Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4480 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Visoke temperature, pomanjkanje padavin in močni vetrovi so najpogostejši naravni vzroki gozdnega požara, zlasti v poletnih mesecih. Dosedanje izkušnje kažejo, da je glavni krivec za tovrstno naravno nesrečo v 80 odstotkih še vedno človek, ki z uporabo tehničnih naprav velikokrat ravna nepremišljeno in se ne zaveda kasnejših posledic. Kako bi ukrepali v primeru požara v neposredni bližini, je Julija Kandare spraševala mimoidoče po ljubjanskih ulicah, odgovore o škodljivih vplivih požara na naše zdravje, pa je poiskala pri docentki doktorici Neni Kopčavar Guček iz ZD Ljubljana. foto: Pexels
V Evropi je težava pomanjkanje zdravil, v Sloveniji že dalj časa hudo primanjkuje zdravila z učinkovino semaglutid v obliki injekcij, ozempic, ki ga potrebujejo sladkorni bolniki, pomaga pa tudi pri hujšanju. Občasno primanjkuje tudi drugih, predvsem starejših, cenejših zdravil. Farmacevtske družbe se namreč vse bolj osredotočajo na draga biološka zdravila, kar pa povečuje finančno breme držav. Letos bomo pri nas za zdravila dali že skoraj milijardo evrov. Narašča tudi njihova poraba, vse več je predpisovanja, na drugi strani pa smo lani zavrgli že skoraj 80 ton zdravil. Danes še lahko dobi zdravilo vsak bolnik, kako pa bo jutri? Helena Lovinčič se je o vsem tem pogovarjala z Jurijem Furstom iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Od 14. in 24. avgusta bo v Kranju mednarodni glasbeni festival Jazz Kamp Kranj, ki ga od leta 2004 prirejata Kranjčana, brata Primož in Gregor Grašič. V dvanajstih koncertnih večerih bodo na Pungertu nastopili številni domači in tuji jazzovski glasbeniki; vrhunec festivala bo v soboto, 24. avgusta, na gradu Khislstein z nastopom Big Banda RTV Slovenija z gosti. Več o festivalskem programu je v prispevku Tine Žun povedal Primož Grašič.
13. avgust je mednarodni dan levičarjev, torej ljudi, ki so spretnejši z levico. Teh je na svetu približno 10 odstotkov. In čeprav se danes v šolah ne zahteva, da otroci pišejo samo z desnico, ni bilo vedno tako. Zakaj je nekoč veljalo, da je levica nezaželena, je ob mednarodnem dnevu levičarjev preverila Lana Furlan.
Nocojšnja noč bo za vse ljubitelje astronomije prav posebna. Od poznega večera do zgodnjih jutranjih ur bodo nebo osvetljevali Perzeidi. Z višine 100 kilometrov bodo na Zemljo padali s hitrostjo približno 60 kilometrov na sekundo. Naketere vsako leto znova navdušujejo. O meteorskem dežju se je Julija Kandare pogovarjala z nekdanjim profesorjem fizike na Ljubljanski gimnaziji Jožeta Plečnika in amaterskim astronomom Borisom Khamom, naključne mimoidoče na ljubljanskih ulicah pa je vprašala, ali sploh vedo, za kakšen astronomski pojav gre.
Po podatkih Planinske zveze Slovenije lahko razberemo, da naše planine letno obišče približno več kot milijon in pol planincev ali turistov. Pri nas predvsem v času poletnih počitnic še posebej pridejo do izraza obiski vršacev, tudi tistih najvišjih. Po podatkih Triglavskega narodnega parka se delež tistih, ki so obiskali vrh Triglava, giblje okoli 25 % celotne populacije. Je pravi Slovenec le tisti, ki se je že povzpel na Triglav? Svoje mnenje o tem nam je zaupal gorski vodnik Rok Zalokar. Foto: Stane Klemenc/Bobo
Ob Mednarodnem dnevu mladih, ki ga po zaslugi Organizacije združenih narodov praznujemo 12. avgusta že vse od leta 1999, mladi vsako leto opozorijo na svoje težave in izzive s katerimi se soočajo. Letošnja tema so digitalne inovacije mladih za trajnostni razvoj. Mladostniki v Sloveniji pa ob tem še posebno opozarjajo na neodzivnost in slabo komunikacijo s stani vlade.
