Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklicali smo Janka Petrovca v Rim, ki je podrobno spremljal vladno krizo, sinodo valdeške cerkve in preporod tradicionalne glasbe in plesa tárante.
V Italiji imajo že tretjo menjavo vlade v zadnjih treh letih in vsaka od teh epizod se je odvila na drugačen način. Po odstopu premierja Giuseppeja Conteja 20. avgusta so se za novo vlado začeli pogajati levo sredinski Demokrati – doslej v opoziciji – in Gibanje petih zvezd. S tem so Matteu Salviniju, ki je pravzaprav glavni krivec za Contejev odstop, prekrižali načrte, saj je hotel zavladati sam ali kvečjemu v netežavni koaliciji z dvema partnericama z desnice.
“Pogajanja so zdaj na mrtvi točki. Uradno zato, ker Gibanje petih zvezd od Demokratov zahteva, naj jasno in glasno podprejo Giuseppeja Conteja za premierja nove vlade. Demokrati uradno odgovarjajo, da ga bodo potrdili potem, ko bo prišlo do dogovora o programu vlade; neuradno pa Conteja na mestu premierja pogojujejo s svojimi ljudmi na ključnih ministrskih mestih.”
Valdeška cerkev je nastala v 12. stoletju v francoskem Lyonu, nekoliko pred začetkom delovanja Frančiška Asiškega, in sicer kot krščansko gibanje, ki zagovarja revščino. V tistem času je bilo skupin, ki so protestirale zoper razsipnost katoliške cerkve, cel kup. Ampak za razliko od frančiškanov je katoliška cerkev Valdežane – ali Valdenze, kot jih še imenujemo po slovensko – izobčila. Nato so jih stoletja preganjali; v Italiji so jih kot eno od vej protestantizma priznali šele sredi 19. stoletja, danes pa skupnost šteje okoli 26 tisoč vernikov v Italiji in Švici ter okoli 13 tisoč v italijanskih skupnostih v Argentini in Urugvaju. Valdeški kristjani že desetletja veljajo za odprte sodobnim interpretacijam človekovih pravic: v njihovih cerkvah, denimo, lahko blagoslov sklenjene zveze dobijo tudi istospolno usmerjeni pari
“Vsako leto konec avgusta se pastorji valdeške cerkve zberejo v mestecu Torre Pellice blizu Torina – na območju, ki ga v Italiji tradicionalno imenujejo kar ‘valdeške doline’: preprosto zato, ker so valdežani v teh odročnih alpskih dolinah že v srednjem veku našli zavetje pred francoskimi preganjalci.”
Na čisto drugem koncu Italije, v Salentu na peti škornja, pa so ljudje ponoreli za taránto – in zaradi njihove norosti se tja vsako leto zlije še na sto tisoče norcev od drugod. Apulijski ples in glasba oziroma taránta, ki je dobila ime po strupenem pajku tarántoli, je danes zvezda etno festivalov, glasbeniki iz južne Italije pa vse leto gostujejo po svetu. Razen avgusta, ko se vsi vrnejo domov.
“V Apuliji so dolgo časa verjeli, da pri piku tarántole pomaga samo divji ples – zlasti pri ženskah – saj naj bi ta pregnal strup iz nje. Čas je šel naprej in ‘strup’ je postal bolj abstrakten – toda še danes marsikdo verjame, da lahko s plesom prežene zle duhove iz sebe, domala vsi pa smo prepričani, da ples tako ali drugače pomaga pri zdravju in počutju.”
789 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Poklicali smo Janka Petrovca v Rim, ki je podrobno spremljal vladno krizo, sinodo valdeške cerkve in preporod tradicionalne glasbe in plesa tárante.
V Italiji imajo že tretjo menjavo vlade v zadnjih treh letih in vsaka od teh epizod se je odvila na drugačen način. Po odstopu premierja Giuseppeja Conteja 20. avgusta so se za novo vlado začeli pogajati levo sredinski Demokrati – doslej v opoziciji – in Gibanje petih zvezd. S tem so Matteu Salviniju, ki je pravzaprav glavni krivec za Contejev odstop, prekrižali načrte, saj je hotel zavladati sam ali kvečjemu v netežavni koaliciji z dvema partnericama z desnice.
“Pogajanja so zdaj na mrtvi točki. Uradno zato, ker Gibanje petih zvezd od Demokratov zahteva, naj jasno in glasno podprejo Giuseppeja Conteja za premierja nove vlade. Demokrati uradno odgovarjajo, da ga bodo potrdili potem, ko bo prišlo do dogovora o programu vlade; neuradno pa Conteja na mestu premierja pogojujejo s svojimi ljudmi na ključnih ministrskih mestih.”
Valdeška cerkev je nastala v 12. stoletju v francoskem Lyonu, nekoliko pred začetkom delovanja Frančiška Asiškega, in sicer kot krščansko gibanje, ki zagovarja revščino. V tistem času je bilo skupin, ki so protestirale zoper razsipnost katoliške cerkve, cel kup. Ampak za razliko od frančiškanov je katoliška cerkev Valdežane – ali Valdenze, kot jih še imenujemo po slovensko – izobčila. Nato so jih stoletja preganjali; v Italiji so jih kot eno od vej protestantizma priznali šele sredi 19. stoletja, danes pa skupnost šteje okoli 26 tisoč vernikov v Italiji in Švici ter okoli 13 tisoč v italijanskih skupnostih v Argentini in Urugvaju. Valdeški kristjani že desetletja veljajo za odprte sodobnim interpretacijam človekovih pravic: v njihovih cerkvah, denimo, lahko blagoslov sklenjene zveze dobijo tudi istospolno usmerjeni pari
“Vsako leto konec avgusta se pastorji valdeške cerkve zberejo v mestecu Torre Pellice blizu Torina – na območju, ki ga v Italiji tradicionalno imenujejo kar ‘valdeške doline’: preprosto zato, ker so valdežani v teh odročnih alpskih dolinah že v srednjem veku našli zavetje pred francoskimi preganjalci.”
