V ljubljanski Drami je gostovalo Zagrebško gledališče mladih z uprizoritvijo Moj sin samo malo počasneje hodi (Moj sin samo malo sporije hoda) mladega hrvaškega dramatika in dramaturga Ivorja Martinića v režiji Janusza Kice. Martinić kot dramatik slovenskemu občinstvu ni neznan; pred tremi leti je njegovo dramo Drama o Mirjani in tistih okrog nje (Drama o Mirjani i ovima oko nje) v Mestnem gledališču ljubljanskem režiral Dušan Jovanović, v obeh dramskih delih pa s prepoznavno avtorsko noto slika isti svet. Vsakdan družinskega in prijateljskega kroga z rutinirano in izpraznjeno govorico izrisuje univerzalno čustveno pokrajino, obarvano predvsem melanholično. V ospredju odrskega dogajanja ni toliko zgodba kot izsek življenja, ki nevsiljivo začrtuje psihološke temelje naših potreb, s katerimi vstopamo v najrazličnejše odnose in tudi dopuščamo, da nas ti ne zadovoljujejo. Osebe tako preveva nenehen občutek nečesa manjkajočega, ki bi življenje odelo v prijaznejše tone.

Dramo Moj sin samo malo počasneje hodi je Ivor Martinić napisal po naročilu Zagrebškega gledališča mladih, ki se je v sezoni ob premieri uprizoritve novembra 2011 fokusiralo na temo drugega in drugačnega. Tematiko je zaobjel z naslovnim motivom uprizoritve, invalidnostjo 25-letnega Branka (Vedran Živolić), ki zaradi napredujoče bolezni ne more več hoditi niti s pomočjo bergel in tako ostaja priklenjen na voziček. S tem dejstvom se še najtežje spopadata njegova starša, pretirano zaskrbljena mati brez čustvene opore, 50-letna Mia (Ksenija Marinković) in od družine distancirani in odtujeni oče (Sreten Mokrović). Bolj kot sama telesna okvara se zdi problematično odzivanje družinskih članov, ki zaradi strahu in lastnih predsodkov sinovega stanja ne zmorejo sprejeti. Komunikacija, obremenjena predvsem z nezmožnostjo hoje, Branka zreducira na njegovo bolezen, ki v vsakem primeru ostaja tuja vsem, razen njemu samemu, in tako odseva širše karakteristike družinskih odnosov, v katerih je vsak ujet v svoj lastni svet občutij in želja, sam prav tako tuj drugemu kot nesposoben navezati stik z drugim. V zreduciranih medsebojnih odnosih in praznini, ki zaznamuje življenje posameznika, se bolezen navsezadnje izkaže zgolj kot lakmusov papir, na katerem se zbirajo strahovi pred upočasnjenim, zaustavljenim, minljivim in nezadovoljenim življenjem.

Generacija Brankovih staršev (od 45 do 55 let) se sooča z lastno neizpolnjenostjo in odtujenostjo v zakonu, staranje v večno ponavljajočih in podobnih si dneh jih kruto opominja na izgubljene možnosti in ujetost v tem, kar je. To stanje Brankovo mamo žene v počasno sprijaznjenje z otopelostjo, ki jo Ksenija Marinković ovije z jasnimi ostanki živahnega karakterja, ki se preveša v (ob)upajočo žalostno osamljenost, le na trenutke prežeto z medlimi izbruhi skorajda histeričnosti. Ti so pri njeni mlajši sestri Riti (Urša Raukar) izrazitejši kot izbruhi zatajevanega nezadovoljstva, skritega pod na videz uspešnejšo podobo. Če se zdi, da življenje lahko ohranjamo v lepi podobi, vse dokler njegove (zloščene) površine ne prebije nekaj, česar si ne želimo in kar to podobo definitivno kvari, je inteligentna, vitka, lepo urejena in nekoč ambiciozna Rita vsekakor na točki, časovno postavljeni pred začetkom krhanja te podobe. Njeno življenje morda sprva še povzroča zavist, saj daje videz urejenega in popolnega, Rita pa se še uspešno izogiba nepopolnostim, ki bi lahko kvarno vplivale na to podobo, a se vedno pogosteje ruši s plazom besed, banalnim ali situacijam neustreznim, ki razkrivajo notranjo bolečino.

