Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4480 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Trst, mesto, ki je bilo nekoč tudi slovensko, potem vse manj, se spreminja. Prihaja do deasimilacije, ugotavljajo raziskovalci in temu pritrjuje tudi Živa Pahor, novinarka na slovenskem programu italijanske javne RTV v Trstu, kjer je tudi odraščala.
Brezplačna mobilna aplikacija VešKajJeš, s katero lahko hitro prepoznamo hranilno sestavo živil, potrošnikom po novem sporoča tudi ali neko živilo ali pijača spada med živila, priporočena za varovanje srca in ožilja. V tem primeru se bo na zaslonu poleg semaforja o hranilni sestavi pokazal srček - znak varovalnega živila. V registru aplikacije VešKajJeš, ki se dopolnjuje, je trenutno dobrih 1400 živil z znakom varovalnega živila. Ta aplikacija spodbuja živilska podjetja k bolj zdravi reformulaciji izdelkov. V okviru projekta, v katerem sodelujejo Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije in Inštitut za nutricionistiko, izvajajo tudi usposabljanja za uporabo aplikacije za mladostnike in starejše. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Pogozdovanje goriškega Krasa bodo po uničujočem lanskem požaru odslej poleg prostovoljcev opravljali tudi brezpilotni letalniki - droni. Ti bodo spuščali semenske kroglice predvsem na težko dostopnih pobočjih in s tem pripomogli k ponovnemu oživljanju gozda na požganem kraškem območju. To bo prva tovrstna setev gozdnega drevja v Sloveniji. Kako bo izgledalo pa so v deževnem dopoldnevu predstavili v Selah na Krasu. Tam je bil tudi Valter Pregelj.
Ministrstvo za kulturo v javno razpravo pošilja predlog novega zakona o medijih. Eden ključnih ciljev novega zakona je povečati preglednost lastništva in financiranja medijev. Z ukrepi pa naj bi spodbujali tudi medijsko raznolikost.
Današnji mednarodni dan gora praznujemo skupaj s človekom, ki je prvi osvojil vse osemtisočake in je prvi, ki je samostojno priplezal na Mount Everest brez dodatnega kisika. Na manjšo turnejo po Sloveniji se je odpravil Reinhold Messner – legenda alpinizma. Skupaj z ženo Dianne je namreč napisal knjigo z naslovom Podobe smisla. Knjiga govori o odrekanju kot navdihu za uspešno življenje. V Sloveniji ju je sprejel Viki Grošelj, prav tako zaprisežen alpinist in avtor številnih knjig. Kdaj se je čemu bolje odreči in kako se kot alpinist sooča s starostjo, pa v prispevku Lane Furlan. FOTO: Pixabay
Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah 2023 ali COP28 je 28. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki poteka od 30. novembra do jutri, 12. decembra 2023 v Expo Cityju v Dubaju. Konferenca poteka vsako leto od prvega podnebnega sporazuma ZN leta 1992. Konference COP so namenjene vladam, da se dogovorijo o politikah za omejevanje dviga globalne temperature in prilagajanje vplivom, povezanim s podnebnimi spremembami. Letošnja konferenca je bila deležna številnih kritik glede izbire Združenih arabskih emiratov za državo gostiteljico, glede na to, da gre za največjega proizvajalca fosilnih goriv na svetu. V Dubaju je tudi Špela Novak.
S projektom 'Srečno, knapi!' so na pobudo lokalne skupnosti začeli v Mestnem muzeju Krško prve korake zaščite senovske rudarske dediščine, ki širši javnosti ni tako znana kot na primer nekaj deset kilometrov oddaljena zasavska. A je rudarstvo značilno tudi za Senovo. Leta 1996 so se po 200-letni tradiciji premogovništva v kraju začela zapiralna dela Rudnika Senovo, dokončno so rudniško jamo zaprli celo desetletje pozneje. Dolgoletna želja po ohranitvi rudarske dediščine kraja se zdaj končno uresničuje, po novem filmu s pričevanji rudarjev bo muzej popisal ohranjeno gradivo in v letu 2025 napovedujejo stalno zbirko.
