Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4480 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
V Varšavi potekajo veliki protesti kmetov, prišlo je tudi do nekaj prerivanja s policisti. Po ocenah organizatorjev je v poljski prestolnici deset tisoč demonstrantov. Na enem od velikih transparentov piše MI KMETI, SVOBODNI POLJAKI, PRAVIMO: USTAVITE ZELENO NOROST. Sporočilo je namenjeno Bruslju, ta je tudi dovolil brezcarinski uvoz ukrajinskih pridelkov. Poljski kmetje v zdajšnjih razmerah ne vidijo prihodnosti. Je rešitev na vidiku? Na Prvem v pogovoru z dopisnico Majo Derčar.
Najdaljša zdravniška stavka v zgodovini Slovenije traja že sedmi teden. Kako jo občutijo pacienti, kakšno mnenje imajo o njej državljani, s katerimi smo se pogovarjali? V tokratnem torkovem kontaktu s poslušalci smo iskali tudi odgovor na vprašanje, ali se je slovensko zdravstvo znašlo v pat poziciji. Svoj vidik je prislavila tudi članica slovenske medicinske akademije profesorica doktorica Dušica Pahor. FOTO: Pixabay
Bi bila Slovenija bolj enakomerno razvita, bolj demokratična in učinkovitejša, če bi del nalog že opravljala v okviru pokrajin? Ob zapletih med podnebnimi, zdravstvenimi in drugimi krizami mnogi odgovorijo pritrdilno. Tudi, ko gre za razlike v razvitosti različnih delov države, je odgovor podoben. A politika ne najde soglasja o številu in središčih pokrajin in s tem ohranja neustavno stanje. Današnji posvet o pokrajinah v državnem svetu pa je izzval tudi razmislek o tem, ali priprava sprememb zakona o skladnem regionalnem razvoju tlakuje pot pokrajinam ali vodi stran od njih. Podrobneje Erika Štular.
Mrličožerec je naslov satirične zgodbe Ane Grilc, dejavne koroške Slovenke, študentke na Dunaju in novinarke, tesno povezane z lutkarstvom od najzgodnejših let. Ponosna je, da je napisala besedilo in skupaj z Julijo Urban prevzela režijo predstave, s katero se bodo poklonili pionirjem lutkarstva in vsem drugim ustvarjalcem v pol stoletni zgodovini skupine Lutke Mladje. "Kura je resnica in bodočnost je beljak", je eno od gesel predstave, ki govori o protislovenskem odnosu in o uporu slovenske narodne skupnosti proti asimilaciji. Upor je tudi živahna gledališka in lutkovna dejavnost, katere začeki segajo prav v skupino Lutke Mladje, nastalo pred pol stoletja v okviru Koroške dijaške zveze. Zgodba je zelo aktualna, pravi Ana Grilc, prepričana, da slovenski jezik na avstrijskem Koroškem izginja.
Pred 90 leti se je v učiteljski družini v Dobovcu pod Kumom rodil kasnejši literarni zgodovinar in politik dr. Matjaž Kmecl. Diplomiral je na slavistiki ljubljanske univerze, leta 1970 doktoriral z disertacijo: Uvod v razlago sodobne slovenske novele in sedem let pozneje postal izredni, leta 1982 pa še redni profesor. Med letoma 1977 in 1979 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani. O razmišljanjih in nekaterih postajah ob ustvarjalni poti današnjega jubilanta pa več v prispevku, ki ga je pripravil Stane Kocutar.
Višje cene energije, hrane, storitev, tudi turističnih, so med drugim razlogi za visoke cene sezonskega najema v turističnih kampih po Evropi. Hrvaška pri tem ni nobena izjema, saj v nekaterih kampih na Jadranski obali napovedujejo celo do 30-odstotno zvišanje sezonskih pavšalov.
Na današnji dan pred 39 leti so ustanovili Svetovno zvezo društev turističnih vodnikov in v spomin na ta dogodek so leta 1990 21. februar razglasili za mednarodni dan turističnih vodnikov. Za enega od nosilnih stebrov turizma, turistične vodnike, je ta dan namreč ena od prvih in hkrati najpomembnejša promocijska aktivnost v koledarskem letu. Na ta dan, oziroma te dni, se mnogi turistični vodniki po vsem turistično razvitem svetu predstavijo javnosti z lastnimi promocijskimi brezplačnimi vodenji.
