Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z dopisnico Karmen Švegl o stanju po eksploziji, prostovoljni pomoči mladih Libanoncev, o obljubljeni finančni in materialni pomoči mednarodne skupnosti ter protivladnih protestih.
Eksplozija, ki je prejšnji teden uničila velik del Bejruta, je še dodatno prizadela državo v dolgoletni krizi. 2700 ton nepravilno uskladiščenega amonijevega nitrata je popolnoma uničilo pristanišče v Libanonu, prek katerega je v državo prišla večina hrane. Domačini se bojijo pomanjkanja in številni vsak dan protestirajo proti političnim elitam, ki jih krivijo za nastalo situacijo.
"Silovita eksplozija, ki je razdejala Bejrut, nima smisla in je ni mogoče razumeti. Ljudje so prestrašeni in obupani. To eksplozijo vidijo kot znak, da svet, kakršnega so poznali, ne bo nikoli več prišel v ustaljene tirnice." – Karmen Švegl
Libanonci, ki so sicer znani po jekleni volji, se tako soočajo z veliko globljimi težavami od porušenih stavb in uničenih avtomobilov. Gospodarstvo je v hudih težavah in očitno ga politika ne zna rešiti, ljudje stradajo in to je problem. Srednjega razreda v Libanonu skoraj ni. Če so še pred šestimi meseci prebivalci zaslužili 1000 dolarjev na mesec, njihov zaslužek danes znaša manj kot 200 dolarjev.
"Libanonski funt je vsak dan vreden manj. Za en dolar je trebna odšteti 7300 libanonskih funtov, še pred šestimi meseci jih je bilo dovolj 1500."
Številni državljani so izgubili službo, številni dobivajo le še polovico svoje plače. Ljudje enostavno nimajo nobenega denarja več, zato večinoma le še čakajo na pomoč, ki prihaja iz tujine. Trenutno Libanonci potrebujejo marsikaj, država ni poskrbela niti za strateške rezerve žita. Vsaj mesečno zalogo jim bodo tako omogočili Združeni narodi. V eksploziji je bilo uničene tudi veliko opreme, ki jo bolnišnice v času covida-19 še kako potrebujejo. "Število okužb s koronavirusom narašča, predvsem zaradi druženja, ki se vzpostavlja ob pomoči na ulicah."
Eksplozija pa je pod sabo pokopala še en razlog za veliko nezadovoljstvo v Libanonu. Od oktobra lani se dogajajo protivladni protesti in nemiri, ki so plod neprevetrenega političnega vzdušja v državi. Že 30 let vladajo celotni družinski klani ljudi, ki so uspeli obdržati vpliv v državi. Izmenjujejo se na političnih stolčkih, predvsem zato, da imajo finančno korist. Zato najbrž vidijo tujo pomoč, ki bi lahko vrnila prebivalstvo na vsaj malo višji nivo življenjskega standarda, kot še posebej donosno.
"Politiki menijo, da se bodo od prihodu tuje finančne pomoči v državo nemiri in protesti pomirili, manj bo jeze. Ljudje so tako revni, tako lačni, da jih bo finančna pomoč vsaj začasno malo pomirila. To je država, ki je zadnjih nekaj desetletij živela od sponzorstva."
789 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Z dopisnico Karmen Švegl o stanju po eksploziji, prostovoljni pomoči mladih Libanoncev, o obljubljeni finančni in materialni pomoči mednarodne skupnosti ter protivladnih protestih.
Eksplozija, ki je prejšnji teden uničila velik del Bejruta, je še dodatno prizadela državo v dolgoletni krizi. 2700 ton nepravilno uskladiščenega amonijevega nitrata je popolnoma uničilo pristanišče v Libanonu, prek katerega je v državo prišla večina hrane. Domačini se bojijo pomanjkanja in številni vsak dan protestirajo proti političnim elitam, ki jih krivijo za nastalo situacijo.
"Silovita eksplozija, ki je razdejala Bejrut, nima smisla in je ni mogoče razumeti. Ljudje so prestrašeni in obupani. To eksplozijo vidijo kot znak, da svet, kakršnega so poznali, ne bo nikoli več prišel v ustaljene tirnice." – Karmen Švegl
Libanonci, ki so sicer znani po jekleni volji, se tako soočajo z veliko globljimi težavami od porušenih stavb in uničenih avtomobilov. Gospodarstvo je v hudih težavah in očitno ga politika ne zna rešiti, ljudje stradajo in to je problem. Srednjega razreda v Libanonu skoraj ni. Če so še pred šestimi meseci prebivalci zaslužili 1000 dolarjev na mesec, njihov zaslužek danes znaša manj kot 200 dolarjev.
"Libanonski funt je vsak dan vreden manj. Za en dolar je trebna odšteti 7300 libanonskih funtov, še pred šestimi meseci jih je bilo dovolj 1500."
Številni državljani so izgubili službo, številni dobivajo le še polovico svoje plače. Ljudje enostavno nimajo nobenega denarja več, zato večinoma le še čakajo na pomoč, ki prihaja iz tujine. Trenutno Libanonci potrebujejo marsikaj, država ni poskrbela niti za strateške rezerve žita. Vsaj mesečno zalogo jim bodo tako omogočili Združeni narodi. V eksploziji je bilo uničene tudi veliko opreme, ki jo bolnišnice v času covida-19 še kako potrebujejo. "Število okužb s koronavirusom narašča, predvsem zaradi druženja, ki se vzpostavlja ob pomoči na ulicah."
