Mosaic, eksplozija spleta in Netscape

Prvi brskalnik je leta 1990 napisal nihče drug kot sam izumitelj svetovnega spleta Tim Berners-Lee. To je bil WorldWideWeb oz. Nexus, video uporabe tukaj. Ni dolgo trajal, povozila ga je poplava svežih imen, kot so ViolaWWW, Lynx, Arena, Erwise ... Svetovni splet je bil vendar nepopisana knjiga in množica akterjev je planila, da se zapiše v zgodovino. Zagonska podjetja, zanesenjaki v garažah in izučeni profesorji so jeli kovati svoje brskalniške pogone.

Posebno srečo (in veščine) so imeli na Univerzi v Illinoisu. Tam so pod vodstvom Marca Andreesena izdelali Mosaic, brskalnik, ki mu zgodovinarji digitalnega pripisujejo pomembne zasluge za eksplozijo svetovnega spleta. Bil je precej bolj intuitiven in preprost za uporabo, kar je izkušnjo približalo množicam. Ko so ga leta 1993 splovili, je WWW obsegal zgolj nekaj ducatov spletnih mest, kaj kmalu pa jih je bilo tisoče in tudi desettisoče.

Toda univerzitetno okolje ima svoje omejitve, zato je Andreessen pograbil izkušnje, ožjo ekipo in ustanovil Netscape Communications Corporation, znotraj katerega je ustvaril še boljši brskalnik: Netscape Navigator. Prinesel je za tiste čase revolucionarne zadeve, kot so piškotki in JavaScript. Poleg tega je spletne strani prikazoval sproti, v nasprotju s prejšnjimi brskalniki, na katerih je bilo treba za prikaz počakati na vse elemente. V času bakrenih povezav je to pomenilo minute bolščanja v nič. Kaj kmalu je kraljeval modemom. Leta 1997, ko je število spletnih mest prvič preseglo milijon, so ljudje za deskanje po spletu 90-odstotno uporabljali navigatorja.

Pax Exploriana in stagniranje

Eksplozija svetovnega spleta je pritegnila pozornost Microsofta, velikana operacijskih sistemov. V dirko je vstopil velikopotezno. Pridobil je licenco za izvorno kodo Mosaica in na njej zgradil Internet Explorer. Sprva je bil dokaj neroden in nedodelan, a zaostanek je hitro nadomestil. Microsoft je imel dve ključni prednosti. Najprej poslovni model. Medtem ko so netscapovci morali za preživetje brskalnike dejansko prodajati, je Microsoft imel močno finančno zaledje in je Raziskovalce najprej vključil v znani paket Microsoft Plus!, nato pa zastonj dodajal vsaki kopiji oken, po dogovoru tudi Applovim napravam. Netscape se je medtem mučil z nerodno distribucijo prek demoploščkov revij in ponudnikov medmrežja. Tako je Microsoft že leta 1998 prehitel konkurenco in tri pomladi pozneje zajel kar 96-odstotni tržni delež.

Nič ni pomagala ugotovitev nadzornikov trga, da si je Microsoft prevladujoč položaj pridobil na nepošten način. Nič ni pomagala večmilijardna kazen. Zmagovalec prvih brskalniških vojn je bil znan, spektakularni osmoljenec tudi.

Začelo se je obdobje pax exploriana, ki pa v nasprotju z antičnim rimskim mirom ni bilo v znamenju obilja. Svetovni splet je z vidika brskalnikov stagniral. V šoli, službi ali doma, Internet Explorerju se tako rekoč ni bilo mogoče izogniti in velikan iz Redmonda se je očitno počutil tako udobno, da med letoma 2001 in 2006 tako rekoč ni vlagal v razvoj brskalnika, Mosaicovega sina, in se povrhu vsega požvižgal na spletne standarde. Prav to pa je bil začetek njegovega konca. Ko je leta 2008 izdal dolgo pričakovani Internet Explorer 8, se je ta na standardnem testu ACID3 odrezal tako slabo, da se je med ljudmi hitro prijela krilatica: "Internet Explorer, prvi brskalnik na svetu za nalaganje drugih brskalnikov!"

Ko lev spi, šakali plešejo

Medtem ko je velikan spal, so daleč za njegovim hrbtom pokali kokoni. Zagovorniki odprtokodnega sistema in svobodnega, odprtega interneta so pripravljali svoje odgovore. Na prelomu tisočletja sta bila "na svitlo dana" malčka, ki jima je bilo dano usodo svetovnega spleta obrniti na glavo.

Prva ličinka je izšla iz Netscape Navigatorja. Ko je bil ta v zadnjih vzdihljajih, so avtorji ob strani napihnili rešilni čoln. Kodo brskalniškega pogona so odprli javnosti, pod svoje okrilje pa jo je vzela neprofitna fundacija Mozilla. Rokave je zavihalo kup prostovoljcev, nezadovoljnih z odnosom tehnološkega giganta, in leta 2004 splavilo Firefox 1.0. "Microsoftov Internet Explorer je dobil resnega tekmeca," je že tedaj pisal MMC. Ljudje so ga toplo sprejeli, jel je hitro rasti in v Sloveniji leta 2009 končal pax exploriano. Tudi na mednarodni ravni se je urno širil in le še nekaj pomladi mu je manjkalo do brskalniškega prestola. Toda lisici ni bilo usojeno.