Medtem ko Ksenija Marinković in Urša Raukar predstavljata ženska lika na vrhuncu svojega preobrata in njuno bolečinsko jedro poka po vseh šivih, otožno linijo njunega življenja vpenja na eni strani mlada generacija v svojih dvajsetih (Miin sin in hči - Lucija Šerbedžija, njuna prijateljica - Jadranka Đokić, Dorisin fant - Goran Bogdan in neprisotni, a omenjani Ritin sin) ter na drugi strani Miina in Ritina 70-letna starša (Doris Šarić-Kukuljica, ki z upodobitvijo nekoliko "odštekane" starke, ki rada preklinja, poskrbi tudi za humorno noto, in Damir Šaban). Še nezačrtano življenje mladih se zdi polno najrazličnejših možnosti in upanja, a hkrati ga s potrebo po ljubezenskem predajanju, ki bi maskiralo notranjo praznino, že močno zaznamuje "past generacije staršev". Manj obremenjeno sprijaznjenje v igro prineseta šele Doris Šarić in Damir Šaban kot najstarejša generacija, ki objektivno gledano sicer nista na boljšem (njun odnos je odtujen, okoli njiju poteka izpraznjeno življenje, zaradi njenega bolezenskega pozabljanja se hčerki do nje obnašata kot do otroka, moževo prijazno naklonjenost pa nenehno zavrača), a lika uprizorita z neke vrste distanciranostjo starostnikov, ki ne spreminja okoliščin, temveč zaznavo teh in prisojanje pomena. Ko se ona nenehno zateka v lastno uteho domišljijsko zgrajene preteklosti, to dejanje ne pomeni bežanja iz obupa, ampak prej nadomestno ustvarjanje zadovoljstva iluzije, in ko je njegova nežna pomoč zavrnjena in odide v park, to ni dejanje bežanja, ampak motivacija za pogled v naslednji trenutek, primeren za sprehod.

Sreten Mokrović kot Miin in Krešimir Mikić kot Ritin mož sta vseskozi osebi "ob strani" - a ne ob strani svojih zakonskih partneric kot opora in sopotnik v "lepem in grdem", temveč kot distancirana in v čustveno tragedijo nevpletena moška lika. Kot takšna ju lahko prepoznamo zelo hitro, ne moremo pa prebrati njunih čustvenih svetov. Njuna dejanja so skopa; Miin mož kot le more hitro zbeži iz utesnjenega doma v park, Ritin "podrejeni, ubogljivi" mož jo poslušno spremlja na obisk, in sicer fizično prisoten trpno prisostvuje dogajanju, a njuno razumevanje in občutenje življenja in dogajanj občinstvu ni dosegljivo. Tako kot že v Drami o Mirjani in tistih okrog nje se Martinić vrti predvsem okoli ženskega sveta ali drugače: njegov svet tragičnih in melanholičnih občutij poganjajo ženske, moški se distancirajo, svojih občutij ne prikazujejo ali neizstopajoče stojijo nekje ob robu.

Delno gre za stereotipen pogled na funkcioniranje, določeno s spolom, ki pa zaznamuje tudi druge Martinićeve like. Ti so začrtani izredno jasno in prepoznavno vsakdanje, na meji s psihološkim klišejem tipa kot osebe, zgrajene v določenih socialnih, kulturnih, generacijskih, spolnih in drugih okoliščinah. Martinićeve osebe niso nič posebnega, so naši prijatelji, znanci, sosedje, sodelavci ... kar jih približa kateremu koli gledalcu s čisto človeško dimenzijo, brez potrebe po vstopanju v nek nov svet. A kar prebije to vsakdanjo "neposebnost", je avtorjeva globoka zareza v psihologijo tega sveta, ki jo izrisuje prek banalnih (po)govorov, ponavljajočih se replik, otrplih akcij in s humorno obarvano toplino v razumevanju sodobne tragike - praznine, ki naseljuje ne le svet okoli nas, ampak predvsem nas same. Ta zareza priča o tem, da je zares pomembno predvsem tisto, kar je najbližje nam in najgloblje v nas, čeprav do tega ni lahko priti in prav zato uprizoritev, ki tenkočutno sledi vsemu, kar se skriva za in med vrsticami dramske igre, preseneča s svežim pogledom v naše najintimnejše svetove in z iskrenostjo predstavljenih življenj, ki sežejo v avditorij.

Nika Arhar