Eksplozija pa je pod sabo pokopala še en razlog za veliko nezadovoljstvo v Libanonu. Od oktobra lani se dogajajo protivladni protesti in nemiri, ki so plod neprevetrenega političnega vzdušja v državi. Že 30 let vladajo celotni družinski klani ljudi, ki so uspeli obdržati vpliv v državi. Izmenjujejo se na političnih stolčkih, predvsem zato, da imajo finančno korist. Zato najbrž vidijo tujo pomoč, ki bi lahko vrnila prebivalstvo na vsaj malo višji nivo življenjskega standarda, kot še posebej donosno.
"Politiki menijo, da se bodo od prihodu tuje finančne pomoči v državo nemiri in protesti pomirili, manj bo jeze. Ljudje so tako revni, tako lačni, da jih bo finančna pomoč vsaj začasno malo pomirila. To je država, ki je zadnjih nekaj desetletij živela od sponzorstva."
Tanja Borčič Bernard se je javila iz Zagreba, kjer so preteklo soboto potekali najbolj množični protesti proti covidnim ukrepom. Izpostavlja tudi politične pritiske na novinarje in nezaupanje v politiko in pravosodje.
Z berlinsko dopisnico Polono Fijavž se odpravljamo na trenutno največje evropsko krizno žarišče - migrantsko pot, ki iz Belorusije preko Poljske vodi proti centralni Evropi.
V 18. vzporedniku pogledujemo proti Balkanu, ki se ponovno sooča z družbeno-političnimi pretresi, ki bi lahko zamajali stabilnost držav v regiji. V Srbiji, Romuniji in Bolgariji se soočajo s hudim valom okužb, zaradi kritičnih razmer je Bolgarija celo zaprosila za pomoč EU. V Makedoniji se vlada po porazu socialdemokratov na lokalnih volitvah sooča z nezaupnico. Z našim dopisnikom Boštjanom Anžinom pa razmišljamo tudi o razmerah v Bosni in Hercegovini, ki ji po opozorilih številnih svetovnih diplomatov grozi celo razpad. Zaradi pritiskov voditeljev bosanskih Srbov se je ponovno znašla pred vprašanjem, kako naprej.
Z washingtonskim dopisnikom Andrejem Stoparjem razmišljamo o volitvah, podnebni konferenci COP26, načrtovanih svežnjih vlaganj v socialo in okoljske prilagoditve, reformah policije in negotovem trgu delovne sile.
Pred začetkom podnebne konference COP26 v Glasgowu smo poklicali naše dopisnice in dopisnike.
Z dunajsko dopisnico Petro Kos Gnamuš o (ne)zaupanju v javnomnenjske raziskave po korupcijski aferi, razgretem političnem prizorišču in uvajanju novih ukrepov za zajezitev okužb s koronavirusom.
Z moskovsko dopisnico Vlasto Jeseničnik o pomenu neodvisnega časnika Nova Gazeta, vplivu nove zasedbe v dumi na svobodo izražanja, rekordih števila umrlih za covidom-19 in regiji Amur.
Ali bodo obljube evropskih voditeljev na Balkan prinesle kaj več optimizma glede pridruževanja EU, katere države so z njimi zadovoljne in katere ne?
Z berlinsko dopisnico Polono Fijavž o barvni kombinaciji nove koalicije, želji po spremembah med mladimi in referendumu o stanovanjski politiki.
V Italiji so v ospredju gospodarske teme. Od ukinitve letalskega prevoznika Alitalia in ustanovitve nove letalske družbe pa do uveljavljanja pogoja PCT.
Po turistični sezoni se odpravljamo na Hrvaško. Z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard se učeno sprašujemo, kakšni so rezultati letošnjega poletja in kako bodo vplivali na pobiranje gospodarstva.
Dopisnik Andrej Stopar o čustvenem odnosu Američanov do tragedije 11. 9., posledicah napada na dvojčka, učinkih dvajsetletne vojne proti terorizmu v Afganistanu in orkanu Ida.
Kako se Evropska unija spopada z vprašanje afganistanskih prebežnikov, na kakšne načine jim (ne) misli pomagati in kje v Evropi rastejo nove ograje na mejah?
Dopisnica Petra Kos Gnamuš o avstrijskih pravilih v novem šolskem letu, odzivih glede gradnje drugega bloka krške nuklearke in o kritični javnosti zaradi izgona beguncev-
Dopisnica Karmen Švegl o tem, da bodo Talibani kmalu imeli proste roke in zagotovo ne bodo kar tako prizanesli ljudem, proti katerim so se borili zadnjih 20 let.
Precepljenih je 62 odstotkov prebivalcev, tudi med učitelji je bistveno višja precepljenost kot v Sloveniji, pravi naša dopisnica iz Berlina Polona Fijavž.
Kako po arabskem svetu odmeva razkritje, da vohunski program izraelskega podjetja NSO Group uporabljajo tudi številne zalivske države in kako močno je covid-19 vernikom otežil tradicionalno vsakoletno romanje v Meko?
Naš beograjski dopisnik Boštjan Anžin tokrat o tem, da se kljub obilici cepiv v Srbiji za cepljenje še vedno odloča premalo ljudi, zlasti mladih, o prvih potezah Slavija Trifonova, relativnega zmagovalca na predčasnih volitvah v Bolgariji, ter o množičnem dopustovanju Srbov v Albaniji.
Janko Petrovec iz Rima poroča o nogometni evforiji, smrti velike italijanske glasbene in televizijske zvezdnice in napovedih za turistično sezono.
Igor Jurič o predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije, četrtfinalni tekmi na evropskem nogometnem prvenstvu med Belgijo in Nemčijo, evropskem digitalnem covidnem potrdilu in pozivu za usklajeno odpiranje meja EU.
Neveljaven email naslov