionalizma, gladiatorstva?
Čedalje več. Ko sem začel leta 2009, je bilo v finalu na 50 metrov prosto med prvim in zadnjim deset sekund razlike, zdaj je tri sekunde in pol. Nemci na primer na igre pošljejo samo tiste, ki lahko dosežejo medaljo. Tja se ne hodimo le kazat in nabirat izkušnje. Temu so namenjena manjša tekmovanja.
Za paraolimpijske igre, ki bodo prihodnje leto v Riu, lahko rečeva, da je kolajna za vas realnost in da merite nanjo.…
Ob trdem delu druge izbire niti ni. Zelo bom razočaran, če je ne bo. Od Londona sem napredoval osebnostno in v plavanju.
V koliko disciplinah boste nastopili?
V treh, 50, 100 in 200 metrov prosto. Pri zadnji disciplini imam tudi največ možnosti za kolajno, ker sem bolj ustvarjen za dolge proge.
Kako je v Sloveniji poskrbljeno za paraolimpijce? Nekaj o tem že veste, saj ste že bili na igrah.
Paraolimpijski šport spremljam od leta 2008, ko sem začel tudi sam plavati. Takrat sem spoznal soplavalca Dejana Habčiča in spremljal njegove rezultate v Pekingu. Zdaj bom malo kritičen. Takrat je bilo rečeno, da bo ob desetih zvečer enourna reportaža o rezultatih naših paraolimpijcev. To reportažo sem dočakal šele ob pol enih zjutraj. To se mi je zdela velika žalitev za tekmovalce. Na srečo se je v Londonu zgodila prelomnica, novinarji so nas začeli spremljati, denimo ekipa TV Slovenija in novinar STA, imeli smo medijskega atašeja, za vse je bilo poskrbljeno, tako da so bili rezultati v Sloveniji takoj po tekmovanju. Zato nas je tudi slovenska javnost lahko bolje spoznala, naše delo, naše rezultate, in tako je ostalo tudi po igrah. Mislim, da je bil narejen ogromen napredek.
Pri promociji športa invalidov je korak naprej naredila tudi zveza.
V najrazvitejših državah iz športnikov invalidov delajo prave zvezde. Njihovi vrhunski dosežki so ovrednoteni enako kot dosežki drugih športnikov. Vem, da so v Veliki Britaniji po igrah v Londonu svoji paraplavalki izkazali tako čast, da so po njej poimenovali eno od prog na londonski podzemni železnici, kar je po drugi strani velika promocija za športnike invalide. Je pa res, da je bil tudi v Sloveniji na tem področju narejen velik napredek.
Ste prvi paraolimpijec, zaposlen v državni upravi. Kaj pa sponzorji, se zanimajo za vas, tako kot za druge plavalce?
V zadnjem času sem se začel ukvarjati tudi s tem. Sponzorji so sponzorji, to niso donatorji, in želijo nekaj v zameno. Želijo, da se pojavljaš v medijih, da si prepoznaven. Pri plavalcih je to težko, ker smo omejeni s tekmami. Ni tako kot pri smučarjih, kjer imajo tekmo vsak teden in so takrat tudi na televiziji.
Ker trdo trenirate dvakrat na dan, da ste profesionalni športnik, za kaj drugega ni časa in šport je vaša služba. Se da od nje živeti?
Služba v državni upravi mi res pomaga, da z vsemi stroški pridem skozi mesec, da bi kaj dal na stran, je pa že težko. Zaposlen sem v Finančni upravi RS, v carinski enoti. Moje obveznosti so bolj promocijske, da se udeležim kakšnih dogodkov, vsekakor pa je moja največja obveznost trening. Letos sem bil na primer v Mariboru na olimpijadi, kjer je sodelovala carina in tam sem sodeloval kot predstavnik športnikov. Predvsem otroci imajo zanimiva vprašanja, na katera še sam ne znam odgovoriti. Saj veste, kako je mogoče vse narediti z eno roko, pa o športu, kako je na paraolimpijskih igrah.
Kaj pa po tem, ko bo aktivnega tekmovanja enkrat konec?
Končujem fakulteto za poslovne vede, tako da je šport zame kariera pred kariero. Ko bom enkrat iskal službo, bo dejstvo, da sem bil športnik, zagotovo prednost.
Koliko je vam šport pomagal v življenju, vam ga osmislil?
Trenutno mi je plavanje vse. Zaradi njega sem videl ogromno sveta, spoznal številne ljudi. V življenju se mi je odprlo res veliko priložnosti, in to samo zaradi športa, plavanja. Seveda ob tem spoznavaš tudi samega sebe, premaguješ lastne strahove, omejitve, da o disciplini, na katero se navadiš, sploh ne govorimo.
Zakaj ste postali tako uspešen športnik? So vas k temu spodbujali starši, okolje?
Nekaj je v značaju, da nisi nikoli zadovoljen z doseženim, da hočeš zmeraj več. Je pa res, da sem že kot otrok oboževal šport, veliko sem igral nogomet s prijatelji na igrišču, čeprav sem bil astmatik in so mi rekli, da se ne smem naprezati. Kljub temu sem veliko divjal po hiši in tvegal napade astme.
So se starši zelo bali za vas?
Največja napaka staršev je, da invalidnega otroka zavijajo v vato. Po telesu imam ogromno brazgotin, ker sem ves čas padal, se razbijal. Niso me ujčkali. Naučili so me, da se ne smem bati bolečine in da se iz neuspeha vedno česa naučiš.
Kaj bi sporočili ljudem, mogoče staršem invalidnih otrok in samim invalidom?
Ne zavijajte otroka v vato, ker s tem otroku samo škodite. Invalidi so tako narejeni, da začnejo to pomoč, pripravljenost, da jim nekdo pomaga, hitro izkoriščati. Treba se je čim več gibati, čim več hoditi ven, med ljudi. Že to, da greš v družbo, da nisi doma, je zelo v redu. Treba je sprejeti, kar je, in razmišljati o tem, kako napredovati. Glede športa pa: invalidski šport ima toliko različnih panog, da tudi tisti najtežji najdejo kaj zase. Športna disciplina boccia (dvoransko balinanje) je denimo primerna za invalide z najhujšimi poškodbami. Zato le pogumno! In še to: ne ustavite se pred prvo oviro. Treba je najti rešitevin iti samo naprej. Ovire so samo v naših glavah.x
Vanda Levstik