V Münchnu se je konec tedna končala 60. varnostna konferenca. Zaznamovali so jo pozivi k dosegu miru v Gazi, v Ukrajini, zaznamovale pa so jo tudi številne izjave in napovedi o oboroževanju Evrope, o dvigu t. i. obrambnih sredstev. Pretekli teden je potekalo tudi zasedanje obrambnih ministrov Zveze Nato, tudi na tem zasedanju so govorili o obrambi, orožju, potrebi po zvišanju sredstev, ki jih države članice namenjajo oboroževanju, pa o potrebi po večji proizvodnji orožja, streliva ... Ali se je EU, tudi Nato, skratka Evropa – dejansko znašla pred številnimi dilemami na področju zagotavljanja varnosti? Kakšne razprave potekajo na diplomatskem parketu v evropskih institucijah? Kako se napovedi, povezane z oboroževanjem, skladajo s nižanjem gospodarske rasti, podnebno politiko? Več v pogovoru z našim bruseljskim dopisnikom Igorjem Juričem.
V Münchnu se je konec tedna končala 60. Svetovna varnostna konferenca, ki so jo zaznamovale številne izjave in napovedi o oboroževanju Evrope. Tudi sicer na različnih diplomatskih nivojih vodenja EU, zveze Nato in v razpravah med državami kaže, da je EU pred številnimi dilemami na področju zagotavljanja varnosti. Ali res obstaja velika nevarnost vojaškega spopada držav EU z Rusijo, kar naj bi tesno povezalo države v EU? Koliko denarja za obrambo namenja Slovenija? Ali drži, da vse več držav uvaja obvezno služenje vojaškega roka in ali bi ga morala uvesti tudi Slovenija? O tem v pogovoru s komentatorjem Robertom Škrjancem, svoja mnenja o ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka pa so povedali tudi poslušalci.
V Lizboni je pred dnevi potekala 12. generalna skupščina Evropske Zveze slepih. V okviru vsebinskega programa ter strateškega načrta delovanja Evropske Zveze Slepih je bila skupščina tudi volilna, saj so delegati iz več kot 40 držav članic zveze izbirali tudi novo vodstvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je kandidirala 2 kandidatki in obe sta prejeli podporo in glasove več kot 120 delegatov. Karolina Doltar Šmit je ponovno postala članica nominacijske komisije EBU, Anja Uršič pa je je dobila tretje največje število glasov delegatov od 12 kandidatov za 8 prostih mest med člani in članicami upravnega odbora EBU. Anja Uršič je v pogovoru z Markom Rozmanom v parih besedah obrazložila pomen same izvolitve oziroma kakšna je njena vloga v upravnem odboru.
Jane Weber in Andrej Prezelj sta govorila o koncertu grammyjevca Bele Flecka, ki je bil 17.2.2024 v Čakovcu na Hrvaškem. Gre za enega pomembnejših ameriških glasbenikov zadnjih desetletij.
Slovensko gospodarstvo se je v zadnjih letih močno prestrukturiralo, ugotavlja uredništvo revije Podjetna Slovenija v danes objavljeni analizi. Pred 30 leti so mnogi podjetniki začenjali z rojevanjem slovenskega podjetniškega okolja svojo pot v garaži, danes med njimi najdemo globalni šampioni, ki s svojimi nišnimi produkti konkurirajo na mednarodnem trgu. Med 600 največjimi slovenskimi podjetji po zadnjih objavljenih bilancah jih je kar 189 v lasti podjetnic in podjetnikov. To je po besedah odgovornega urednika Podjetne Slovenije Gorana Novkoviča za domače gospodarsko okolje zelo dober podatek, še bolj spodbudno pa je, da jih bo na to lestvico še več vstopilo v naslednjih letih. O tem, zakaj so ti podjetniki pomembni za Slovenijo, zakaj vztrajajo v domačem okolju, ki je davčno manj predvidljivo in manj ugodno, kako pomagajo pri regeneraciji gospodarstva in koliko je v podjetniških vrstah žensk? O teh vprašanjih se je Aleš Kocjan pogovarjal z Goranom Novkovičem.
Za rakom v Sloveniji letno zboli pribljižno 80 otrok in mladostnikov. Resna bolezen, ki ogrozi zdravje, je huda izkušnja za vsakogar in za celotno družino. Če gre za otroka, ki si šele utira pot v svet, pa je izkušnja toliko hujša. A tudi tu gre za zgodbe neslutenega poguma, vztrajnosti in borbe. Ob mednarodnem dnevu boja proti otroškemu raku svojo izkušnjo deli Jan, 18letnik, ki je s sovrstniki s podobno izkušnjo povezan v okviru Inštituta Zlata pentljica.
