Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.

Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.

Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.

 »Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«

Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.

»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«

Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.

»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«

To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.

»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«

Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.

 »Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«

In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.