Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4480 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Poletna turistična sezona, ki je za večino slovenskih občin glavni čas prihodkov iz turistične takse, se bliža koncu. Tako prebivalci Slovenije kot turisti iz drugih držav so dolžni v registriranem prenočitvenem obratu ob poravnavi storitve za prenočevanje oziroma ugodnosti, ki so jih deležni v kraju, plačati turistično in promocijsko takso. Kakšen je namen obeh taks in kako bodo občine v prihodnjem letu porabile denar iz turistične takse, je Julija Kandare izvedela pri Dubravki Kalin, generalni direktorici Direktorata za turizem na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport. O namenu promocijske takse, ki jo turist plača skupaj s turistično takso, pa se je pogovarjala z Martino Gojkošek, vodjo korporativnega PR-a na Slovenski turistični organizaciji.
Dopoldne smo v oddaji Prvi na obisku spoznali Grad Podčetrtek, ki je po letih propadanja zasijal v novi podobi. V Sloveniji naj bi imeli okrog 500 gradov in dvorcev. Usoda številnih je počasen propad, pri poskusih oživitve pa so težava neurejena lastništva in strog konservatorski pristop. Država naj bi skrbela za nekaj več kot 166 grajskih objektov. Marko Rozman se je za informacije obrnil tudi na državnega sekretarja iz ministrstva za kulturo. Matevž Čelik Vidmar je tako najprej nekoliko orisal trenutno stanje gradov in grajskih objektov v državi.
Slovenija je zgledno uredila zakone in predpise s področja preprečevanja korupcije, pri izvajanju in zaznavi korupcije pa se razmere slabšajo in vse bolj zaostaja za najboljšimi. Korupcija škodi tudi gospodarstvu, saj slabi konkurenčnost, z davki zbrana sredstva niso porabljena za dogovorjene namene. Komisija za preprečevanje korupcije in reprezentativna gospodarska in delodajalska združenja so zato objavila skupen poziv k transparentnosti, odgovornosti in poštenemu-integritetnemu poslovanju.
Junakinja otrok in odraslih Pika Nogavička je v soboto prevzela župansko lento in s tem oblast v Velenju. V tem komaj 65 let starem mestu je te dni vse v znamenju Pikinega festivala. Velja za največji otroški festival v Sloveniji, pripravljajo ga že 35 let. Letos ga pripravljajo pod geslom Na zeleno barvam svet in tako na poučne načine spodbujajo k skrbnemu ravnanju z okoljem, rahločutnemu odnosu do narave in ponovni uporabi izdelkov. Iz središča Velenja se v družbi Pike Nogavičke oglaša Metka Pirc.
Ob svetovnem dnevu fizioterapije fizioterapevti opozarjajo, da so čakalne dobe tako dolge, da pacienti pogosto pridejo do obravnave šele, ko bolečina že izzveni, ali takrat, ko bolečina postane že kronična. Povprečna čakalna doba za redno fizioterapevtsko obravnavo je 321 dni, zato poudarjajo, da so sistemski ukrepi nujni. Ob letošnjem svetovnem dnevu sicer opozarjajo na razširjeno težavo – bolečino v spodnjem delu hrbta. Ta prizadene 1 od 13 oseb.
Tudi letos Slovenska Karitas organizira dobrodelne akcije Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Z zbranimi sredstvi pomagajo več tisoč ljudem iz držav, ki se soočajo s hudo revščino. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Darja Groznik.
Če želimo v prihodnje odločati o tem, ali bo umetna inteligenca delovala v najrazličnejših aplikacijah v slovenščini, potem potrebujemo slovensko umetno inteligenco, slovenski ChatGPT. Pri ameriškem podjetju OpenAI so sicer razvili ChatGPT, ki deluje v slovenščini, vendar ni odprt. Podjetja, ki bi želela v svojih aplikacijah uporabiti tovrstno tehnologijo, jo morajo odkupiti od OpenAI. Ko bo razvit slovenski veliki jezikovni model, pa bomo v Sloveniji odločali, kdo ga lahko uporabi. Načeloma bo ta model odprt. Za začetek pa bomo morali zbrati veliko besed, ogromno besed. Najbolje bi bilo, da bi na enem mestu zbrali 40 milijard besed, kar je skoraj vse, kar je bilo kdaj napisanega v slovenščini. Če bo manj, bo tudi delovalo. V ta namen se je začela nacionalna zbiralna akcija besedil za vzpostavitev slovenskega modela umetne inteligence.
