Lani spomladi se je v manj kot 12-ih urah kar 13-krat povzpel na Slavnik. V dneh od 28. maja do 1. junija je postavil hitrostni rekord na slovenskem delu evropske pešpoti E6 med Strunjanom in mejnim prehodom Radelj na Koroškem, za kar je potreboval dobre štiri dni. Poleti je kot prvi Slovenec premagal 100 milj oziroma 160 kilometrov dolgo "dirko prek neba" v osrčju ameriškega Skalnega gorovja in zasedel odlično 25. mesto med več kot 300-timi tekači z vsega sveta. Jeseni pa je s tekom v dobrih 9 urah in pol povezal Tržaški in Kvarnerski zaliv ter dokazal, da je Istra ena sama.

"Pomen športa moraš najti najprej v sebi in nato iz tega izhajati," pravi Mitja Volčanšek, ki se je vedno bolj našel v individualnih kot v ekipnih športih. Strast do gibanja je začutil že v srednji šoli. Najprej se je ukvarjal z balinanjem, kmalu za tem pa je sedel na kolo ter začel premagovati tudi najtežje in najdaljše vzpone. Prvih nekaj sto kilometrov je naredil na čisto osnovnem t.i. citybikeu: "Pri nekaterih rekreativnih športnikih sem takoj opazil nek trend, ki se meni osebno zdi malce hecen, in sicer, da se še preden začnejo redno ukvarjati z neko športno dejavnostjo, začnejo ukvarjati z vprašanjem prvovrstne in drage opreme, ki jo nato - to se zgodi mnogim - ob prvi večji oviri ali prvem slabem vremenu pustijo v kakšnem kotu. Moj nasvet je, in tako kažejo tudi moje izkušnje, da je dobro, če se človek najprej preizkusi v določenem športu, ugotovi ali mu sploh leži. Za to ne potrebuješ veliko. Za tek, na primer, potrebuješ za začetek en dober, ne nujno vrhunski par superg, kratke hlače in bombažno majico. Šele nato, če ti neka športna dejavnost leži, se odločiš za bolj zahteven nakup opreme."

Volčanšek se spominja svojih začetkov, ko je bil že enourni tek pravi podvig in je nato telo počasi prilagajal vedno večjim naporom. Poslušal je svoje telo in meje premagoval postopoma. Nikoli ni bil ljubitelj dvoran, rad je v naravi, saj ima športna dejavnost ključen pomen tudi za dušo, ne le za telo: "Zdi se mi, da je ravno pri gorskih in trail tekih stik z naravo najbolj intenziven. Ko tečeš, tečeš zaradi sebe, ker se sprostiš in pri tem uživaš. To bi moralo biti prvo vodilo. Sploh, ko premaguješ daljše razdalje. Cilj je pomemben, a prav tako te mora privlačiti tudi pot do njega in se ne smeš obremenjevati, na primer, z rezultatom. Bistvo je, da prepoznaš svoje zmogljivosti in se nenehno preizkušaš, skušaš premagati samega sebe in tako napredovati."

V teorijo, da ima nekdo t.i. predispozicijo za določen šport, verjame le deloma: "Zgradba telesa je pomembna, a pri vzdržljivostnih športih pride v ospredje predvsem trud, delo, ki ga vložiš v neko dejavnost. Že retorična je debata o afriških tekačih. A tudi različne študije so pokazale, da uspeh temelji na kombinaciji številnih dejavnikov. Pri teh tekačih je eden zagotovo geografski. Živijo na višji nadmorski višini, kar pripomore k boljši krvni sliki in vsi vemo, kako pomemben je kisik za mišice. Njihov način življenja je preprost, ni bogastva, ni komoditet. Živijo skromno in jedo skromno. Tudi športnih copat nimajo vsi, velikokrat tečejo bosi. Fizična dejavnost predstavlja velik del njihovega življenja. Lahko bi rekli, da so ravni gibanja kot so bili naši dedki. Danes pa vemo, se gibamo veliko manj."

V vseh letih je Mitja Volčanšek, poleg svojih osebno izbranih in začrtanih poti, premagal razdalje že na številnih tekih doma in v tujini. A enega se še ni udeležil. To je Istrski maraton, ki je ponos vseh rekreativnih tekačev, sploh v Slovenski Istri. A letos bo to spremenil. Udeležil se bo polovične trase tudi kot ambasador: "Priznam, do zdaj sem se ga malo izogibal. Te ceste in proge so mi na voljo vsak dan in nisem se želel posebej izpostavljati. A organizatorji so sami prepoznali moje udejstvovanje pri tem športu in so me tako letos povabili kot ambasadorja. Povabilo sem seveda z veseljem sprejel in zdi se mi prav, da se tega maratona udeležim tudi kot sodelujoči tekač. Trasa bo lepa in verjamem, da bom tako kot drugi tekači, tudi jaz v prvi vrsti najprej užival."

Čeprav je Volčanšek rekreativni tekač, kar pomeni, da je na prvem mestu služba novinarja na Slovenski tiskovni agenciji, mu načrtov za vsak naslednji izziv ne zmanjka. Tudi letos bo tako. Že v kratkem se odpravlja v Atene na 24-urni cestni tek, ki sicer nekoliko odstopa od njegove dosedanje prakse: "Je res poseben izziv, ker me zanima, koliko kilometrov bom uspel narediti v 24-ih urah. Trasa je začrtana in se ponavlja. Krog je dolg samo kilometer in bo naporno tudi psihično."

Predvsem pa bo na poti velikokrat srečal ene in iste obraze, se je še pošalil ob koncu klepeta v nočnem programu Radia Slovenija iz studia Radia Koper. Mi mu ob tem želimo še veliko uspehov.

Mateja Brežan