
Pred dvema letoma smo zgodbo Lie Bordon spoznali vsi. Najprej se je odprla svojemu terapevtu, nato ženi in otrokoma, staršem, morda se je bilo najtežje odpreti sebi. S svojo izpovedjo, javnim nastopanjem, iskrenostjo in nedavno prejeto nagrado želi pomagati transspolnim osebam, ki se soočajo s strahom, zavrnitvijo, velikimi duševnimi stiskami. Želi jim olajšati pot v novo življenje – kajti transspolni ljudje so tu, med nami, že od nekdaj, nikogar ne ogrožajo, niso duševno bolni, njihova drugačnost je v tem, da svojo spolno identiteto doživljajo drugače, kot jo narekuje njihov biološki spol. Transspolnosti ne izberejo, z njo se rodijo.
Svojo izpoved je javno objavila na FB, izjemen in večinoma pozitiven odziv jo je močno presenetil. To je storila zato, ker je bila v procesu tranzicije že močno fizično spremenjena, imela je novo ime, z razlaganjem svoje zgodbe posameznikom pa je preprosto izgubljala preveč energije. Tako je zgodbo povedala vsem, postala je viralna, Lia pa tista ženska, ki o transspolnosti govori v svojem imenu, a s tem tudi za druge osebe s podobno zgodbo. Tako je v medijskem prostoru odprla temo, ki morda tam ne bi našla prostora: "To mi veliko pomeni, da lahko povem, da smo transspolni ljudje tu od vedno, da smo normalni ljudje, ki si želimo mirnega sobivanja z drugimi."

Rodila se je kot fant v tradicionalnem okolju na kmetiji, a že zelo zgodaj začutila, da bi se morala roditi kot deklica, dokler ni, ko je bila stara 42 let, to, kar je čutila, dobesedno privrelo iz nje: "Večini ljudem se soočenje s samim seboj zgodi nekje pri štiridesetih letih. Morda je treba mojo zgodbo postaviti v kontekst časa, rojena sem v sedemdesetih letih, še v času Jugoslavije, takrat se o tem ni govorilo. Že kot otrok sem čutila, da sem deklica, a so me vzgajali kot fanta. Stara sem bila kakšnih šest ali sedem let, ko sem ugotovila, da bi bilo bolje, če bi bila deklica, a s temi občutki nisem mogla nič narediti, niti o njih govoriti. Na skrivaj sem se oblačila v mamina oblačila, njene prevelike čevlje, občutki so bili vse močnejši, življenje pa povsem drugačno in moj obrambni mehanizem me je pripeljal do tega, da sem pri devetih letih svoje bistvo potlačila v nezavedno. Kasneje sem to skušala utišati v stereotipno moških vlogah in ekstremno moških dejavnostih, a mi ni pomagalo. Vedno sem bila v iskanju same sebe, naporen mi je bil vsak dan … pri dvainštiridesetih pa je dobesedno skočilo iz mene, saj nisem našla mesta v tem svetu, čeprav sem bila v vsem, kar sem počela, uspešna."
Lia spregovori o stiskah transspolnih oseb, mnogi si vzamejo življenje, saj bremena v duši in bremen, ki jim jih z nerazumevanjem nalaga okolje, ne zmorejo. Opaža pa, da mlajše generacije, morda tudi zaradi globalizacije spleta, manj zapletajo, so bolj odprte in vsaj to je morda dobra stran svetovnega spleta, medsebojne povezanosti vseh nas: "Predsodkov v Sloveniji ni nič več kot drugod, večina je vezanih na nerazumevanje, kaj transspolnost sploh je. To ni bolezen, ni nalezljivo, ni ideologija. S tem se rodiš, med nami je od 0,2 do 1% prebivalstva, ki sodi v to skupino ljudi in ta delež je vedno enak, že od predkrščanskih družb dalje. Pripisuje se nam neresnične stvari, da zlorabljamo otroke, uničujemo vrednote … seveda nič ne drži. Drži le to, da naše doživljanje identitete ne sovpada z našim telesom in imamo veliko željo, da se približamo življenju v svoji identiteti."
Zgodba Lie Bordon je ena bolj svetlih. Njeni najbližji so jo večinoma sprejeli brez obsojanja, večina prijateljstev ji je ostala, prišli so tudi novi ljudje, lepo se razume z ženo, otrokoma, v tej zgodbi so skupaj, preselili so se, preimenovali. Postopek prehoda, tranzicije do Lie, ki ima zdaj v osebni izkaznici napisan ženski spol, pa je bil dolg, mučen in zapleten. Življenje se ji je postavilo na glavo, zamenjala je tudi poklic, zajadrala v druge vode. Je coachinja za ženske, psihoterapevtka, predavateljica, zagovornica transspolnih oseb, po izobrazbi sicer magistrica znanosti iz državnih in evropskih študij, diplomirana varstvoslovka, študirala je transpersonalno psihoterapijo, coaching in tudi iz svoje osebne zgodbe črpa znanja in izkušnje.