Med 12. in 17. avgustom bo v Novem mestu potekal že 24. festival Jazzinty, ki združuje delavnice, skladateljsko nagrado ter večerne koncerte. Rdeča nit letošnjega festivala je povezava med glasbo in plesom, ki sega globoko v preteklost in se v zadnjem obdobju zopet prebuja in prihaja v ospredje. Več o samem festivalu pa je glasbeni urednici Alji Kramar povedala umetniška vodja, Ana Čop.
Jadralec Toni Vodišek je danes postal olimpijski podprvak v formuli kite. Zlato je osvojil Avstrijec Valentin Bontus, bron pa Singapurec Maximilian Mader. Po zlatu judoistke Andreje Leški je to druga kolajna za Slovenijo na letošnjih igrah. Kolikšno težo je pri Vodiškovem srebru igrala dvojna kazen, ki jo je prejel, in zakaj je do nje sploh prišlo? Iz Pariza se nam je javil naš kolega iz športnega uredništva Luka Petrič in pokomentiral aktualno dogajanje na olimpijskih igrah.
Kolesarska steza med Bledom in Bohinjem je zagotovo eden najbolj težko pričakovanih projektov na Gorenjskem. Po prvotnih napovedih naj bi bila Bled in Bohinj z varno kolesarsko povezavo povezana že letos, a se zaradi zapletov pri gradnji skozi Sotesko, to žal ne bo zgodilo. Dela na bohinjski strani so praktično že končana, manjka še nekaj detajlov, zaradi katerih še vedno ostaja zaprta, se pa kljub temu po njej vozi veliko kolesarjev, ki se tako izognejo izjemno nevarni cesti. Kaj se torej dogaja s projektom, ki ga tako željno čakajo domačini, turisti in domala vsi slovenski ljubitelji kolesarstva?
Medtem ko gredo Olimpijske igre počasi h koncu, smo se danes pogovarjali z enim izmed zdravnikov, ki v Parizu skrbijo za naše športnike. Ortopeda, Robija Kelca, je Helena Lovinčič poklicala ravno, ko je s tribune spremljal fantastični nastop naše plezalke, Janje Garnbret. Med drugim je povedal, da so to njegove druge poletne olimpijske igre, za plezalce je namreč skrbel že v Tokiu, da hujšega dela s športniki bi, razen nekaj prehladov in glavobolov. Komentiral pa je tudi kakovost hrane, razmere v reki Seni in organizacijo na splošno.
V teh poletnih dneh se iz Ljubljane selimo v portugalsko prestolnico Lizbona, kjer so bile konec julija evropske športne igre za dializne in bolnike s transplantacijo. Naši tekmovalci, člani društva Transplant, so dosegli velik uspeh. V Slovenijo so se vrnili s skupno 11 medaljami. Tekmovanja sta se udeležila tudi podpredsednik društva Transplant Andrej Žido in vodja slovenske ekipe Peter Tišler. Z njima se je pogovarjala Julija Kandare.
Jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana, naše največje slovenske jamarske organizacije, so v zadnjem obdobju odkrili skoraj neverjeten jamski sistem, ki bi lahko kmalu postal eden največjih v Sloveniji. Gre za planino Poljano v osrčju Bohinjskih gora in pričakujejo, da v nekaterih od više ležečih jam celo presežejo magično globino 1000 metrov.