Pol leta nas loči od volitev (6.-9. maj 2024), ki bodo prinesle novo sestavo Evropskega parlamenta. Edina neposredno voljena evropska ustanova bo po novem imela 15 poslanskih sedežev več, kot jih ima zdaj, torej 720, Sloveniji pripada eno poslansko mesto več, volili bomo torej 9 poslank oziroma poslancev iz Slovenije. Kakšno kampanjo snuje Evropski parlament, o dosedanjih dosežkih in izzivih, ki čakajo Evropsko unijo v prihodnjem mandatu, o poznavanju delovanja Unije med vsakdanjimi ljudmi, nam je med obiskom v Sloveniji pojasnil glavni govorec in generalni direktor za komuniciranje Evropskega parlamenta Jaume Duch. Z njim se je pogovarjal Luka Robida.
Med imena, ki so sinonim za slovensko slikarsko umetnost, gotovo sodijo Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen, zanosni umetniki, občutljivi občudovalci slovenske zemlje, ki so jim pri Cankarjevi založbi namenili monografijo, elitno bibliografsko izdajo z naslovom Mojstri slovenskega impresionizma. Kot pravi umetnostni zgodovinar in profesor slovenščine, upokojeni univerzitetni profesor dr. Milček Komelj, so impresionistične umetnine, ki so se uveljavile v 30. letih 20. stoletja postale pravcate svete podobe in tudi statusni simbol družbene elite. To je bil čas cvetenja slovenske likovne umetnosti, čeprav so bile življenjske razmere za te umetnike tudi takrat slabe.
Ustavitev krčenja gozdov ni pomembna le v luči ohranjanja naših gospodarstev in blaginje, pač pa je nujna za to, da se izognemo ekološkemu kolapsu. To med drugim poudarja Kaja Blumtritt iz organizacije ClientEarth, ena izmed udeleženk posveta o vlogi gozdnih ekosistemov v luči podnebnih sprememb.
Najbrž redko pomislite na to, da bi popravili star gospodinjski aparat, ki mu je že potekla garancija. Na trgu so že novi, boljši, težko pa je najti serviserja, ki bi to naredil za dostopno ceno. Pri podjetju ZEOS so pripravili zemljevid 200 aktivnih serviserjev, ki so pripravljeni servisirati naše pokvarjene aparate tudi po poteku garancije. Stari aparat v tem primeru odnese v popravilo dobrih 34% lastnikov, za popravilo pa so pripravljeni plačati od petine do tretjine vrednosti novega aparata. Pri Zeosu menijo, da bi bila življenjska doba aparatov precej daljša, če bi imeli uporabniki dovolj znanja za pravilno vzdrževanje in uporabo. Prav tako pa bi se manjših popravil marsikdo lotil tudi sam, če bi imel dostop do razumljivih navodil. Zato so v sklopu njihovega projekta Life, Spodbujamo e-krožno, pripravili obsežna video navodila o vzdrževanju in servisiranju aparatov.
Rezultati mednarodne raziskave PISA 2022 kažejo na upad znanja naših 15-letnikov v matematični, naravoslovni in bralni pismenosti. Upad dosežkov med letoma 2018 in 2022 se je sicer pokazal pri mnogih državah OECD, ki sodelujejo v raziskavi, a v Sloveniji je bil višji kot drugod. Povprečna dosežka iz matematike in naravoslovja se sicer še vedno umeščata nad povprečje držav članic OECD, v bralni pismenosti pa so slovenski mladi slabši od povprečja, s čimer se oddaljujemo od evropskega cilja, da bi imeli manj kot 15 % mladih, ki ne dosegajo osnovne, temeljne ravni bralne pismenosti. Raziskava je pokazala, da je takih v Sloveniji kar četrtina. Kakšni so razlogi za upad pismenosti mladih?
V Sloveniji svoj kratek obisk končuje misijonar in človekoljub Pedro Opeka. Domovino svojih staršev je tokrat obiskal po osmih letih. Navdušili ga niso le ljudje, ampak tudi sneg, ki ga je vnovič videl po petdesetih letih. Pogovor z misijonarjem, ki je bil na petdnevnem obisku zelo zaseden, je posnela Nataša Lang.
