Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin