V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasia Zwolak
09.12.2015
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy
“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.
Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.
Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.
Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.
V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …
Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”
Kasia v Sloveniji
foto: Kasia Zwolak
Priletna Peggy in roza lak za nohte
Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …
… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …
Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”
V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …
Na rimskem sejmu naravnih vin sta se predstavila tudi dva slovenska vinarja – gre pa šele za uvod v pestro vinarsko sejemsko pomlad pri zahodnih sosedih. Sejem Vini Selvaggi – kar bi lahko prevedli kot sejem divjih vin – je obiskal Janko Petrovec.
V afganistanskem mestu Bamyan, Zakia, Fatima in Fariba sanjajo o tem, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. Ko jim njihova slovenska trenerka smučanja Ana sporoči, da lahko odidejo v Evropo na intenzivno usposabljanje za učiteljice smučanja, se zdi, da so še korak bližje k uresničitvi svojih sanj. Ko prispejo v Evropo na intenzivni trening, se soočijo z nepremostljivimi kulturnimi razlikami in neizprosnostjo evropskega profesionalnega športa. O tem govori dokumentarni film slovenske režiserke Haidy Kancler, ki je na ogled na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma.
Teden možganov je globalna iniciativa, ki od leta 1996 poteka z namenom promocije znanosti o možganih in spodbujanju navdušenja nad tem neverjetnim organom. Že vrsto let dogodek poteka tudi v Sloveniji tudi letos bo tako. Tretji teden v marcu bo povsem možgansko obarvan, z dogodki, ki se bodo zvrstili v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Kopru. Organizirajo jih Gube, skupina prostovoljcev znotraj Slovenskega društva za nevroznanost – Sinapse. Lani in predlani so bili v epidemičnih razmerah tema – odnosi, letos pa raziskujejo presečišče med možgani in drugimi deli telesa. Pred začetkom, ki bo danes popoldan, je vodji Tedna Možganov pred mikrofon povabila Mojca Delač.
Repertoar Okteta Suha obsega več kot 300 skladb v 14 jezikih, tudi v njihovem domačem, podjunskem narečju. Pojejo ljudske, umetne, duhovne in ritmične pesmi. Prek 80 skladb je bilo napisanih ali prirejenih prav za Oktet Suha.
Oktet Suha je 40 let kulturnega ustvarjanja obeležil s koncertom in izidom jubilejne knjige s priloženo zgoščenko. Naslov dvojezične knjige je: »Kam še, kam? Wohin denn noch?« Avtor knjige je Pepej Krop, ustanovni član Okteta Suha, ki je že štiri desetletja tudi njegov prvi tenor.
Z angažiranim delovanjem je Oktet Suha v štirih desetletjih ponesel koroško pesem po svetu: za njimi je prek 1500 koncertov; večtedenske pevske turneje po Avstraliji, ZDA, Argentini, Braziliji, Kanadi in Ukrajini; 12 lastnih zgoščenk in tonskih nosilcev je skupina izdala sama; posneli so dva video filma, nastopili so v številnih radijskih in televizijskih oddajah doma in po svetu.
Umetniški vodja okteta Suha je Iztok Kocen.
Ne le na slovenskem delu Koroške, tudi na avstrijskem Koroškem lepo cveti ajda ... Pravzaprav jo Avstrijci celo oglašujejo kot 'tradicionalno super živilo s Koroške', o čemer se lahko prepričate v Hiši ajde v Žvabeku. O ajdi smo govorili s Petrom Trampuschem, ekološkim kmetom in občinskim predstavnikom Enotne liste, stranke, ki na lokalni ravni zastopa tudi koroške Slovence.
Hiša kulture v Žvabeku je odprla vrata leta 2015 in postala središče kulturnega dogajanja v občini Suha. Dvorana, galerija, družabni prostor redno privabljajo obiskovalce. Več o zgodovini Katoliškega prosvetnega društva Drava sta povedala dolgoletni predsednik Lenart Katz in Krista Meklin, zadolžena za kreativne dejavnosti.
Ste že slišali za Žvabek na avstrijskem Koroškem? Nedeljsko popoldne terenska ekipa preživlja delovno v tukajnšnji Hiši kulture, pogovore z domačini pa smo začeli z Engelbertom Logarjem, etnomuzikologom iz sosednje vasi Suha. Ta nam je pojasnil, kje se nahaja Žvabek, kakšna je njegova zgodovina in kako je tu z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete.
Inter arma silent musae, med vojno muze močijo, pravi stara latinska modrost. Ampak od začetka ruske invazije na Ukrajino se je vendarle oglasilo ogromno umetnikov z vsega sveta, ki so obsodili agresijo Kremlja. Med njimi so ameriški oskarjevec Sean Penn, srbska pionirka body arta Marina Abramović, in preganjani indijski pisatelj Salman Rushdie. Zanimivo pa je, da so med Putinovimi najostrejšimi kritiki pogosto kar pisatelji in pisateljice iz – Rusije. O tem, kako se ruski književniki odzivajo na vojno v Ukrajini, sta se pogovarjala Rok Valenčič in Goran Dekleva.
Prvi primer okužbe z novim koronavirusom smo v Sloveniji potrdili 2. marca leta 2020. Temu je 12. marca sledila razglasitev epidemije. Kljub veliki želji si še ne moremo oddahniti. Prav včeraj (10. 3. 2022) so iz Kitajske poročali o največjem številu novih primerov okužbe v zadnjih dveh letih. Če ti dve leti pogledam skozi številke in podatke, nam ti povejo, da je kar 30.000 prebivalk in prebivalcev zaradi covida potrebovalo zdravljenje v bolnišnicah. In še najbolj žalostno: 6396 jih je umrlo (podatek na petek, 11. 3. 2022). Lahko pa na ta čas, na zadnji dve leti, pogledamo skozi življenja ljudi – za vsako številko je človek in njegova zgodba: to pomeni več kot dva milijona zgodb in usod. Med njimi sta bila tudi zakonca Špela in Davor Tavčar iz Škofje Loke. Kako pa ti dve leti epidemije vidi dr. Mateja Logar? Ob pozitivnem – kar pomeni, da nam v bolnišnicah ni zmanjkalo postelj za najtežje in najbolj ogrožene paciente – pa opozarja zlasti na neuspeh naše države pri cepljenju.