V začetku septembra se vračamo v popolni delovni ritem, tudi če nismo bili dva meseca na dopustu – začetek šole je mejnik, ker se družina vrača v čisto drugačen vsakdanjik in to seveda vpliva tudi na delovni ritem v službi. Zinka Kosec, avtorica knjige Kako lažje preživeti vsak dan 8 ur v službi, o popočitniških izzivih v službi.
Kazimira Lužnik iz Slovenj Gradca je konec avgusta dopolnila 90 let. Pri 47-ih letih se je začela ukvarjati s tekom in teče še danes. Oldočila se je, da na ljubljanskem maratonu, ki bo 20. oktobra, preteče polovični maraton. Jasmina Kozina Praprotnik, ki je o njej napisala biografski roman O deklici, ki se ni pustila postarati, jo bo spremljala pri teku na ljubljanskih ulicah. Ali bo Kazimiri Lužnik uspelo izboljšati svetovni rekord na 21 kilometrov v njeni starostni kategoriji? Jana Bajželj se je pogovarjala z Jasmino in Urbanom Praprotnikom, ki je tekaški trener in profesor športne vzgoje. Na fotografiji sta Kazimira Lužnik in Jasmina Kozina Praprotnik
Svoj štiriletni mandat začenja nova predsednica uprave Radiotelevizije Slovenija Natalija Gorščak, ki je zdaj opravljala funkcijo vršilke dolžnosti predsednika uprave. Na ta položaj jo je z 11 glasovi imenoval Svet RTV. Natalija Gorščak je večino članov sveta prepričala s konkretnim programom in časovno določenimi ukrepi. Ob nastopu svojega mandata napoveduje spremembe, ki jih javnost tudi pričakuje. K spremembam javni zavod po njenem zavezuje tudi dvig RTV-prispevka.
Julija in avgusta se je kar nekaj mladih udeležilo olimpijad iz matematike, fizike, ekonomije in astronomije. Nadobudni tekmovalci so prinesli domov kar 13 medalj, poudarili pa so, da je bilo za dosežene rezultate potrebno zelo veliko truda in učenja. Vendar priprave, pa tudi nekateri drugi stroški, niso popolnoma kriti z javnimi sredstvi, ki jih priskrbita ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije. Zato Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije upa na spremembe. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Klara Eva Kukovičič.
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, Branko Ravnik, ki ga je vlada za mandat petih let imenovala pred nekaj več kot 100 dnevi, je na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predstavil prednostne naloge, s katerimi želi vplivati na bolj transparentne in bolj pravične poslovne odnose med deležniki v verigi preskrbe s hrano. Ta veriga vključuje primarno pridelavo, predelavo, distribucijo, veleprodajo in maloprodajo do končnega potrošnika. O novostih, ki jih z veliko zagrizenostjo namerava izpeljati novi »prehranski varuh« pa v pogovoru z Jernejko Drolec.
Včeraj se je na Bledu začel dvodnevni 19. Blejski strateški forum, letos poteka pod naslovom Svet vzporednih realnosti. O današnjih izstopajočih temah je več povedal Aleš Kocjan.