V treh vzhodnih nemških deželah – Turingiji, Saški in Brandenburgu – poteka volilna kampanja pred volitvami v deželni zbor. Ankete najbolje kažejo desni stranki Alternativa za Nemčijo, ki pa si prizadeva za spremembo v nemški kulturi spominjanja z manj poudarka na nacizmu. V stranki so tudi frakcije, ki nacističnim zločinom ne pripisujejo velikega pomena. V Nemčiji se sicer vrstijo obletnice grozot tistega časa, narašča zanimanje za obisk spomenikov. Potem ko so januarja letos mediji razkrili zarotniško srečanje skrajnih desničarjev v vili v Potsdamu, kjer so razpravljali o programu izgona tujcev, se je povečalo zanimanje za obisk podobne vile Wannsee na vzhodnem robu Berlina, v kateri so nacisti januarja 1942 sklenili načine za deportacije in množične umore Judov. Obiskala jo je tudi Maja Derčar. Na fotografiji vila Wannsee na vzhodnem robu Berlina, v kateri so nacisti januarja 1942 sklenili načine za deportacije in množične umore Judov
Poletna sezonska razprodaja tekstilnega blaga in obutve pri nas je v polnem teku. Kamorkoli se ozremo, smo tako rekoč bombardirani z napisi, kot so znižano, finalni popusti in totalna razprodaja. Če smo potrošniki nekoč odštevali dneve do začetka sezonskih razprodaj, danes skoraj ni več trgovine, ki ne bi imela police ali spletnega zavihka z znižanimi artikli. O tem, kaj je bistvo razprodaj, je Julija Kandare govorila z lastnico koroškega podjetja s trajnostno modo Lipi Lucijo Arnold, kako lahko potrošniki postanemo odvisni od nakupovanja, pa ji je pojasnila specializantka psihoterapije in doktorantka filozofije Eva Virc s spletnega portala Moj psihoterapevt.
19 planincev invalidov - slepih, slabovidnih, gluhih, gibalno oviranih, nevrorazličnih in invalidov, ki se soočajo z dolgotrajnimi boleznimi - se je v ponedeljek, 29. julija povzpelo na 4.164 metrov visoki zahodni vrh Breithorna, ki se dviga na meji med Švico in Italijo. Naslednji dan so se iz koče Torino odpravili še na ledenik z razgledom na Mont Blanc in Velikanov zob. Več o tem dosežku in vtisih udeležencev, pa v prispevku Petre Medved.
Svetovne borze so vse po vrsti v rdečem. Val iz Azije je pljusknil tudi v Evropo. Tudi ljubljanska borza se ni izognila rdečim številkam, glavni indeks SBITOP je izgubil dobre 4 odstotke. Tudi v ZDA pričakujejo podobne razmere kot na ostalih borzah po svetu. Kaj se dogaja, kako dogo bo to trajalo? Tudi to je Zdenka Bakalar vprašala vodjo upravljanja delniških naložb v Generali Investments Aleša Lokarja.
V poletnem času marsikdo s seboj na izlet ali potovanje vzame tudi knjigo ali dve. Vendar pa se včasih ne znamo odločiti, po kakšni literaturi ali prozi seči. Prav zato je velikokrat dobrodošlo preverjeno knjižno priporočilo. Odpravili smo se v eno izmed ljubljanskih knjižnic in preverili, kakšne so v poletnem času knjižne navade Ljubljančanov – tako otrok kot odraslih. V reportaži Lucije Vidergar boste med drugim lahko slišali, da je poleti med najbolj izposojanimi leposlovje, nekoliko manj pa je zanimanja za poljudne in strokovne knjige. Bere Marko Rozman.
Z začetkom avgusta se je začel uporabljati pravilnik o ročnem premeščanju bremen. Namenjen je večji skrbi za zdravje zaposlenih v panogah, kjer je premeščanje bremen pogosto. Pravilnik prinaša novo metodo po kateri se oceni obremenjenost delavcev. Predstavniki manjših delodajalcev pravijo, da je pravilnik preveč zakompliciran in da se bodo težko prilagodili novim pravilom. Sindikati jim odgovarjajo, da je čas za tehnološki napredek in, da trgovine v prostorih iz leta 1945 ne bi smele več delovati. Pod Aktulano temo se podpisuje Urška Valjavec.
Lanskoletne poplave so prizadele kar 60 odstotkov občine Gorenja vas Poljane, škoda na infrastrukturi pa je ocenjena na 33 milijonov evrov. Na območju občine se je sprožilo več kot 210 plazov. Na prizadetih območjih je bilo veliko storjenega, interventna dela so končana, sanacijska dela pa še vedno potekajo. V Medvodah sta narasli Sava in Sora ogrožali življenja ter premoženje. Poplave in plazovi, predvsem v dolini Ločnice, pa so povzročili za slabih 13 milijonov evrov škode.
Neveljaven email naslov