Danes je svetovni dan brezdomstva. V koprskem zavetišču za brezdomce, ki deluje pod okriljem Rdečega križa, so ob tej priložnosti pripravili dan odprtih vrat. V studio Radia Koper smo povabili predsednico koprskega območnega združenja Rdečega križa, Ireno Sirotič Dobrila, in enega od brezdomnih uporabnikov zavetišča, Emila Hočevarja. Ob dnevu odprtih vrat se mu je utrnila naslednja misel: "Mi, brezdomci smo odprli vrata, ampak nam jih je višja sila zaprla. Nam, ki smo soočeni s tem problemom, so večinoma vrata zaprta - razen Rdečega križa, ki nam stoji ob strani, najprej s programom nastanitve in z naslednjim programom, ki je odskočna deska za naprej, da se spet nekako vključiš v normalno življenje."

Od brezdomstva nas loči mnogo manj, kot si mislimo

Letošnji dan brezdomstva poteka pod geslom Lahko se zgodi tudi tebi. Ob nizkih plačah in pokojninah v Sloveniji je to še kako res. Irena Sirotič Dobrila je potrdila: "S takšnimi zgodbami se srečujemo vsak dan znova in ne samo pri starejših. Žalostno je, ko vidimo, da prihajajo na vrata mlajši, ko po dolgoletnem iskanju ne najdejo zaposlitve, ko nimajo več doma, strehe na glavo. Hudo je, ko jih vidiš, da zapadejo v kakšno odvisnost. Te zgodbe so zelo krute. Kruto je pa še to, da so minimalne plače take, da lahko zgolj poravnaš najemnino in obratovalne stroške, malo ti ostane še za hrano. Kaj so šele stroški, če imaš otroke? Nemalo zgodb potrka na naša vrata, ko mlade družine z otroki ne najdejo strehe nad glavo, ker s svojimi plačami ne morejo poravnati stroškov. Krute zgodbe pa so tudi takrat, ko je nekdo 40 let delal in ima minimalno pokojnino. V primeru, ko nima svojega stanovanja, resnično ne more preživeti. Zmanjka mu za osnovne stvari, kaj šele, da bi šel v gledališče oziroma da bi si lahko privoščil karkoli. Zato se trudimo tudi v drugem delu našega socialno-varstvenega programa Pomoč ljudem v stiski – z delitvijo hrane iz šestih blagovnih središč, s številnimi donacijami občanov z velikim srcem, s pomočjo lokalne skupnosti, ki nam nameni nekaj sredstev – da zbrane življenjske potrebščine podarimo ljudem, ki skoraj ne morejo preživeti s tem, kar imajo."

Upanje se spet prebudi le ob pomoči drugih

"Danes imaš lahko kravato, jutri je nimaš," je želel položiti ljudem na srce naš drugi gost, ki je o svoji konkretni zgodbi dejal: "Bilo je več dejavnikov - družinskih, osebnih, zdravstvenih. Vse skupaj te pripelje v en kot, od koder ne najdeš drugega izhoda kot na ulico." V Koper je prišel pred 26 leti: "Pravzaprav sem prišel na koncert. Ta koncert še kar naprej traja, čeprav upam, da ne bo več dolgo. Občasno sem sicer delal, ampak vseeno, moja leta so šla mimo."

Pri njem se je upanje znova predramilo: "To je odvisno od vsakega posameznika. Zelo pomembno pa je tudi, kdo ti stoji ob strani – vsaj v začetnem zagonu. V Kopru je tukaj zavetišče, kjer si vsaj pod streho, da imaš hrano, da si s strokovno pomočjo pomagaš naprej, do stanovanja in službe."

Emil Hočevar si upa govoriti o svojih težavah in poiskati pomoč, vendar opozarja: "Znati spregovoriti ni dovolj, odvisno je tudi od tega, kdo te posluša. Ampak tukaj sem naletel na pozitiven odziv sodelavcev Rdečega križa."

Številke so zaskrbljujoče

V letu 2016 je koprsko območno enoto Rdečega križa zaprosilo za pomoč 95 brezdomcev, je povedala predsednica in pojasnila: "To je številka tistih, ki so se vključili v program, ki ga vodimo na Rdečem križu Koper. Številni se niso vključili, tako da je številka višja. Ne morem reči, da so vsi naši občani. Sprejemamo tudi druge, njim seveda ne moremo zagotoviti nočitvenih kapacitet v zavetišču. Upajmo, da bo tudi tisti, ki je že potrkal na vrata in še ni osebno pripravljen za vključitev v program, premostil to oviro. Vključiti se v program namreč pomeni spoštovati neka pravila, slediti napotkom za življenje. Številni prespijo v barakah, v kontejnerjih, celo pod šotori. Prihaja zima in vem, da bodo prej ali slej nekateri potrkali na naša vrata."

Pred zimo želijo v koprskem Rdečem križu najeti manjša stanovanja

V Rdečem križu želijo program nadgraditi z bivalnimi enotami: "To pomeni, da bi imeli v manjših stanovanjih ležišča za tiste, ki so sposobni sami zaživeti, ob naši strokovni podpori. Žal so ta ležišča omejena dobrina in upam, da nam bodo občani pomagali in oddali stanovanja za ta namen. Z lastniki bi se dogovorili glede najema in obratovalnih stroškov. Strokovni delavec bi sodeloval z ljudmi, ki bi uporabljali stanovanje. Mi bi imeli možnost dostopa v stanovanje v vsakem trenutku, tako da lastnik ne bi imel nikakršnih težav s tem. Radi bi najeli manjše stanovanjske enote, z dvema ali največ tremi ležišči. Upamo, da bo ta poziv dosegel cilj, ker se bliža zima."

Nataša Benčič, B.K.