Foto: UKC Ljubljana
Kibernetska vojna. Kaj to sploh je in kako takšno vojskovanje pred računalniškimi zasloni lahko vpliva na potek vojne, tudi tiste, ki smo ji priča v Ukrajini? Podrobneje etični haker Milan Gabor.
Vojna v Ukrajini piše številne tragične zgodbe, z vsakim dnem je več beguncev. Nekateri so iz Ukrajine odšli že prej in zdaj od daleč z grozo opazujejo, kaj se dogaja v njihovi domovini. Mladi glasbenik Fedir iz Kijeva je v Slovenijo pripotoval tik pred začetkom vojne. Naš dopisnik Matija Mastnak ga je srečal v Celju na ulici, kjer se trenutno preživlja z muziciranjem in s z njim zapletel v pogovor.
Po aplikaciji RTV Živ žav so svojo novo digitalno okolje dobili tudi starejši otroci in mladostniki. Na RTV Čist hudo so na enem mestu zbrane vse zabavne, poučne in informativne vsebine, ki jih ustvarjalci javnega radia, televizije in multimedijskega centra pripravljajo za mlade med 9. in 15. letom starosti. Ti namreč odraščajo s pametnimi telefoni, postali so njihovo glavno okno v svet, zdaj pa lahko na njem na enostaven način najdejo tudi pestre vsebine, ki nastajajo na RTV SLovenija. Brez oglasov in možnosti povezav do drugih spletnih strani, ki bi lahko vsebovale tudi neprimerne vsebine, je to spletna klopca za punce in fante!
Dva tedna minevata od ruskega vojaškega napada na Ukrajino, državo je zapustilo že skoraj dva milijona 200 tisoč ljudi. Nekaj upanja v diplomatsko rešitev konflikta je vzbujalo današnje srečanje zunanjih ministrov obeh držav, Sergeja Lavrova in Dmitra Kulebe v turškem mestu Antalya. Šlo je za prvo srečanje na tej ravni po začetku vojne, a, kot kaže, ni prineslo napredka.
Poljska je preplavljena z begunci, ki zaradi vojne bežijo iz Ukrajine. Po zadnjih podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je v zadnjih 24tih urah iz Ukrajine zbežalo več kot 140.000 ljudi. Od 24. februarja, ko je Rusija napadla Ukrajino, je državo tako zapustilo že več kot 2 milijona 150 tisoč ljudi.
Letošnja nagrada za največji jamarski dosežek v letu 2021 gre v roke Jamarskemu klubu Novo mesto za raziskovanje Skalarjevega brezna na Kaninskem pogorju, ki velja za Himalajo svetovnega jamarstva. Raziskovanje je bilo medklubsko in Skalarjevo brezno, kjer so se prva odkritja pričela že davnega leta 1985, potem pa je bilo malce pozabljeno, je še eno tistih, ki presega magično globino 1000 metrov: zdaj so jamarji dosegli globino 1167 metrov in zavidljivo dolžino 6494 metrov. In kar je za jamarja najlepše - ni še konec. Alenka Terlep se je pogovarjala z Juretom Tičarjem, jamarjem JK Novo mesto in doktorjem geografije z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
Tudi v italijanski javnosti glede dogajanja v Ukrajini vlada vsesplošna zaskrbljenost. Vlada je razglasila novo izredno stanje, ki je omejeno na ukrepe, povezane na odpravljanje posledic ukrajinskega konflikta, in ki naj bi trajalo do konca tega leta. Državljani se seveda bojijo zlasti novih podražitev cen energentov, sicer pa je ob vojnih situacijah v Evropi in Sredozemlju prva italijanska reakcija vedno sočutna in dobrodelna – in tako je tudi tokrat. Več v pogovoru z dopisnikom RTV Slovenija iz Rima Jankom Petrovcem.
Iz ukrajinskih mest Sumi in Irpin poročajo o evakuaciji civilistov. Iz Ukrajine je pred spopadi zbežalo že več kot dva milijona ljudi. Med smrtnimi žrtvami ukrajinsko-ruskih spopadov naj bi bila tudi dva ruska generala. Svet pa že gleda proti četrtku, ko naj bi se v letovišču Antalyja na jugu Turčije srečala ruski in ukrajinski zunanji minister.
Rusko-ukrajinska vojna je vse bolj tudi informacijska, ki se odraža tudi na družbenih omrežjih. Komu verjeti o dogajanju na frontnih črtah in v Rusiji, kdo zmaguje v medijski vojni, ali je cenzura tudi blokada Kremlju naklonjenih medijev Russia Today in Sputnik v Evropski uniji? O tem smo se pogovarjali s profesorjem za medijske politike in regulacijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede Markom Milosavljevićem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V zadnjih dneh poslušamo številne novice o beguncih, ki prihajajo iz Ukrajine. Na Slovenski filantropiji so pred dnevi pričeli z zbiranjem interesa pripravljenosti pomoči beguncem, ki bi morebitno prispeli v Slovenijo. Predstavnik Slovenske filantropije Franci Zlatar poudarja, da je odziv javnosti dober in da se je do danes za pomoč prijavilo čez 600 prostovoljcev. Več Marko Rozman.
