
20. oktobra mineva natanko 300 let od smrti koprskega skladatelja Antonia Tarsie, ki je s svojim vsestranskim delovanjem močno zaznamoval glasbeno življenje 2. polovice 17. in začetka 18. stoletja v Kopru. Kot kapelnik in organist koprske stolnice ter skladatelj se je posvečal tudi pedagoškemu delu in nekaj časa je učil celo mladega Tartinija. Iz zaprašenih arhivov smo ga Slovenci potegnili šele leta 1993, ko smo obeleževali 350. obletnico rojstva, in ugotovili, da je Antonio Tarsia eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti. Veljal je za odličnega praktika, za katerim ostaja bogata glasbena zapuščina.

V Slovenskem biografskem leksikonu beremo, da se je Antonio Tarsia rodil 28. aprila 1643 v Pulju, krščen pa je bil natanko tri mesece kasneje v Kopru, kjer je živel do smrti. Že kot deček je pel v koprski stolnici, 18. maja 1662 pa je bil, komaj 19-leten, nastavljen za stolnega organista. Dokazljivi podatki pričajo, da je tu orglal še leta 1710, zelo verjetno tudi dlje, do zadnjih let svojega življenja. Obenem je poučeval glasbo, predvsem pa je skrbel za glasbeno življenje stolnice in mesta ter seveda komponiral. Ves notni arhiv je zapustil koprski stolnici, kjer je delno ohranjen še do danes. Med njegovimi partiturami so tudi večja dela za glas, zbor, orgle in godala. Slogovno je izhajal iz italijanskega visokega baroka, v zadnjem desetletju pa je izoblikoval svoj pozni slog. Slovenska muzikologija se je začela intenzivneje ukvarjati z zapuščino Antonia Tarsie šele po osamosvojitvi Slovenije, leta 1993, ob 350. obletnici rojstva, ko je v Kopru potekal mednarodni muzikološki simpozij. Istega leta je nekaj njegovih partitur uredil in izdal organist Milko Bizjak v svoji založbi. Takrat so tudi javno izvedli in posneli nekaj Tarsijevih skladb. Med prvimi izvajalci sta bila poleg Milka Bizjaka in nekaterih priznanih slovenskih vokalnih solistov tudi najvidnejša domača ansambla, Obalni komorni orkester in Mešani zbor Obala. Kasneje so po teh partiturah začeli posegati tudi drugi ansambli in solisti, v zbirki »Glasbena dediščina Slovenije« sta izšli kar dve CD plošči, na eni so njegova dela postavljena ob bok nekaterim njegovim sodobnikom, druga pa je v celoti posvečena glasbeni dediščini koprske stolnice. Letos, ob 300. obletnici smrti, je Antoniu Tarsii svoj koncert posvetil tudi koprski ansambel Camerata academica, ki ga je ustanovil Ambrož Čopi, 10. aprila pa je domače mlade soliste, zbor in orkester vodil Slaven Kulenović.

Isti dan kot Antonio Tarsia se je poslovil še en pomemben primorski skladatelj, Pavle Merkú. Preminil je 20. oktobra 2014, v 88. letu starosti. Bil je skladatelj, etnomuzikolog, slovenist in etimolog. Velik Slovenec in velik kulturnik, človek, ki je globoko v sebi nosil glasbo besed in tonov. Za svoj bogat in vsestranski prispevek celotni slovenski kulturi je leta 2013 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Pavle Merkú je živel na narodnostno občutljivem prostoru, polnih pet desetletij je bil ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji. Prav iz tega prostora je vselej črpal snov za svoje delo. Samosvoja, občutljiva, bogata in plodna je bila osebnost umetnika ob meji, tisti meji, ob kateri so živeli čudoviti dialekti, kjer je zvenelo prekrasno ljudsko izročilo in so živele dragocene osebnosti, ki so zaznamovale njegovo delo. To delo bo odmevalo še naprej še naprej, tudi na naših valovih.