S težkimi porodnimi krči se je, in to ravno v Tartinijevem letu, rodil 21. Tartini festival, ki ga je resda v zadnjem hipu finančno podprla Občina Piran, a ga je navsezadnje rešila prožnost in prizadevnost organizatorjev, Kulturnega društva LibArt, pomoč pokroviteljev in tujih kulturnih institucij, predvsem pa velika pripravljenost glasbenikov, ki so se hitro in brezpogojno odzvali veliko prepoznemu vabilu. Med njimi je nekaj zvestih spremljevalcev Tartini festivala, kot so I Solisti Veneti, Ansambel 1756 Salzburg ali Il terzo suono, pa solisti Erich Höbarth, Cristoph Coin, Tommaso Luison, Konstantin Hiller, Iveta Schwarz in Gianpiero Zancco, pa tudi nekaj zvenečih imen, ki smo jih prvič srečali v Piranu: Fabio Biondi, orkester Lorenzo da Ponte in Matthieu Camilleri. Vsekakor gre za umetnike, ki imajo globoko spoštovanje do Tartinija kot skladatelja, zato se jim zdi nujno potrebno sodelovati v vrhunskih projektih, ki ohranjajo Tartinijevo dediščino in vztrajno odkrivajo njegovo zapuščino.

Za uvodne takte je letos poskrbel sloviti italijanski ansambel I Solisti Veneti, ki je dodobra napolnil Križni hodnik Minoritskega samostana. V njem pa tokrat ni zvenela le baročna glasba, saj je dirigent Giuliano Carella spored dopolnil z deli Riharda Straussa in Arnolda Schönberga. Sklenil pa ga je vendarle s Tartinijem, ki je s Sinfonio v G-duru, za katero pravzaprav še nimamo natančnih dokazov, da je res Tartinijeva, zazvenel tudi na samem začetku. Ansambel iz Padove, ki je v svojih šestdesetih letih delovanja pod vodstvom Claudia Scimoneja zaslovel po vsem svetu, pogosto in vselej z velikim veseljem gostuje v Piranu. Carella, ki je po smrti maestra Scimoneja prevzel vodstvo, se tako v pristopu do ansambla kot v izbiranju sporeda z velikim spoštovanjem spominja svojega predhodnika. Sekstet izbranih solistov je v vseh treh skladbah ubranil sloves ansambla in tudi Schönbergova Ozarjena noč je v Križnem hodniku Minoritskega samostana izzvala veliko odobravanja poslušalcev. Z njo so Solisti Veneti prinesli sporočilo upanja v prihodnost Tartini festivala v Piranu.

Drugi koncert je, sam s svojo violino, oblikoval Francoz Matthieu Camilleri, iskani specialist za baročno izvajalsko prakso, v kateri je razvil celo svojo tehniko igranja, nekakšen sistem polifonih refleksov za godala, s katerim lahko sam na violini izvaja tudi spremljevalne basovske tone. Zlasti pa je znan po improvizacijah, ki so najbolj zanimive prav pri Tartiniju. Zato mu je pred petimi leti Camilleri posvetil svojo ploščo, del njene vsebine pa predstavil na koncertu v Piranu. Ob znanih sonatah smo na njem slišali improvizacije tudi na teme, ki jih je violinistu predlagalo občinstvo. Pa tudi v teh primerih se je tenkočutno vživel v Tartinijev svet. In, kot je sam povedal, se je vanj veliko laže poglobil v Tartinijevem rojstnem kraju.

Temu izjemnemu, doživetemu in skorajda intimnemu poklonu mojstru narodov za sladokusce je dva dni kasneje na Tartini festivalu sledil koncert slovitega violinista Fabia Biondija, trenutno enega najpomembnejših in najvplivnejših violinistov v svetu, ob znanem ansamblu Lorenzo da Ponte, ki že trideset let združuje najboljše glasbenike srednjeevropskega prostora. Njegovi člani prihajajo iz vrst vrhunskih ansamblov ter orkestrov iz vse Evrope in prvih deset let je bil njegov koncertni mojster prav Fabio Biondi. Pod taktirko Roberta Zarpellona so oblikovali večer glasbe Tartinija ter njegovih sodobnikov Vivaldija, Hasseja in Nardinija. A največ umetniške moči je solist vložil prav v Tartinijervo partituro, saj goji do tega skladatelja posebno ljubezen in izjemno spoštovanje. "Tartini je bil izredno skromen in povsem podrejen glasbi. Danes se žal figura izvajalca postavlja nad pomen glasbe, Tartini nas pa vedno znova opominja na pomembnost skromnosti, ki jo moramo ohraniti v odnosu do glasbe." Prav ta skromnost in hkrati nežnost je prevevala igro Fabia Biondija, ki je v tem duhu v Tartinijevi partituri tudi okraševal tone. Celoten koncert za violino in godala je izzvenel prefinjeno in enovito. Ansambel pa se je izkazal tudi z ognjevito izvedbo Vivaldijevega koncerta in prikupno igro Hassejeve Sinfonie.

V nedeljo je z osmim koncertom razveselil številno piransko občinstvo še en stalni izvajalec, festivalski ansambel Il terzo suono, ki je poslušalcem podaril prikupen preplet Tartinijevih in Vivaldijevih partitur. Ansambel so tokrat sestavljali violinist Werner Neugebauer, violončelist Milan Vrsajkov in čembalistka Elen Braslavsky, ki se poznajo še iz časov študija na Mozarteumu in sodelovanja v ansamablu Camerata Salzburg. Namesto flavtistke Jasne Nadles se jim je v trio-sonatah pridružil italijanski violinist Massimiliano Tieppo, sicer koncertni mojster komornega orkestra Lorenzo da Ponte. V prefinjenem skupnem muziciranju so člani ansambla Il terzo suono pričarali duh 18. stoletja in z njim enega od vrhuncev letošnjega, 21. festivala, katerega glavna zvezda je bil, tudi po besedah programskega vodje Milana Vrsajkova prav Fabio Biondi. Violinistu podobne veličine pa so piranski poslušalci lahko prisluhnili še v sredo. Za sklepne takte bodo drevi poskrbeli violinista Gianpireo Zanocco in Iveta Schwarz ter čembalist Konstantin Hiller.

Ne smemo pa pozabiti, da je Tartini festival piranskemu občinstvu podaril tudi dva večera opernih arij in samospevov, koprskemu pa dva koncerta mladih glasbenikov, Tartini Junior.