Občutek nesprejetosti je bil najhujši, pravi Rene Božič: "Kot da nihče ne razume, kaj hočem. Ko sem imel slabe trenutke v življenju in bi jih rad delil z neko osebo, nisem imel nikogar razen kokaina. Kokain je to razumel in mi dejal: 'Saj bo, samo naredi eno črtico in bo vse v redu.' V nekem obdobju sem se počutil, da edino ta substanca razume moje težave." Na začetku je sledil družbi. "Vsi so kadili marihuano, nobenemu ni bilo nič, vsi so imeli super odnose doma. Sem si mislil, jih bom imel pa tudi jaz. Na začetku je res tako, potem pa se dobro počutiš samo takrat, ko kadiš."

Ob tem ga je neprestano spremljal občutek krivde. "Vsak dan sem si dejal, danes pa je res zadnjič. Vsakič, ko sem prišel domov, je bila mama objokana. Sploh ni vedela, da sem odvisnik. Je mislila, da sem preutrujen. Z njo sem manipuliral, jo obračal okoli prstov. Tata ni govoril z mano, ker je vedel, da uživam prepovedane droge, zato ni hotel imeti nobene zveze z mano." Prijatelji, ki jih je imel, so ga zapustili. "Odvisniški družbi sem lahko povedal, kaj me muči, naslednji dan pa nihče ni vedel, o čem sem govoril, ker smo bili vsi zadeti."

V začaranem krogu odvisnosti se je zlomil in ob pomoči družine vstopil v prvo Don Pierinovo skupnost Srečanje, ki je v Sloveniji pred skoraj dvajsetimi leti zaživela v Kostanjevici nad Novo Gorico.

Ko je začel verjeti v program, je na odvisniško življenje, preteklost in, kar je najpomembnejše, na prihodnost, začel gledati drugače. V komuni se je naučil sirarjenja, čebelarjenja, predvsem pa veselja do življenja brez drog. Poleti naj bi končal program, za prihodnost ima številne načrte. Doma bo postavil panje, se zaposlil v družinskem podjetju in se spoprijel s, kot pravi, pravo komuno. Ne bo več v varni lupini, odločitve bo moral sprejemati sam. To vidi kot izziv, s katerim se bo moral ukvarjati.