Knjiga Tchaikovsky's Empire: A New Life of Russia's Greatest Composer (Imperij Čajkovskega: Novo življenje največjega ruskega skladatelja) bo pod okriljem Yale University Press izšla v prihodnjem tednu. Avtor Simon Morrison, profesor glasbe ter slovanskih jezikov in književnosti na univerzi Princeton v New Jerseyju, je zadnje desetletje brskal po gradivu več ruskih arhivov, ki ga glasbeni zgodovinarji prej niso pregledali oziroma upoštevali.

"Imel je bogastvo, fante, dekleta. Res je imel pravljično življenje."
Tako neobjavljena pisma kot dnevniški zapiski razkrivajo skladateljevo plat, ki je bila doslej "izključena iz konvencionalne in zavajajoče trpeče melanholične pripovedi", poudarja Morrison v knjigi. Čajkovski po njegovih besedah ni bil trpeči genij, ki ga muči lastna homoseksualnost, piše The Guardian.

"Določena pripoved o Čajkovskem je bila vklesana v kamen od sredine minulega stoletja do danes in ugotovil sem, da je popolnoma napačna. (...) Njegovo biografijo so učenjaki sramotno popačili – skoraj na način, ki bi lahko rekli, da je homofoben –, ker ga predstavljajo kot trpečega geja, ki je bil nesrečen v življenju in ljubezni, njegova glasba pa je tako zreducirana na zvok trpljenja," zapiše Morrison in dodaja, da "ni bil nič od tega. Bil je uspešen, bil je deležen veliko ljubezni družine in prijateljev, imel je bogastvo, fante, dekleta. Res je imel pravljično življenje".

Zmotno naslanjanje na ene in iste omejene vire?
Po mnenju avtorja sveže biografije napačne domneve o Čajkovskem izvirajo iz zanašanja na iste omejene vire. Pri tem izpostavlja predvsem skladateljevo korespondenco z mecenko Nadeždo von Meck, ki se je navduševala nad nemškimi romantičnimi skladatelji in transcendentalnimi ideali. Čajkovski ji je v znamenitem pismu opisal svojo Simfonijo št. 4, pri čemer razpravlja o temah, kot so usoda ter nasprotujoči si sili dobrega in zla, v povezavi z izvirnim naslovom stvaritve Dva leva, za katero je navdih našel na potovanju v Benetkah. "To je morbidno pismo in všeč ji je bilo. (...) Ko ji je Čajkovski opisal glasbo, je zapisal nekakšno zgodbo o tem, kako nas bo vse doletela usoda. Nato prisluhneš glasbi … in zdi se, da tisto, kar trdi, ne ustreza glasbi", poudari v knjigi.

Domneva, da je bila melanholija odraz njegove spolnosti
Avtor na podlagi pisem, ki jih je Čajkovski napisal drugim naslovnikom, sklepa, da je "visokoleteče, idealistične stvari" napisal posebej za to mecenko. "Najslabša stvar, ki jo je naredil, je bila, da je napisal tisto pismo (Nadeždi von Meck, op. a.). V pismih, ki ji jih je poslal, je kot vedno razočaran nad samim sabo. Ker je bil gej, se je uveljavila pripoved, da je ta melanholija nekako odraz njegove spolnosti."

V Velikem svetovnem biografskem leksikonu je na primer mogoče prebrati, da skladatelj v zasebnem življenju ni bil srečen. Njegovi domnevni nevrotičnost in čustvena razrvanost, združeni z latentno homoseksualnostjo, bi ga naj pognali v osamljenost in močno vplivali na njegovo ustvarjanje. Kot še piše v leksikonu, naj bi se umiril šele po hudih udarcih, med katere spada tudi nesrečni zakon s svojo nekdanjo študentko Antonino Miljukovo, s katero se je poročil leta 1877, a je že po šestih tednih začel živeti ločeno od nje. Po domnevnem živčnem zlomu in poskusu samomora je s podporo bogate vdove von Meck začel ustvarjati v bolj urejenih razmerah.

Velja omeniti, da je ruski predsednik Vladimir Putin v enem izmed intervjujev dejal, da je bil Čajkovski po njegovem mnenju gej, a je ob tem poudaril: "Pravijo, da je bil homoseksualec, in če povem po resnici, ga ne ljubimo zaradi tega, ampak zato, ker je bil velik glasbenik. Vsi ljubimo njegovo glasbo."

Seveda tudi Čajkovski, rojen leta 1840 v Votkinsku v tedanjem ruskem imperiju, ni bil povsem neskrben človek. Med drugim je v enem svojih zapisov izrazil strah za svoje zdravje, zlasti glede kolere, ki je ubila njegovo mamo. In dejansko je res tudi sam leta 1893 umrl za posledicami te bolezni. Vendarle pa je bil sposoben videti tudi smešno stran slabega zdravja, predvsem glede težav s prebavili, o čemer priča čačkarija samega sebe v stiski na vlaku.

Od spolnih dogodivščin do strašanskih težav s črevesjem
Mnoga skladateljeva pisma svojim sorojencem, s katerimi si je bil blizu, so po Morrisonovih besedah "izjemno smešna in nazorna. (...) Nekatera so popolnoma pretirana", primerja jih celo s smislom za humor tipa Monty Python. Čajkovski je v svojih pismih pisal "o vsem, od svojih spolnih dogodivščin do svojih strašanskih črevesnih težav. Res so zelo smešna".

Morrison se je zakopal tudi v neobjavljena pisma in dnevniške zapise skladateljevih sodobnikov. Eden izmen glasbenih kritikov se je v neobjavljenem dnevniku iz leta 1877 spominjal skladatelja na večerji med "lepimi ljudmi svetovne slave": "Pjotr ​​Iljič je prevzel vlogo Amfitriona (lik iz grškega mita, ki je zaslovel z Molierovo komedijo kot velik zabavljač in gostitelj, op. a.). Ostrige so bile postrežene in so z neverjetno hitrostjo izginile z velikega krožnika, za njimi pa je ostala precejšnja količina morske vode ... 'Ali želite videti čarovniški trik?' je vprašal Pjotr ​​Iljič (...) V posodo z ostrigami je zlil pol kozarca vodke, kar je povzročilo takojšnje vznemirjenje v morski vodi ... Migetalkarji, ki živijo v vodi ... so protestirali zaradi izjemno neprijetnega presenečenja, ki jim ga je prinesel ... Ni treba posebej poudarjati, da je bil naš cenjeni Peter Iljič v središču pozornosti," navaja The Guardian.

Simon Morrison se je v svoji knjigi lotil vnovične preučitve odnosa med skladateljevo glasbo, osebnim življenjem in politiko, med drugim njegovo podporo carjema Aleksandru II. in Aleksandru III. ter njegovo ukvarjanje s kulturami imperialnih obrobij – v Ukrajini, na Poljskem in na Kavkazu, je mogoče prebrati v opisu knjige.

Peter Iljič Čajkovski je bil predstavnik t. i. ruske klasike. Med njegovimi najbolj znanimi stvaritvami so baleti Labodje jezero, Trnuljčica in Hrestač. Njegov opus poleg baletov zajema več oper, med katerimi sta najbolj znani Evgenij Onjegin in Pikova dama, ter mnogo orkestralnih in zborovskih del. Napisal je tudi sedem simfonij, nemara najbolj znana je šesta, imenovana tudi Patetična.