Javni zavodi skupaj z javnim sektorjem naročijo za več kot 200 milijonov evrov hrane letno. Večina hrane na krožnike otrok, bolnih in ostarelih v javnih zavodih pride iz tujine, čeprav si tako slovenski agroživilski sektor kot tudi javni zavodi želijo več lokalno pridelane hrane. Posamezni primeri dobre prakse kažejo, da je treba iskati poenostavitve pri javnem naročanju hrane, povezati tako ponudbo kot naročila in poenotiti jedilnike. Rešitve prinaša tudi digitalizacija postopkov. Kmetijsko ministrstvo napoveduje delovanje medresorske delovne skupine, ki se bo spopadla z vprašanjem, kako narediti preboj slovenske hrane v javne zavode.
Slovenske lastnike nepremičnine na Hrvaškem skrbi dvig davka na nepremičnine pri južnih sosedih. V pogovoru z našo dopisnico Tanjo Borčič Bernard boste izvedeli, ali je slovenskih lastnikov nepremičnin res iz leta v leto več, za kolikšen dvig davka gre in v katerih mestih oz. občinah bo dvig največji. Pa tudi, kakšni so napotki za lastnike nepremičnin in ali cene nepremičnin na Hrvaškem stagnirajo ali rastejo.
Na svetovni dan radia se o povezanosti radia in demokracije pogovarjamo s portugalskim pisateljem. José Luís Peixoto se je rodil v letu revolucije nageljnov. Aprila 1974 je Gibanje oboroženih sil izvedlo državni udar in odprlo pot demokraciji. Znak za začetek upora je dal radio, ko je predvajal zmagovalno skladbo festivala, na katerem Portugalska izbira potnika na Evrovizijo. Tisto leto je bila to skladba E depois do Adeus (Po slovesu), ki jo poje Paulo de Carvalho.
Danes radijci po vsem svetu praznujemo. Svetovni dan radia je bil razglašen na 36. seji Generalne konference Unesca leta 2011, potrjen pa na 67. seji Generalne skupščine OZN leta 2012. Datum, 13. februar, je bil izbran zato, ker je na ta dan leta 1946 začel delovati Radio Združenih narodov. 13. februar je tako postal priložnost za dvig zavesti o pomenu javnega radia v širši javnosti, za promocijo svobodnega, neodvisnega in pluralnega radia ter za krepitev mednarodnega sodelovanja med radijskimi ustvarjalci. Geslo letošnjega svetovnega dneva radia je 'Radio: stoletje obveščanja, zabave in izobraževanja' in osvetljuje izjemno preteklost radia, pomembno sedanjost in obljubo dinamične prihodnosti. O tem v pogovoru Andreje Čokl z Edito Kudlačovo, vodjo enote za radio pri Evropski zvezi za radiodifuzijo (EBU).
Nekaj dni je že jasno, komu je bila namenjena sreča pri žrebu vstopnic za Evro 2024. Priča smo izjemnemu zanimanju za nogometni dogodek, ki se bo čez nekaj mesecev zgodil v Nemčiji. Tisti, ki niso dobili sporočila, da lahko kupijo vstopnice, imajo vendarle še možnost, da se jim v prihodnjih mesecih odpre pot do nakupa. O vstopnicah, pa tudi o evforiji, smo se pogovarjali z Martinom Koželjem, generalnim sekretarjem Nogometne zveze Slovenije.
Termin oddaje Studio ob 17.00 smo tokrat namenili praznični oddaji, v kateri predstavljamo prejemnike letošnjih Prešernovih nagrad. O tem, kdo so, kaj jih žene in kako vidijo svoje ustvarjanje.
Ob Mednarodnem dnevu maternega jezika na Javnem skladu za kulturne dejavnosti pripravljajo veliko branje literarnih besedil v maternih jezikih, ki bo v Cukrarni v Ljubljani 21. februarja. To je uvodni dogodek v vsakoletno državno srečanje Sosed tvojega brega, ki že več kot 40 let združuje vse avtorje in avtorice, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih. Z Barbaro Rigler, producentko za literarno dejavnost pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in odgovorno urednico revije Mentor, se je pogovarjala Biljana Žikić.
Neveljaven email naslov