Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oktobra 1885 je Strauss nastopil mesto asistenta dirigenta orkestra dvorne kapele v Meiningenu. To službo je opravljal do aprila prihodnjega leta. Čeprav je bila ta epizoda kratka, ga je močno zaznamovala. Kot vajenec je imel v Hansu von Bülowu, ki ga je tudi imenoval za svojega asistenta, izjemnega učitelja. To je pozneje potrdil s trditvijo, da ga je prav von Bülow naučil umetnosti glasbene interpretacije.
Richard Strauss, plodoviti skladatelj in dirigent glasbene moderne je svojo glasbeno pot začel kot sin hornista Franza in pod njegovim nadzorom sprva skladal v poznoromantičnem slogu. Pozneje je s svojimi simfoničnimi deli in nekaterimi operami stopil celo na prag atonalne glasbe. Mnogi ga imajo za pravega naslednika Wagnerjeve glasbe, pa čeprav se zdi, da je njegov kompozicijski slog predvsem v inštrumentalnih delih bližje Wagnerjevemu protipolu, ki ga predstavljata Mendelssohn in Brahms.
V vse bolj nacistično obarvanem režimu, ki je začel vladati v Nemčiji, umetniki, še posebno tisti, ki so bili judovskega rodu, niso več mogli svobodno ustvarjati. Tako kot številni drugi ustvarjalci se je tudi Kurt Weill oklepal upanja, da se bodo razmere izboljšale. Šele ko sta z ženo, pevko in igralko Lotte Lenya leta 1933 uradno pristala na črni listi nacistične stranke in jima je grozila aretacija, sta se odločila, da začasno pobegneta v Pariz. Kratko obdobje delovanja v francoski prestolnici za Weilla ni bilo najuspešnejše, poleg tega je razpadel tudi njegov zakon. V upanju, da bo selitev pomagala njegovi karieri, se je dve leti pozneje, 10. septembra 1935, skupaj z Lotte Lenya odpravil čez lužo v obljubljeno deželo. Svojo odločitev je utemeljil takole: "Za vsako obdobje in prostor obstaja kraj, v katerem so napisane fantazije. V Mozartovem obdobju je bila to Turčija, za Shakespearja Italija. Za nas v Nemčiji je bila to vedno Amerika."
Eden najpomembnejših rezultatov Weillovega in Brechtovega ustvarjalnega sodelovanja je gledališko glasbeno-scensko delo Opera za tri groše, ki ima korenine v Beraški operi angleškega skladatelja Johna Gaya iz zgodnjega 18. stoletja. Poleg inovativnih gledaliških elementov, ki se prav tako navezujejo na glasbo, in s katerimi je Brecht kot prvi uvedel v gledališko dejanje tako imenovani potujitveni efekt ali komentar dogajanja samega, se v glasbeni obliki ta komentar preseli v tako imenovani song. Gre za obliko pete pesmi, miniaturno sklenjeno glasbeno obliko, ki ima pri Weillu izhodišče v glasbi berlinskih kabaretov, džeza in preprostih melodij, ki opevajo vsakdanjost preprostih ljudi, tako kot je Gay v stari Angliji našel izhodišče v ljudskih napevih.
Ime Kurta Weilla se je začelo pojavljati v javnosti, ko je ustvarjal še v Nemčiji, njegovo obdobje velikih sprememb in zlata leta pa sodijo v čas delovanja v Berlinu, ko je spoznal poznejšega dolgoletnega sodelavca Bertolta Brechta. Zaradi sorodnih pogledov na umetnost sta v skupnem sodelovanju iznašla nove glasbeno-gledališke oblike, v katerih so prejšnjo staro arijo nadomestili popularni songi.
Čeprav je Kurt Weill v svojih odrskih delih zapustil globok in močan vtis kot le redko kdo izmed takrat dejavnih skladateljev prve polovice dvajsetega stoletja, je njegov prispevek k orkestralni in instrumentalni glasbi po večini omejen na formalna leta njegovega skladateljskega izobraževanja med letoma 1918 in 1924. Že kar kmalu se je preizkusil na področju odrskih del v več nedokončanih projektih med prvo svetovno vojno in takoj po njej, njegova zgodnejša pomembnejša dela pa so instrumentalna – Godalni kvartet, Suita za orkester in Sonata za violončelo.
Berlin, leta 1918. Mesec po razglasitvi Weimarske republike se krog levo usmerjenih likovnih umetnikov poveže v skupino Novembergruppe. Z okrožnico pozovejo somišljenike k pridružitvi: "Cenjena gospoda! Prihodnost umetnosti in resnost trenutnega položaja silita vse revolucionarje duha k združitvi in tesnemu sodelovanju. Zato nujno pozivamo vse umetnike, ki so opustili stare oblike, da se pridružijo skupini Novembergruppe. Ob pomoči zvestih podpornikov in različnih kulturnih centrov bomo zasnovali in izpeljali dolgoročni program, ki bo stkal najtesnejšo vez med ljudstvom in umetnostjo."
Angleški virginalisti so skupina skladateljev, ki so delovali v šestnajstem in v začetku sedemnajstega stoletja ter zapustili izreden in zelo obsežen opus glasbe za instrumente s tipkami. Thomas Tomkins velja za njihovega zadnjega predstavnika in je hkrati eden najpomembnejših skladateljev angleških madrigalov.
John Bull velja za največjega virtuoza med virginalisti. Zapustil je veliko zelo abstraktnih skladb, ki zaradi ponavljajočih se inštrumentalnih figur in nepredvidljivega harmonskega jezika zvenijo presenetljivo sodobno.
Orlando Gibbons sodi v skupino angleških skladateljev, ki so se v šestnajstem in v prvih desetletjih sedemnajstega stoletja posebej izkazali s skladbami za instrumente s tipkami in jih zato imenujemo virginalisti. Izvor besede virginal ni popolnoma pojasnjen. Tako so Angleži imenovali vse instrumente s tipkami, pri katerih po strunah brenkajo kratka peresca kakor pri čembalu.
Neveljaven email naslov