Na čisto drugem koncu Italije, v Salentu na peti škornja, pa so ljudje ponoreli za taránto – in zaradi njihove norosti se tja vsako leto zlije še na sto tisoče norcev od drugod. Apulijski ples in glasba oziroma taránta, ki je dobila ime po strupenem pajku tarántoli, je danes zvezda etno festivalov, glasbeniki iz južne Italije pa vse leto gostujejo po svetu. Razen avgusta, ko se vsi vrnejo domov.
“V Apuliji so dolgo časa verjeli, da pri piku tarántole pomaga samo divji ples – zlasti pri ženskah – saj naj bi ta pregnal strup iz nje. Čas je šel naprej in ‘strup’ je postal bolj abstrakten – toda še danes marsikdo verjame, da lahko s plesom prežene zle duhove iz sebe, domala vsi pa smo prepričani, da ples tako ali drugače pomaga pri zdravju in počutju.”
Tanja Borčić Bernard o začetku turistične sezone na Hrvaškem, zamiku odprtja Pelješkega mosta in o odzivih hrvaške politike na rezultate slovenskih volitev.
Z dopisnikom Andrejem Stoparjem razmišljamo o Muskovem prevzemu Twitterja, izvolitvi prve temnopolte vrhovne sodnice in grožnji z jedrsko vojno.
Z dopisnico Karmen Švegl razmišljamo o bojevanju na vzhodu Ukrajine in o obljubah zahodnih voditeljev.
V 18. vzporedniku se odpravljamo v Italijo, kamor bodo ta konec tedna uprte oči številnih kristjanov po vsem svetu.
O predvolilni kampanji v Franciji se pogovarjamo z našo dopisnico Mojco Širok.
V 18. vzporedniku se nam oglasi Gašper Andrinek, ki v teh dneh raziskuje družbeno in politično sliko v baltskih državah.
V 18. vzporedniku se odpravljamo h kolegu Janu Grilcu, ki se te dni mudi na Madžarskem.
Naša dopisnica iz Berlina Polona Fijavž o trenutnih razmerah na Poljskem, ki množično sprejema begunce iz Ukrajine.
Z Andrejem Stoparjem o najnovejših Putinovih potezah ob invaziji, vplivu komunikacije voditeljev na razplet vojne in odzivu ameriške administracije na dogajanje.
Vlasta Jeseničnik spremlja dogajanje na frontnih črtah v Ukrajini in poroča o razpoloženju na ulicah ruskega glavnega mesta.
Eden izmed največjih težav naše južne sosede je tudi delovanje pravne države poroča Tanja Borčič Bernard.
Amerika trenutno ni pripravljena poslati vojake na teren, recimo v Ukrajino, da bi se tam borili, sporoča dopisnik Andrej Stopar.
Dopisnica Polona Fijavž o vlogi Nemčije pri reševanju rusko-ukrajinskega spora, stiskah beguncev na belorusko-poljski meji in spremembah nove nemške vlade v koalicijski pogodbi.
Nedavno pridobljen naziv Evropske prestolnice kulture, rekordne razsežnosti epidemije in nadaljevanje sage Đoković. Vse to so bili razlogi, da smo tokrat v Srbijo poklicali dopisnika z Balkana Boštjana Anžina.
Francosko predsedovanje Svetu Evropske unije, prevzeli so ga od Slovenije, naj bi zaznamovala predvsem vprašanja evropske strateške suverenosti, upravljanja migracij, gospodarske rasti, usklajena s podnebnimi cilji z in seveda s covidom-19. S predstavitve francoskega predsedovanja iz Pariza se oglaša Igor Jurič.
Z Jankom Petrovcem iz Rima o osrednjih božičnih praznovanjih, političnem usklajevanju o novem predsedniku države in sezoni na italijanskih smučiščih.
V 18. vzporedniku razmišljamo o grožnji novega spopada v Evropi. Rusija je namreč z namestitvijo velikega števila vojakov in opreme ob ukrajinski meji sprožila ostre odzive držav članic Nata. Z našo moskovsko dopisnico Vlasto Jeseničnik razmišljamo, kako resna je možnost spopadov, s kakšnimi pritiski se spopada ruska opozicija in kakšni so odzivi na nagrado Saharova, ki jo je letos prejel Aleksej Navalni. Pogledamo pa tudi na politično problematični Severni Kavkaz in na tamkajšnjo razvijajočo se turistično industrijo.
Z dunajsko dopisnico Petro Kos Gnamuš o epidemioloških ukrepih ob božiču, obveznem cepljenju, novi vladi in politični zapuščini Sebastiana Kurza.
Karmen Švegl z Bližnjega vzhoda o možnih izidih obnovljenih mednarodnih pogajanj o iranskih jedrskih ambicijah, izraelskih opozorilih o vojaškem napadu na iranske jedrske objekte in begunski krizi v Belorusiji.
Neveljaven email naslov