Pogovor z basistom Erikom Čeboklijem pred koncertom z Big Bandom RTV Slovenija, ki je posvečen slovitemu basistu Jacu Pastoriusu. Pastorius je bil izredno virtuozen glasbenik, ki je ob svojih avtorskih projektih med drugim sodeloval s kitaristom Patom Matheneyjem in pevko Joni Mitchel, najbolj pa ga verjetno poznamo iz zasedbe Weather Report. Koncert je na sporedu v četrtek, 7. decembra, v Siti teatru v Ljubljani. Solist bo basist Erik Čebokli, orkester pa bo vodil Sigi Feigl.
Mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja je pokazala velik upad t.i. državljanske vednosti. Gre za odnos do aktivnega državljanstva, ki se kaže tudi z nameravano udeležbo na volitvah. Raziskavo, ki je edina te vrste na svetu, je koordiniral Pedagoški inštitut. Poslušalke in poslušalci Prvega so v torkovi kontaktni oddaji o tem razmišljali na glas.
Gasilke in gasilci PGD Prevoje letos obeležujejo že 135 let obstoja njihovega gasilskega društva. Leta 1888 je bila namreč na pobudo pisatelja in notarja Janka Kersnika ustanovljena Gasilska četa Brdo. PGD Prevoje je nastalo leta 1948, ko se je gasilska četa Brdo preimenovala v Gasilsko društvo Prevoje. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli, in to je njihov član uspel za svoje diplomsko delo prenesti na čisto pravi film. Najdete ga na spletnem kanalu YouTube, v studiu pa sta se nam pridružila avtor filma Erik Kralj Serša in njegov gasilski tovariš, podpoveljnik društva Tadej Praznik.
Koroško je izmed vseh slovenskih regij poletna ujma najbolj prizadela. Življenje se sicer vrača v ustaljene tirnice, vendar je od stanja, kakršno je bilo pred naravno nesrečo, še vedno daleč. To močno občutijo tudi oskrbnice in oskrbniki gorskih koč, ki so morali s pomočjo pristojnih organov, predvsem pa s svojim delom odpraviti nastalo škodo, da so koče sploh lahko začele delovati. A tukaj se je zataknilo – koče so znova odprte, dostop do njih je zdaj mogoč, obiskovalcev pa ni. Stanje je tako slabo, da poročajo o kar 80% upadu dohodka v nekaterih kočah, ki so zato posledično na pragu zapiranja. Na telefonski zvezi s studiem Prvega je bil Vlado Ovnič, član nadzornega odbora PD Mežica, ki je lastnik dveh znamenitih koč – doma na Peci in koče na Grohotu pod Raduho.
3. decembra obeležujemo mednarodni dan invalidov. Letos smo pod drobnogled vzeli študente s posebnimi potrebami in njihovo doživljanje študentskih let. S kakšnimi izzivi se ti študenti soočajo? Miha Kosi je strokovni sodelavec Društva študentov invalidov Slovenije, dela na področju svetovanja in informiranja študentov s posebnimi potrebami. Tudi sam je slaboviden in je bil pred nekaj leti študent-invalid. Ajda je študentka Politologije na 2. stopnji Fakultete za družbene vede. Pravi, da se je za študij Politologije odločila, ko se je udeležila prvih protestov za podnebno pravičnost. Je pa prvi predpogoj, da se je za ta študij odločila, to, da je fakulteta fizično dostopna.
Ob dnevu odprtih vrat slovenske kulture, na rojstni dan najpomembnejšega slovenskega pesnika Franceta Prešerna ter ob svetnem dnevu invalidov in ljudi s posebnimi potrebami, so pri Zvezi Sožitje izdali prav posebno zbirko knjig v lahkem branju, posvečeno življenju in delu največjega slovenskega pesnika. Zbirka knjig bralcu omogoča enostaven in dostopen vpogled v bogato življenje Franceta Prešerna ter njegovo izjemno literarno dediščino. Predstavila jo je Vlasta Stupar iz Zveze Sožitje.
Mednarodni dan invalidov tokrat zaznamujejo neurejena sistema dolgotrajne oskrbe in osebne asistence, skoraj 4 tisoč oseb z oviro, ki nimajo volilne pravice, premalo vključujoče šole in nedefiniran proces deinstitucionalizacije. V Sloveniji z invalidnostjo živi 170 tisoč ljudi, ki od vlade pričakujejo več dialoga, ki bi prinesel spremembe v smeri samostojnejšega življenja oseb z oviro. Foto: Pixabay
Neveljaven email naslov