Znano je, da imajo šole velike težave s pomanjkanjem kadrov. Premalo je učiteljev tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Najbolj izrazito je pomanjkanje šolnikov s področja naravoslovja in matematike, tehničnih predmetov in informatike, primanjkuje pa tudi strokovnjakov za delo z otroki s posebnimi potrebami. In posledice? Na eni strani izgoreli zaposleni, na drugi pa slabša kakovost v izobraževalnem sistemu. Več v prispevku Urške Valjavec
Romska skupnost je v zadnjih tednih, tudi v medijih, deležna precej ostrega dialoga, zato je toliko bolj pomembno, da v tem času na površje pridejo tudi boljši in svetlejši primeri iz skupnosti. Sinoči smo v Naših poteh na Prvem že lahko prisluhnili pogovoru z Bojano Rozman iz Bele krajine, ki je po poklicu ekonomski tehnik ter tik pred zaključkom študija smeri predšolske vzgoje. Je tudi edina sodna tolmačka za romski jezik pri nas. Zadnjih 13 let dela kot romska pomočnica na OŠ Bršljin v Novem mestu, kar ji daje dober vpogled v izzive in tudi rešitve na področju vzgoje in izobraževanja otrok iz romske skupnosti. Z Bojano Rozman se je tudi o aktualnih razmerah na JV Slovenije ter njihovih posledicah in vplivu na romsko skupnost, pogovarjal Sandi Horvat. In izzivov na področju vzgoje in izobraževanja je kar nekaj, pravi Bojana Rozman.
"Koraki za zlato prihodnost otrok" so koraki, ki jih je avgusta prav vsak dan opravil Zoran Drobnjak. Hodil je za otroke z rakom, ki se združujejo v Inštitutu zlata pentljica. O svoji izkušnji bolezni pa pripoveduje Tomi Jakša.
Prvi dan pouka se danes začenja za 192.774 osnovnošolcev, od tega je 20.173 prvošolcev (v lanskem šolskem letu jih je bilo 550 več - 20.716), srednje šole pa so vrata odprle za okoli 84 tisoč dijakov. Novo šolsko leto ni nekaj posebnega le za učence, ki se v šolske klopi vračajo po dveh mesecih počitnic, letos ga gotovo z resnostjo in zanimanjem pričakujejo tudi vodstva šol in učitelji. Kar nekaj novosti je v šolskem letu, tudi za učence, zato se je Ekipa Prvega odpravila do ene od šol v bližini Ljubljane. Špela Šebenik.
V luči nedavnih dogodkov, ko so se pripadniki romske skupnosti, tudi mladoletni, spravili na policiste, že več tednov poteka razprava v javnosti in stroki, ali bi bilo treba sprejeti ostrejša pravila za kaznovanje mladoletniškega kriminala. Nova Slovenija je v parlamentarni postopek vložila predlog, po katerem bi tudi mladoletnim lahko izrekli zaporno kazen. Stroka temu enotno in odločno nasprotuje. Več represije ali zvišanje zagroženih kazni ne bo odvrnilo potencialnih storilcev kaznivih dejanj, ne odraslih ne mladoletnih. Četudi gre za Rome, opozarja stroka.
Zakaj se v Evropi zmanjšuje prodaja električnih avtomobilov, zlasti na nemškem trgu? Kaj so vzroki za kitajsko avtomobilistično pomlad in ali so električni avtomobili res edina alterativa za zeleni prehod? Nad slabo prodajo električnih avtomobilov tarnajo tudi slovenski trgovci. Razlogi za prodajno zimo so med drugim visoke cene električnih avtomobilov, pomanjkanje surovin za njihovo proizvodnjo in nezadostna polnilna infrastruktura. A tisto, kar morda najbolj skrbi uveljavljene evropske proizvajalce avtomobilov, pa je kitajska konkurenca, ki s cenovno konkurenčnimi avtomobili že meša prodajne štrene. Kam bo šla električna mobilnost in ali je nanjo zares pripravljena tudi Slovenija, pa v pogovoru s strokovnjakom za trajnostno mobilnost Andrejem Brglezom.
Olimpijski slogan hitreje, višje, močneje – skupaj, zadnja beseda je bila dodana na olimpijskih igrah v Tokiu – velja tudi ali pa še bolj za paraolimpijske igre. Dosežke in napore športnikov invalidov lahko občudujemo prav tako ali pa še bolj. Spremljate jih lahko v Parizu, v katerem so se sinoči začele paraolimpijske igre. O tamkajšnjem ozračju in zanimivih tekmah smo se pogovarjali z Markom Polakom, ki spremlja igre na kraju samem.
Neveljaven email naslov