Od študentov do mednarodne korporacije

Kriva je bila druga ličinka, ki je izšla iz odprtokodne skupnosti KDE, polne študentov in zanesenjakov. Leta 2000 je splavila brskalniški pogon KHTML. Pusta kratica z neslutenim potencialom. Na njej so zgradili še danes živi brskalnik Konqueror, a še pomembnejše je, da je potencial kaj kmalu prepoznal nihče drug kot Apple, ki je zgrabil odprto kodo in na njej izgradil lasten pogon, imenovan WebKit, iz njega pa znani brskalnik Safari, izdan leta 2003. Toda Safari sam ni ravno premikal gora – kraljeval je le v kraljestvu Steva Jobsa, zunaj se ni prijel.

Štafeto je zmagovito prevzel nihče drug kot Google. Ne bodi len je zagrabil Applov Webkit, nekaj Mozillinih knjižic in široko paberkoval po drugih odprtokodnih virih. Iz vsega skupaj je leta 2008 sešil Chrome: slok, hiter in očitno dober brskalnik. Test Acid3, na katerem je dve leti predtem IE pogrnil z oceno 20/100, je Chrome položil s popolnim točkovanjem: 100/100.

Kmalu zatem se je znebil še Applove preteklosti in odprtokodni pogon WebKit predelal v Blink. Že leta 2011 je Chrome prehitel Firefox, zgolj pomlad več je potreboval, da je s prvega mesta – prvič po dvanajstih letih – sklatil Internet Explorer. Zgodovina je bila napisana. Odtlej je konkurenca v prostem padu. Vsi padajo ali pa stopicajo na mestu.

Po propadu Explorerja novemu enoličju naproti

Danes sta – po številkah sodeč – relevantna samo še dva brskalnika. Googlov Chrome, ki zajema dvotretjinski delež, in Safari, ki se drži pri dobrih petnajstih odstotkih (zaradi zaprtosti Applovega sistema). Firefox? Samo še štirje odstotki. Vseh preostalih 70 brskalnikov, ki smo jih omenili prej, se gnete spodaj, v "leglu brezupa". Dolg seznam imen s prgiščem ali drobcem odstotka.

Na kitajskem trgu sicer uspeva androidni UC Browser, a ta je za našo sfero nepomemben.

Pax chromiana je drugačen

Deja vu obdobij Netscape Navigatorja in Internet Explorerja? Le do neke mere. Pax chromiana je drugačen. Na vidiku ni ničesar, kar bi Chrome ustavilo. Tudi zato, ker se – v nasprotju z Microsoftom v najboljših časih – Google trudi. Veliko vlaga v Chrome in uporabniško izkušnjo, njegova razvijalska orodja so odprta in do programerjev prijazna, njegov ekosistem brezšivno povezuje celo plejado zastonjskih storitev, ki nas razvajajo iz dneva v dan, Chrome pa spletne standarde bolj ali manj spoštuje. Googlu je – glede na postorjeno – dejansko mar za razvoj medmrežja in uporabniško izkušnjo.

Drugič zato, ker smo globoko v dobi prenosnih telefonov. Danes več ljudi deska z mobilniki kot z računalniki. Kdor nadzoruje milijarde prenosnih naprav, ta lahko uporabnikom promovira tudi druge svoje storitve. Google je mobilniški mastodont, njegov operacijski sistem Android je na vseh pametnih telefonih, ki niso Applovi. Android uporabniku na pladnju postreže s Chromom. Kar je priročno in dovolj dobro, bo večina uporabljala.

Zmagovalec ne bo tisti z najbolj ozaljšano, z dobrotami naphano ponudbo. Zmagal bo tisti, ki bo največ uporabnikom v obraz porinil privzeti izdelek. Dokaz je Safari. Ni najboljši brskalnik, po številnih vidikih ga Chrome in Firefox prekašata. Kljub temu je na drugem mestu.

Tretjič zato, ker je danes zares relevanten le še Chrome. Pred desetimi leti noben razvijalec ne bi izdal nečesa, kar ni videti lepo na Firefoxu. Danes je to postranska skrb.

En pogon za vse

Tudi največji brskalniški pogoni so podlegli. Po upokojitvi osovraženega Internet Explorerja (pogon Trident) leta 2015 je Microsoft poskusil popolnoma na novo. Googlu se je po robu postavil z razvojem povsem novega pogona EdgeHTML in brskalnika Edge. Toda niti tehnološki velikan ni dovolj. EdgeHTML je bil letos po tiho odklopljen z respiratorja, novi Edge teče na Googlovi kodi.

Že od leta 1994 je številne navduševala Opera, znana po številnih inovacijah (npr. zlaganje zavihkov), predvsem pa po visoki stopnji prilagodljivosti. Dolgo je vztrajala s pogonom Presto, a ni šlo. Od leta 2013 Opera teče na Blinku.

Drugih tako rekoč ni več. Edini še preživeli pogon iz vseh brskalniških vojn je Mozillin pogon Gecko, ki se z eno roko še drži na robu prepada. Danes zavzema le še pet odstotkov in se še krči. Vseh preostalih 95 odstotkov zavzema Googlov Blink. En pogon za vse.*

* Opomba: iz slike je izštet Applov pogon WebKit. Apple namreč ščiti svoje mobilnike in dovoli le tiste brskalnike, ki so zgrajeni neposredno na WebKitu.

In tu smo danes. Chrome+Blink, nato dolgo nič, še nekaj časa nič z dodatkom pisanega ništrca, nato Firefox. Za njim pa ducati in ducati imen, ki skoraj nikogar ne zanimajo.